Ker je teza sama po sebi alarmantna, pa če drži ali ne, se je do nje treba opredeliti. Socialna država je vendarle tudi ustavno načelo, ki nastopa v paru s pravno državo v 2. členu slovenske ustave. Če bi bilo res, da politična oblast namenoma uničuje socialno državo, potem bi bilo njeno ravnanje nič več in nič manj kot protiustavno.
Toda, kaj načelo socialne države pravzaprav je in kaj zahteva? Prav gotovo ne zahteva socialistične države, take, ki vsakemu daje po njegovih potrebah, pri čemer ta prispeva po svojih sposobnostih. Z državo, ki je temeljila na takem ekonomskem in političnem sistemu, smo izrecno prekinili z osamosvojitvijo, zato ker je ekonomsko implodirala politično pa eskplodirala.
Socialna država torej ni socializem. Socialna država je dopolnitev pravne. Je meso na kosteh formalne (pravne) enakosti, ki naj posameznikom v družbi zagotavlja, kolikor je to javno-finančno mogoče, tudi dejansko enakost v smislu enakosti priložnosti. Socialna država je torej obligacija prizadevanja. Njen rezultat je prvenstveno, nikakor pa ne izključno, odvisen od finančne zmožnosti države, stanja njenega fiscusa, iz katerega sama ali po svojih javnih ali zasebnih izvajalcih nudi storitve in ugodnosti socialne države.
Z vidika ustavne dolžnosti države, njenih institucij in vsakokratne oblasti ima v razmerju pravna-socialna država prva primat nad drugo. Država ima v prvi vrsti dolžnost zagotoviti pogoje delovanja pravne države, tako da njeni organi ravnajo v skladu s pravom in da se vsa odstopanja od prava tako v javnih kot zasebnih, t.j. pogodbenih, razmerjih učinkovito sankcionirajo. Če država ne zagotavlja svoje pravnosti, to pomeni, da nima nikakršne legitimnosti za svoj obstoj več; prav tako pa se v takih pogojih spridi tudi socialna država.
Zakaj, socialna država s svojo izrazito redistribucijsko funkcijo ni pozitivna vrednota sama po sebi. To postane le ob izpolnjenem pogoju pravnosti. Redistribucijska funkcija se mora izvajati v skladu z jasnimi, natančnimi pravili, tako da do storitev socialne države pridejo le tisti, ki so do njih spet v skladu z načelom pravne države in sprejeto družbeno koncepcijo pravičnosti res upravičeni.
Socialna država v Sloveniji je v številnih primerih karikatura same sebe in naravnost samo-destruktivna, ker ne deluje slovenska pravna država. Posledično, in verjamem, da bo temu pritegnil marsikateri izmed vas, »socialno« državo v Sloveniji koristi marsikdo, ki do njenih storitev sploh ni upravičen, ali, to pa še bolj množično, jo koristi na način, do katerega ni upravičen. In ko tako ravnamo, zmanjka za tiste, ki so socialne države zares in najbolj potrebni.
Taka družba, utemeljena na deformirani socialni državi, seveda ni pravična; je pa, še posebej v času ekonomske krize pa tudi sicer, finančno nevzdržna. V času krize se nepravičnost take »socialne« države še okrepi, saj s stiskanjem finančnega pasu državni suveren iz objema socialne države ne iztisne le tistih, ki v njem tako ali tako nimajo kaj početi, ampak tudi marsikoga, ki bi dejansko potreboval njene storitve.
Taki posamezniki so torej dvojni poraženci, pa ne zaradi varčevanja samega, temveč zaradi okoliščin, v katere so jih pahnili sodržavljani bodisi s svojo parazitskostjo za storitvami, ki jim ne gredo, bodisi s (hkratnim) davčnim izogibanjem in s tem posledično povezanim prikrajšanjem državnega fiscusa, iz katerega se socialna država napaja. Ko k temu dodamo še kolapsirano pravno državo, je mera polna, cena, ki jo plačajo pretežno že tako ali tako ponižani in razžaljeni pa visoka. In bo še višja.
Teza o destrukciji socialne države s strani obstoječe oblasti je tako zgrešena. Najbrž se boste strinjali, da, v globalu še vedno s socializmom podčrtano slovensko politično mentaliteto, v Sloveniji ni stranke, ki si ne bi želela ponuditi kar največ socialne države. To je vendar, če drugega ne, odličen (pred)-volilni manever, ki bi se ga poslužila vsaka stranka, če bi se ga le lahko.
Težava je danes v tem, da si tega ne more privoščiti več nobena. Denar na globalnih trgih je postal predrag, svojega pa nimamo. Posledica je, seveda, destrukcija socialne, lahko pa tudi – bog ne daj – vsakršne države. Toda moja poanta je drugje: socialno državo smo v tej državi, tako kot ostale segmente družbe, uničili predvsem sami in to s svojim ravnanjem. Ne le t.i. socialni dialog, ki ob napovedanih reformah poteka v teh dneh, temveč tudi celokupno stanje razprav v javnem prostoru nič ne kažeta na to, da smo s takim ravnanjem pripravljeni prenehati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
