.....
Povodni konj je prečkal rečni rokav. Nenadoma mu je oko zdrknilo iz očesne votline in padlo na rečno dno. Povodni konj ga je začel iskati. Vrtel se je okoli svoje osi, tipal levo, desno, spredaj in zadaj. O očesu pa ne duha ne sluha.
Rečne ptice, ki so ga opazovale, so mu nenehno klicale: »Pomiri se! Pomiri se vendar!« Povodni konj pa je bil od pamet in jih ni razumel. Tako ali drugače je moral najti izgubljeno oko.
Ribe in žabe so se pridružile kričanju ptic:«Pomiri se, povodni konj! Pomiri se vendar!«
Povodni konj jim je vendarle prisluhnil. Obmiroval je in jih pogledal. Blato in mulj, ki ju je dvigal, ko je topotal po dnu, sta se zlagoma posedla. Ko se je voda zbistrila, je med svojima stopaloma zagledal svoje oko. Pobral ga je in si ga zopet vstavil.
(Zgodba iz knjige Modrosti srca – Michel Piquemal Philippe Laguatrière)
.....
Če dan ali dva ne utegnem spremljati poročil, že nisem več na tekočem in tako sem nenadoma osupla poslušala »zagovor« predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pred javnostjo o tem, kako si razlagati zabave in celo več kot prijateljstvo med določenimi sodniki in stečajnimi upravitelji. Sledilo je kup prispevkov, mnoge sem že zamudila in zagotovo je težko, zlasti laični javnosti dopovedati, da je morda vse skupaj »vihar v kozarcu vode«, da je nekdo to sprožil z željo nekomu škodovati, morda povsem osebno, da to ni vrh ledene gore, pač pa, roke v ogenj sicer ne dam, a srčno upam, le ena izmed rojstnodnevnih zabav, srečanj, ki se jih pravniki, prijatelji in znanci, udeležujemo že desetletja. Seveda ima slika razposajenih ljudi, ki imajo sicer pravico do zasebnih praznovanj, lahko povsem drugačen pridih in razlago, če za njimi stojijo zgodbe izplačanih honorarjev za in ob stečajih, ki že nekaj let še kako razburjajo javnost. Tu pa se res neha.
Spominjam se nekaj desetletij nazaj, ko smo nadobudni diplomanti pravne fakultete sedli v tožilske pripravniške »klopi«, osvajali prakso, ki je bila včasih daleč od tiste učene teorije in se družili, pa ne le v službenem času. Nato smo nekateri ostali v tožilskih vrstah, drugi odšli med odvetnike in sodnike, pa v gospodarstvo in diplomacijo, politiko in še kam. Ostali so prijazni spomini in vedno znova smo se razveselili vseh srečanj, tudi čez mnoga leta. Našli smo se v tako različnih vlogah, ko eni tožimo, drugi branijo, tretji razsojajo, a profesionalnost je ostala. Če in ko bi nastopili razlogi za izločitev, bi se jih zagotovo poslužili, sicer pa ni bilo, nikoli ni in ne bo zamere, če in ko ti nekdo ne ugodi, čeprav misliš, da si tožil ali se pritožil tako odlično, da bi ti skoraj morali pritrditi. Več pravnikov, več razlag, celo o isti stvari, pa ne zato, ker ne bi znali ali hoteli, pač pa, ker je strogi pravni jezik, udejanjen v številnih življenjskih situacijah moč razlagati tudi tako ali drugače. In vendar s strokovnim znanjem, poštenostjo in nepodkupljivostjo.
Spominjam se srečanj, tudi zabav, ki niso bile samo kraj za hrano in pijačo, pač pa usodna strokovna »kreganja«, hude debate za in proti ter razhode, ki jim je sledilo besno iskanje judikatov, da bi dokazali svoj prav. Prav nič narobe, bi temu rekli, a ponovno poudarjam, le za korupcijo ne sme iti. In upam, da tudi ne gre. Seveda, kot rečeno, za nikogar ne moreš dati roke v ogenj. A, vsak tak dogodek, pisanje, fotografije, ki si jih je mogoče razlagati na različne načine, blatijo in škodujejo. Ugledu, ki ga tako težko pridobiš in presneto lahko izgubiš.
Boli me, ker se je dvignilo toliko prahu, ker lahko en samcat primer zamaže na stotine in tisoče čistih. Zato bi morali slišati tudi drugo plat, tiste, o katerih se grdo govori in piše. Imamo celo zakonce, ki so na enem ali drugem bregu pravice; sodniki in odvetniki, tožilci in odvetniki, šefi in vodje različnih uradov, skratka delijo si »posteljo in mizo«, pa morajo vseeno v službenem času ravnati povsem drugače kot morda misli njihov partner, da je prav. Strogo profesionalno. Kaj bi sicer porekli o človekovih pravicah do svobodne izbire partnerja, prijatelja ... če nista na istem bregu razmišljanj in profesionalnih poti?
Imeli smo kolege, ki so bili najbolj zagrizeni tožilci, da so se jih obdolženci hudo bali, sedaj so povsem enako zagrizeni odvetniki in nikoli ne pomislim, da bi lahko koga od nas »kupili«.
Za mano je 34 let strogo tožilskega dela in nihče, prav nihče mi za kakršnokoli odločitev ni ničesar dal, pa kaj dal, niti ponudil. Niti poskusil. Zato se tako težko znajdem v labirintu številnih vprašanj in namigovanj o tem, da je vse skorumpirano, lažno in nemoralno ... Da marsikje ni le zmota, nevednost, morda malomarnost, pač pa kar naklep nekomu koristiti ali škodovati. Kolikokrat sem mislila, da imam prav. Da je možen edino tak izhod iz situacije, kot sem si ga predstavljala, a so ga sodniki našli nekje drugje. Sprejmeš, razumeš, lahko se celo ne strinjaš, a vendar je stvar zapečatena. Pravico je tako težko najti in včasih ima vsak svojo. Do konca.
A, kako naj nam verjamejo ljudje tam zunaj sodnih dvoran, ki lahko razmišljajo povsem drugače? Težko. Mediji so tisti, ki nudijo prostor za pro et contra. In treba ga je izkoristiti.
Verjela bom, da se ni zgodilo nič, o čemer se namiguje, ali pač, ko se bodo oglasili tudi razžaljeni, obdolženi, ožigosani. Težko je njihovim predstojnikom, od najnižjega, do najvišjega, saj nenadoma postajajo že kar objektivno odgovorni.
Zato počakajmo na uradni epilog po preiskavi, ki je napovedana.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
