Kot je poročal der Spiegel, na in v zvezi z nemškim ustavnim sodiščem ni bilo še nikoli toliko cirkusa kot tokrat. V politični in strokovni javnosti se je namreč razvilo vzdušje pričakovanja nečesa velikega. Sodbe tipa Maastricht, ali vsaj tiste iz Lizbone. Pa se ni zgodilo nič od tega. Sodišče je bilo tokrat precej zadržano in se je za razliko od preteklih sodb, v katerih se je podalo tudi na daljše teoretične in doktrinarne izlete, sedaj omejilo res le na najbolj bistveno.
Pa še pri tem je ponovilo svojo staro mantro, ki jo lahko povzamemo kot vztrajanje pri tem, da mora pri vseh pomembnih odločitvah na evropski ravni, ki zadevajo (tudi) Nemčijo, ohraniti in imeti besedo nemški parlament. On je predstavnik nemškega ljudstva; edini pravi vzvod in mehanizem demokracije. Če naj od volilne pravice, ki je temeljna človekova pravica v demokraciji, kaj ostane, morajo nemški volivci imeti možnost izvoliti parlament, ki bo dejansko lahko odločal o pomembnih javnih zadevah.
To je še posebej pomembno, ko gre za vprašanje proračunske politike. Določanje le te je ena od bistvenih pristojnosti nacionalnih parlamentov, ki jim je ni mogoče odvzeti. To po mnenju sodišča izhaja tudi iz ustanovnih pogodb EU, ki priznavajo in so v skladu z nacionalno proračunsko avtonomijo.
V precejšnjem delu sodbe je bilo nemško ustavno sodišče torej naklonjeno (pravu) EU. Ta zaključek se še okrepi, če smo pozorni na, lahko bi rekli, nekoliko omiljeno interpretacijo t.i. večnostne klavzule v nemški ustavi, v skladu s katero nekateri ustavni instituti ne smejo biti predmet ustavnih amandmajev.
To klavzulo je sedaj sodišče razložilo ne kot zahtevo po zabetoniranosti obstoječega pravnega stanja, temveč kot branik same strukture ustave in vseh tistih ustavnih procesov, ki zagotavljajo delovanje resnične demokracije. S tem je, morebiti, naredilo korak nazaj od Lizbonske sodbe, iz katere bi se dalo razbrati, da se evropski integracijski proces konča na robovih nemške večnostne klavzule.
Kljub temu pa ta sodba ni v celoti odeta v evropske barve. Še zdaleč ne gre za predajo nemškega ustavnega sodišča. Če beremo pozorno, je jasno, da sodišče še vedno vztraja, da je prava demokratična legitimacija še naprej prisotna le na nacionalni ravni. Zato tudi toliko poudarka na pomenu vloge nacionalnega parlamenta. Morebitni zagovorniki evropske države si bodo tu, potemtakem, še naprej lomili zobe.
Prav tako pa bodo imeli dežurni kritizerji tudi bolj zahtevno nalogo pri siceršnji kritiki nemškega ustavnega sodišča. To jim, za razliko od nekaterih preteklih sodb, ni vrglo običajne proti-večinske legitimacijske kosti. Sodišče tokrat ni uzurpiralo nobene nove pristojnosti. Povedalo je le, kaj v zvezi z zastavljenim vprašanjem terja nemška ustava, obenem pa je izrecno poudarilo, da so konkretne odločitve o (monetarni) prihodnosti Evropske unije v pristojnosti politike: ljudstva in njegovih izvoljenih predstavnikov.
Vendarle pa s tem nemško-evropska ustavnopravna saga še ni kočana. Nasprotno. Kot je prefinjeno ugotovil komentator nemškega FAZ, razvoj dogodkov v zadnjem času morda napoveduje šele njeno pravo eksplozijo. Za razumevanje tega se je treba zgolj na kratko ustaviti pri 203-206 odstavkih sodbe, kjer sodišče poudarja pomen stabilnosti monetarne unije. To zagotavlja neodvisna Evropska centralna banka (ECB), ki se mora striktno držati evropskih predpisov in ki, med drugim, ne sme vršiti monetarnega financiranja. To velja tudi za ESM, ki v sodelovanju z ECB ne sme služiti kot obvod te prepovedi.
Ali to pomeni, da pravkar citirani 247. odstavek sodbe govori o neskladnosti napovedane Draghijeve politike ECB tako s pravom EU kot nemško ustavo? Še več, ali lahko kmalu pričakujemo dan, ko bo zahtevana neodvisnost ECB postavaljena pod vprašaj, kot še en institut, ki posega v moč nacionalnega parlamenta, da odloča o ključnih javnih zadeveh? Do tega utegne priti zlasti, če bi ECB začela voditi še posebej ekspanzivno monetarno politiko.
Sredina sodba nemškega Zveznega ustavnega sodišča tako pomeni konec ene zgodbe, a napoveduje začetek nove, katere vsebina pa ostaja še precejšnja neznanka, saj je odvisna od ravnanj vseh vpletenih strani. Držav članic, tistih s centra in periferije; institucij EU in še posebej ECB.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
