To je vprašanje, ki bi si ga moral v tej državi postaviti prav vsakdo, ki mu je mar ne le zase, temveč tudi za sfero javnega, za širšo politično skupnost. Za tisto, čemur s pozicije ustavnega prava rečemo skupno dobro. Zares, kakšna družba pravzaprav smo? Zakaj je to pomembno in kako naj na tako zastavljeno vprašanje sploh odgovorimo?
To pisanje izhaja iz pred tednov postavljene teze, da očitno živimo v iztirjeni državi. Vprašanje, ki se nam ob tem zastavlja, je, kdo jo je pravzaprav iztiril? Danes se lahko zadovoljimo z dvema možnima odgovoroma. Ali je iztirjena slovenska država preprosta projekcija, ogledalo deformirane slovenske družbe; ali pa je obstoječe stanje plod ravnanja tistih, ki državo v formalnem smislu držijo po konci, to so institucionalni akterji, pri čemer so temelji slovenske družbe v globalu še vedno zdravi.
Prvi odgovor nakazuje na pesimistični scenarij, drugi pa na bolj optimističnega. Kateri pa je bolj realen? Bojim se, da dokončnega odgovora na to vprašanje ni, ker samo njegovo iskanje ponovno sproža vprašanje, kako naj sploh ugotavljamo stanje zdravosti ali bolnosti neke družbe. Verjetno so še najboljši pokazatelj tega mediji, ki omogočajo delovanje javne sfere in so v nekem smislu predpogoj družbenosti, kateri hkrati tudi nastavljajo ogledalo.
Sodeč po slovenskih medijih, naša družba prav gotovo ni zdrava. Top teme so vsak dan bolj puhle, mediji hrepenijo po senzacionalizmu, po udarnih kontroverznih stavkih, ki jih prepogosto izrekajo docela solipsistični opinion-makerji, katerih temeljna značilnost je ne le pomanjkanje osebnega spomina ampak profesionalne integritete nasploh. To poraja izrazito pristransko, bipolarno medijsko sceno, ki ustvarja videz ali pa realnost, o tem nisem prepričan, totalno razklane družbe, ki jo privlači le še šund.
No, to seveda ni specifično slovenski problem – rumenenje tiska je simptomatično za vse sodobne pomasovljene družbe – toda slovenski unikum, vsaj po mojem mnenju, pa je to, da medijsko dekadenco poganjajo mainstream mediji. Kar je drugje obrobno, je pri nas v središču; kar je v dobro urejenih državah prepuščeno ekstremnim robom medijskega spektra: levega ali desnega, so pri nas top teme, o katerih smo sposobni razglabljati tedne, mesece in leta.
Ob tem javni prostor z vso resnostjo in zavzetostjo napolnjujemo s prvovrstnimi neumnostmi, ki so take ne v subjektivnem, temveč v objektivnem smislu, saj nimajo konceptualnega smisla same po in na sebi. V slovenskih medijih, politiki in stroki so takšen fenomen t.i. ideološke teme, ki naj bi nas razdvajale, zato se jim je treba na vse kriplje izogibati. A glej ga zlomka, bolj kot to počnemo, bolj silijo na dan.
Priznam, da svarjenja pred ideološkimi temami nisem nikdar razumel. Kaj naj bi to pravzaprav sploh bilo? V družbenem svetu so vse teme ideološke. Neideoloških tem ni. Vse, kar nas v družbenem smislu obdaja, vse kar je, je prepojeno z vrednotami, z normativnim, s tako ali drugačno ideologijo, skozi katero lahko družbeno sploh zaznamo, ga razumemo in oblikujemo.
Če kdo meni, da so v družbenem svetu možne nevtralne vrednostne pozicije: če je kdo prepričan, da lahko živi v ideološkem vakuumu, se pač hudo moti; preprosto zato, ker je tudi njegov ne-ideološki Weltanschauung ideološki. Žalostno je, da tisti del medijev in akterjev, ki naj bi štel za ugledne in ki bi lahko prispeval k zdravi družbi, tega ne ve, ne uvidi, ali pa ne želi uvideti.
Namesto da se t.i. ideoloških tem izogibamo, bi jim morali odpreti vrata na stežaj, da bi se vendarle pokazalo, kakšna družba sploh smo; kaj je bit in bistvo slovenske politične skupnosti. Prepričan sem, da rezultat ne bi bil prav nič spodbuden, a vsaj nalili bi si čistega vina. Kajti, če drži slika, ki jo kažejo naši mediji, je slovenska družba v samih temeljih tako razklana, da ni sposobna vzdržnega sobivanja.
Če je res, da smo v celoti prežeti z levo-desnimi ekstremi; da torej nimamo kritične mase ljudi, ki kljub svojim različnim vrednostnim preferencam vseeno ohranjajo idejo celote in tistega, kar naj bi bilo prav, in s tem tvorijo most med obema družbenima poloma – vezivno tkivo družbe – potem ne bomo preživeli kot politična skupnost.
Na to spoznanje pa nam ne bo treba čakati dolgo. Do njega bomo prišli že v naslednjih nekaj tednih ali mesecih, ko bo naša država soočena s hudimi preizkušnjami, na katere bomo kot politična skupnost znali odgovoriti skupaj ali pa jih pa ne bomo prestali.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
