Soočali smo se z osebnimi stečaji ljudi, ki so bili prezadolženi in bodo kar nekaj časa »finančno mrtvi«. Kaj to pomeni za nič krive državljane, če se v »stečaju« znajde država? Pred in ob stečajih podjetij se je učeno govorilo o tem, da na »pogorišču« lahko najdemo tudi zdravo jedro, zaradi česar naj to ne bi bila najslabša rešitev. Če so vsega krive banke, zakaj ne v vseh državah in zakaj pri nas vedno višje številke za njihovo dokapitalizacijo? Ljudi se polašča nemir, pogovori o bodočnosti, zlasti mladih, so temačni, polni strahu in negotovosti. Kaj narediti?
Nekoč je na otoku, pokritem z lepo,
gosto, živo zeleno travo, živela
krava. Vse dneve se je vse do mraka
pasla in se redila.
Ko je na zemljo legla črna noč,
ni več videla pašnikov, pokritih z
zeleno travo, in se je je zlagoma
polastil nemir. Kaj bo jedla jutri?
Povsem gotovo bo umrla od lakote.
In zaradi negotovosti je vidno
shujšala.
Ob svitu, ko se je začelo daniti, je
znova začela izbirati najlepšo travo,
jo žvečiti in se rediti. Ko je na
zemljo znova padla noč, pa se je je
polastila tesnoba, da je bila kmalu
vsa shujšana in šibka.
Iz knjige Modrosti srca
Michel Piquemal Philippe Lagautrière
Dan za dnem se ne morem znebiti občutka, da mi pravo skoraj ne pomaga pri razumevanju dnevnih novic o skorajšnjem »bankrotu«, o bodočih prošnjah za finančno pomoč Evrope, o dokapitalizacijah, ... Sprašujem se ali bi se počutila kaj bolje, če bi bila ekonomistka, a kaj kmalu ugotovim, da slišim tudi toliko različnih mnenj ekonomistov o isti temi, da tudi zanje najbrž drži: deset ekonomistov, enajst razlag, tako kot to velja za nas pravnike.
Za nami je leto, ki bi nas, kot sedaj beremo in poslušamo, še lahko rešilo velike krize, a je tedaj večina glasujočih, ki pa je pomenila manjšino vseh državljanov z volilno pravico, nesporno odločila, da so bile reforme vladajoče politike neprimerne za sprejem in vse po vrsti so »padle«. Veselje je bilo veliko, mnogi so sicer svarili, da to pelje k »črnemu scenariju države«, a kmalu zatem je padla tudi vlada. Nova spet svari, da so reforme nujne, da bodo dodatni ukrepi drastični, da so nekatere stvari sicer že izpeljane, da pa je potrebno hiteti, reševati in rešiti. Državo. Vsak, ki se »pase« je tako kot kravica v zgodbi, saj se venomer sprašuje, kaj bo jedel jutri, zaradi negotovosti pa bodisi »hujša« ali celo zapada v depresije. In ljudi s takimi in podobnimi diagnozami je čedalje več.
Če poslušaš še svetovna poročila o negotovi usodi eur-a, Grkih, Špancih in Italijanih na cestah, pa še mnogih drugih Evropejcih, ki se borijo za preživetje, selijo, rešujejo kar se rešiti da ... se takoj vprašaš: «Ali je bolje živeti sam ali v skupini, ki ji pravimo Združena Evropa?« Vedno smo bili del večje »družine«, bodisi avstro-ogrske, jugoslovanske in sedaj evropske, čeprav najsrečnejši v letu 1991, ko smo postali samostojni. Poznali smo jugoslovanski dinarje, tolarje, bone, pa vsak dan na »črnem trgu« dražje marke in sedaj končno skupni evro. Za nas je bila veliki »bog« Narodna banka Jugoslavije, kasneje Narodna banka Slovenije, a sedaj je o njej bore malo slišati, saj prednjačijo velike evropske finančne institucije, ki predvsem jemljejo A-je in dodajajo B-je, z grozo pa se že bližamo magični črti, ko nam ne bo nihče več rad posojal, kaj šele k nam vlagal.
Po drugi strani pa zremo k Grkom, Italijanom in Špancem, ki so pomoč že dobili; govori se o strašni krizi, brezposelnosti, a prav nihče še ni, kot pravimo, popolnoma propadel. Pa lahko tudi naša država sploh bankrotira tako nesrečno, da je finančno mrtva? Še kako rada bi verjela tistim, ki so vsaj malo optimistični in pravijo, da se tem državam, za katere v Evropi še vedno vlada veliko zanimanje, in črni scenariji, nismo tako močno približali, da bi jim bili povsem enaki. Te dni spremljamo »morje« pločevine, ki se vali na jug, v države, ki so na robu bankrota ali od tam (Grčija, Italija). Mnogi živijo, kot da se nič ne dogaja.
Doma nasprotujem vsemu kar diši po političnih menjavah in ne prinaša najvišje strokovnosti. Zagotovo je sedaj že trenutek, ko bi morali prenehati z vsemi »kumaričnimi« zgodbami o tem ali onem drobnem škandalu, oziroma vse to potisniti v rumeni tisk, vsi pa zadihati v isto smer, k istemu cilju – k temu kar je dobro za našo državo. Še vedno pijem Cocto, ker si še vedno nekako mislim, da je pijača naše mladosti, čeprav tudi Kolinske ni več in prav tako kupujem Fructalove sokove, misleč, da so primorski. Pa so? Kupujem kjer je kvalitetno in ugodno, pa najsi bo na tržnici ali v trgovinah, le v Lidl, kjer se je toliko govorilo o izkoriščanju delavcev, ne hodim. Kaj in kje pa je sploh še domače? Videla sem celo jogurt »Na planincah«, pa ga zaradi vseh zdrah nisem kupila, čeprav me mika, da ga preizkusim.
Ob vsem tem pogosto razmišljam, kaj pomeni prodati domače tovarne in »srebrnino«, kot ji radi rečemo. Tudi na Hrvaškem vidim vse polno španskih hotelov, vsaj po napisu sodeč. A, kljub vsemu naj bodo razlogi za odprodajo ali ne, se vedno znova sprašujem, kdaj se bodo odkrile vse napake različnih vodstev, predvsem pa kdaj bodo vsi, ki imajo opravka z denarjem in premoženjem, prenehali delati zgolj za lastni žep in bodo ustvarjali v dobro drugih, zlasti naše domovine. Če je Cankar zapisal, da smo »hlapci in za hlapce rojeni«, potem bi lahko sklepali, da res rabimo tujega gospodarja, saj se mnogo bolje počutimo kot delovna sila in ne kot vodilni kader. A, imeli smo in imamo ga še in to v izobilju, le pošten in delaven bi moral biti. Pa strah bi ga moralo biti – krasti in goljufati.
Glede na vse novice zadnjih dni, mesecev in celo let, ki polnijo vse medije in kronike v njih, so vzrok številnih polemik, okroglih miz, kolumn, debat, celo tistih v senci ob pivu, bi se morali kot narod končno »prečistiti«, ločiti zrno od plev in zrna bi morala pognati dober pridelek. Pa na zdrahe zaradi zgodovinskih napak bi morali končno pozabiti.
Te dni z veseljem, včasih tudi z žalostjo in razočaranjem spremljamo naše olimpijce v Londonu in spet ugotavljamo, da smo kljub majhnosti veliki. Ob tem ne smemo pozabiti, da je že uvrstitev na Olimpijske igre nekaj največjega, kar se športniku lahko zgodi. Mi pa pričakujemo le zmage in zmage in nekatere smo celo dosegli. Imamo torej vse, kar imajo veliki, a žal tudi njihove probleme, tako finančne kot tiste, povezane z moralo in vrednotami. Če smo uspeli zaustaviti »voz«, ki je tik pred parlamentarnimi počitnicami drvel v politični prepad in si celo obetamo bolj strpno politično jesen, si včasih mislim, da stvari le odlagamo.
Svet čaka na ameriške volitve, mi na svoje. Običajno je pred njimi sicer ogromno kritičnosti, a tudi veliko upanja. Poletje je sicer tudi čas, ko strašijo požari in ponekod poplave, ko narava »tepe« ljudi na vsakem koraku. Nikoli ni ravno prav vlažno ali sušno, pač pa vedno ekstremno. Za strašno sušo običajno pridejo toče in poplave, ki odnesejo še to, kar prva ni vzela.
Veliko je govora o mladini, o njeni bodočnosti, o otrokih, ki so naše bogastvo in vendar se dan za dnem sprašujem, česa smo jih naučili, kaj vidijo, kakšni bodo in kaj jim bomo zapustili. Veliko slabega. Smo jim sploh lahko vzorniki?
Ko sem oni dan na TV videla dva pastirja, ki dan za dnem skrbita za čredo in izdelujeta sir, tam gori visoko v slovenskih planinah, sem si rekla: «Ali sploh kaj vesta o levih in desnih, pa nadzornikih, upravah, bonitetnih hišah ...« A, tudi onadva sta zatrdila, da je njuno življenje težko. Da vstajata zgodaj in ležeta pozno, vmes pa trdo delata. Zagotovo pa ležeta k počitku mnogo bolj mirna.
Torej, je samo delo tisto, ki nas lahko še reši. Trdno, pošteno in vsakodnevno.
Zato si želim, da nam jesen ne bo spet prinesla razprtij, blatenja vsakogar, ki bo za karkoli kandidiral, če bo seveda za to funkcijo primeren, pač pa resne, konstruktivne kritike najboljših strokovnjakov, ki bodo ne glede na to kam spadajo, državi dali najboljše znanje, ki ga premorejo in nas pomagali rešiti. Vsi ne moremo biti niti gospodarji in niti ne hlapci, a drug brez drugega ni moč živeti. »Hlapec« rabi dobrega gospodarja in gospodar dobrega »hlapca«. Le izkoriščanja ne sme biti in oba morata vedeti za kaj delata, delo pa mora biti pošteno in tudi pravično plačano.
Nekega dne bi tako rada slišala, da se bomo izvlekli, da smo z reformami resno začeli, da je kakšna tudi dobra za vse, če pa ni, da se jo da popraviti in izboljšati, ne pa zgolj rušiti in kritizirati. Vse počez, če to ni bil naš predlog. Sicer je itak najboljši.
Morda se bo to zgodilo, ko bo manj zavisti do vsakogar, ki kaj zna in velja in manj vzvišenosti tistih, ki so ta hip »nekaj«, pa nikoli ne vedo kaj bo prinesel naslednji trenutek, ne v gospodarstvu, upravi ali politiki, manj oholosti onih, ki mislijo, da nekaj so, ker imajo nekaj več. A le v premoženju.
Zlasti zato, ker je naše življenje zelo minljivo. Nekoč si imel deset let, pa je čas tako tekel, da si se poročil, otroci so že na fakulteti, ti pa že v penziji. Med vsemi temi obdobji je bilo le nekaj kratkih trenutkov. Minili so kot sij prižganih vžigalic.
Se zaradi tega splača le razdirati in ne graditi?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
