Norveška se te dni spominja Brejvikovega pokola pred natanko letom dni in premier Jens Stoltenberg je dejal: « Morilcu je spodletelo, ljudje so zmagali.« Hladnokrvnemu množičnemu morilcu bodo sodbo izrekli konec avgusta. Sodniki bodo namreč morali odločiti ali je bil prišteven in mu posledično izreči zaporno kazen ali pa bodo zanj odredili psihiatrično zdravljenje. A, celi svet – konkretno Ameriko, pretresa nova tragedija. James Holmes je namreč v Koloradu več mesecev načrtoval pokol na premieri najnovejšega filma o Batmanu, saj je prek interneta kupil 6.000 kosov streliva in drugo opremo, nato pa ubil 12 ljudi in jih 58 ranil. V ZDA se je ponovno vnela stara, že obrabljena tema – razprava o dostopnosti orožja.
Tudi Slovenija za take, k sreči milejše dogodke, ni imuna. Prav to poletje smo zabeležili uboj in poskus uboja, storilec je bil mladoletnik. Kaj ob vsem tem reči?
Pekel in raj
Samuraj je nekega dne obiskal zenovskega mojstra Hakuina in ga vprašal: »Mar res obstajata pekel in raj? In če obstajata, kje so njuna vrata?«
Hakuin ga je najprej premeril s pogledom in ga nato vprašal: »Kdo pa si, da postavljaš taka vprašanja?«
»Samuraj sem, prvi med samuraji …«
»Ti, samuraj?« je s posmehom v glasu odvrnil mojster.
»Bolj si podoben beraču.«
Samuraja je v jezi preplavila rdečica in je potegnil meč iz nožnice …
»A tako, celo meč imaš? Prav gotovo pa si preveč nespreten, da bi mi lahko odrezal glavo …«
Bojevnik je bil ves iz sebe in je dvignil meč, da bi zamahnil po mojstru. V tistem hipu je Hakuin zamrmral: »Tu se odprejo vrata v pekel.«
Samuraja je zbegala mojstrova umirjena prepričanost vase. Pospravil je meč v nožnico in se priklonil.
»Tu se odprejo vrata raja,« mu je še rekel mojster.
Zgodba zenovskega mojstra Hakuina (18. stol.)
Zgodba govori o samoobvladovanju, temelju modrosti, ki izničuje skrajnosti, med njimi tudi jezo. Pogosto se sprašujemo kje je razum ljudi, ki izvršijo tako huda dejanja, kot so množični poboji.
To poletje lahko spet razmišljamo o dostopnosti orožja, pa ne le v Ameriki, tudi pri nas. Kako lahko sicer razumemo dejstvo, da se mladina ob sporih, ki so običajno pogojeni z žaljivkami, etnično pripadnostjo, zamerami, dolgovi, vinjenostjo in zasvojenostmi z različnimi drogami, običajno brani ali napada z vsemi vrstami orožja; od nožev do pištol, … Vse prepogosto se vprašamo zakaj mladi nosijo orožje na svojih običajnih poteh po mestu, lokalih, zabavah, … V zagovor, ko je seveda prepozno in je nekdo že mrtev ali ranjen, običajno ponudijo zgodbo o tem, da so se že dalj časa sami počutili ogrožene, da jih je kdo izsiljeval, da so se ga bali ali so imeli nož kar tako, zaradi priprave hrane ali drugih opravil. Seveda je to običajno le oblika zagovora, ki ne vzdrži resne in tehtne presoje. Pa tudi, če bi orožje nosili zaradi obrambe, se vprašamo kaj delajo in kdo jih tako hudo ogroža in seveda kaj bi se zgodilo, če bi vsi naokoli hodili oboroženi.
Nekateri pravijo, da je nasilje med mladimi stalnica, da so se fantje tepli s koli in »štihali« z noži že zdavnaj, sedaj se pa streljajo s pištolami. Tako je režiser Dušan Jovanović poleg zgornjega v Nedelu zapisal, da se nasilja ne da zauzdati s pridigami, ne izkoreniniti, da zanj ni preventive in ne kurative. Kampanje so Sizifovo delo, a simpatičen pojav. Lahko mu sicer pritrdim a le v tem, da se nasilja ne bo dalo izkoreniniti, nikakor pa ne glede preventive in kurative. Zlasti prva je izredna pomembna in tu bi se strinjala z izjavo publicista A. Žerdina, da je razumljivo, da so agresivni tudi mladi, če je agresivna celotna družba. Dejal je, da če za celotno družbo velja, da je dovoljeno skoraj vse, potem povsem logično, da tako stališče sprejemajo tudi mladi. Predvsem bi se pridružila izjavi urednice Špele Šipek, da v družbi izginjajo spoštovanje do sočloveka, strpnost, vljudnost, pozornost pa je usmerjena na individualne interese, ki pa jih zaradi zaprtosti slovenske družbe, slabega gospodarskega, pa tudi finančnega stanja, mladi ne morejo uresničiti. V vsakem trenutku prav mladina pozabi koliko je vredna človekova integriteta, v skrajnem primeru celo človeško življenje.
Torej, bi se dalo, pa ne le to, celo moralo, dan za dnem opozarjati, da nasilje ne rešuje, pač pa končuje marsikaj, celo mlada življenja. Tista, ki so se komaj začela. Beremo, da je bila najmlajša žrtev »jokerja« v kinu v Koloradu stara le šest let. Storilec je imel tu orožje povsem legalno in zanj torej vsa dovoljenja. Grozljivo je brati o tem, da je orožje danes v vsakem četrtem ameriškem domu, da je poceni in da je morilec Holmes zanj dal okoli 3.000 dolarjev. Zanimiva je tudi Gallupova anketa, ki je daljnega leta 1990 ugotovila, da se je tedaj kar 78 % Američanov zavzemalo za ostrejše zakone proti orožju, kasneje, v letu 2004, pa je delež teh padel že na 54 % in lani na 43 %. Američani imajo v lasti več kot 300 milijonov kosov orožja. Grozljivo.
Zanimivi pa bi bili naši podatki. Predvsem med mladimi, ki ga zagotovo nosijo nelegalno in povsem brez resne potrebe. Če »govorijo« pesti in noge, torej klofute ali brce, zagotovo ni moč pričakovati tako usodnih posledic kot so te pri streljanju ali uporabi nožev. Običajno storilcem teh kaznivih dejanj, predvsem umorov ali hudih telesnih poškodb, ni moč pritrditi, da so streljali v samoobrambi ali želeli le onesposobiti napadalca, nikakor ga ne ubiti, saj so običajno njihovi streli ali zamahi z noži uperjeni prav v vitalne človeške dele. Tam so seveda posledice najhujše.
Nekaj dni ali tednov se bo zagotovo govorilo o prištevnosti, morda zasvojenosti mladih s filmi, internetom, njihovim vstopom v fantazijski svet, o duševnih boleznih in še marsičem. Nato bo zadeva potihnila do naslednjega pokola, o katerem bodo spet nekaj dni poročali mediji. Ko te dni prebiramo o popolni spremembi morilčevega doma, v katerega je vdrla policija v Ameriki, se vprašamo kako, da tega nihče, zlasti od najbližjih – staršev ali sorodnikov, prej ni opazil in ukrepal. Prav pri tako množičnem pokolu, ki je bil očitno načrtovan in temeljito pripravljen, je šlo zagotovo za človeka, ki je svoje življenje, navade, rituale in še marsikaj, spremenil. Običajno taki ljudje opozarjajo nase celo preko interneta, facebooka, a jih nihče ne jemlje dovolj resno.
Spominjam se fanta, ki je dejal, da bi bil rad vsaj en dan slaven in na vseh straneh svetovnih časopisov, revij in medijev vseh vrst. To bi se mu lahko celo zgodilo, če bi storil nekaj tako norega kot sta storila norveški in ameriški morilec. Veliko dela za psihiatre.
Pa ti sploh obvladajo situacijo, opozarjajo na morebitne morilce, ljudi, ki »kuhajo« silne zamere do drugih, govorijo marsikaj, zbolevajo ali so že bolni dalj časa? Bojim se da ne, da temu preprosto niso kos in so postavljeni za izvedence šele v kazenskih zadevah, ko so umori in pokoli že mimo. Tako pri nas kot tudi drugod po svetu. Res pa je, da so bolniki nekritični in zase povsem zdravi. Kaj pa za okolico?
Resnično lahko pritrdim ugotovitvi, da se nasilja ne bo dalo povsem izkoreniniti, ker ga dan za dnem generirajo novi pojavi, travmatičnost življenja, njegove spremembe, celo svetovni splet sam. Nudi vpogled v marsikaj, odpira svetove, ki so bili mladini včasih zaprti. O »peklu in raju« govori gornja zgodba, ki kaže kako hitro lahko iz jeze ali zaradi nje prestopimo prag dovoljenega in vstopimo v »svet pekla in smrti«.
Ob pokolih, kakršnim smo bili v minulem letu večkrat priče, se vedno znova sprašujemo kaj je v glavah in mislih ljudi, ki to storijo in še tako odlični psihiatri nam vedno ne dajo celovitih odgovorov.
Med komentarji na dogodke sem te dni na spletu prebrala zgodbo o Charlesu Whitmanu, zelo bistrem študentu univerze v Austinu, vzornem katoliku in marincu, ki je najprej ubil svojo mati in ženo, nato pa 1. avgusta 1966, z razglednega stolpca univerze, s kupljenim orožjem ustrelil še 16 ljudi in jih 32 ranil, v poslovilnem pismu pa sam prosil, naj po smrti pregledajo njegove možgane, ker je menil, da nekaj ni bilo v redu z njimi. V zadnjem poslovilnem pismu je celo zapisal: »Če je moja polica življenjskega zavarovanja še veljavna, prosim odplačajte z njo moje dolgove, ostalo pa nakažite fundaciji za zdravljenje duševnih bolezni. Mogoče bodo raziskave preprečile, da bi se podobne stvari še dogajale.«
Ob tej in podobnih zgodbah, vsak morilec ima zagotovo svojo, se vedno znova sprašujem ali je prav o tem zelo veliko govoriti in s tem morda na tiho »odpreti vrata« še komu, ki se bori s podobnimi »težavami«. Nedvomno pa je prav, da bi take, torej ljudi, ki so bolni ali zbolevajo, pravočasno odkrili. Njim, s tem pa tudi drugim, zlasti njihovim potencialnim žrtvam, bi namreč pomagali.
Kljub silnemu pokolu, pa si je predstave Batmana v Ameriki že takoj, torej naslednji dan, spet ogledalo veliko ljudi. Ponekod po svetu pa so premiere celo odpovedali.
Torej, življenje teče dalje, mi pa bomo še vedno govorili in razmišljali, potiho ali na glas; kje je kontrola nad orožjem, kje so meje »normalnosti«, kako zajeziti vse večje nasilje in ali moramo res obupati in reči: »Bilo, je in bo.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
