Šlo naj bi za t.im. božji delec in izvedeli smo, da je bilo delo več kot tritisoč članske ekipe Evropskega centra za jedrske raziskave podobno iskanju igle v senu. Ob tem neverjetnem odkritju, ki bi lahko dalo odgovore celo na večno vprašanje kako je nastalo vesolje, se seveda počutimo tako miniaturni, nevedni, … sprašujemo se celo ali je bolje vedeti manj ali več.
Pripovedujejo, da je v starodavni Perziji
živel mlad kralj po imenu Zemir.
Bil je tako goreč ljubitelj znanja in modrosti,
da je zbral največje učenjake v kraljestvu
in jih poprosil, naj mu napišejo knjigo,
v kateri bo zbrano vse temeljno znanje.
Vedeži so se lotili dela in ko je preteklo dvajset let,
so v palačo pripeljali karavano kamel,
ki so na hrbtih nosile petsto zajetnih zvezkov.
Kralj Zemir je tedaj praznoval štirideset let.
Dejal je: »Nikoli mi ne bo uspelo prebrati vsega tega.
Prosim, pripravite mi skrajšano različico!«
Učenjaki so se znova zatopili v delo.
In čez dvajset let so se ponovno vrnili v palačo,
tokrat s peščico kamel. Medtem se je kralj močno postaral.
Počutil se je šibkega.
»Prosim, pripravite mi različico,
ki bo obsegala samo en zvezek,« je rekel.
Vedci so delali še deset let.
Ko so se vrnili z dragocenim zvezkom, je bil kralj slep.
Skoraj povsem brez moči je ležal na postelji.
»Kaže, da bom moral umreti,« jim je rekel,
»ne da bi spoznal bistvo človeške usode…«
Najstarejši med učenjaki se je približal njegovemu vzglavju
in mu šepnil na uho:
»V treh besedah vam bom osvetlil človeško usodo:
rodi se, trpi in na koncu umre.«
V tistem trenutku je izdihnil tudi kralj.
Približno tako se počutim tudi, ko tu in tam slišim, da bo naslednji veliki komet, ki bo morda padel na svet in ga spremenil, priletel mimo nas ali nas celo zadel, čez tisoč milijard let. Vedno se čudim znanstvenikom, ki ob padcih in približevanjih kometov izračunajo različne oddaljenosti v vesolju, ugotavljajo ali je tam, zelo daleč življenje in še marsikaj. Tedaj se vedno znova zavem majhnosti in minljivosti vseh nas, ki delamo kot da bi živeli večno in si celo mislimo, da bodo naša dela komu veliko pomenila. Vedno znova se sprašujemo kakšen je smisel življenja in kako ga preživeti; ali zelo delavno, ali srednje naporno, ali celo lagodno. Koliko brati, kaj se učiti in kdaj ugotoviti kako malo vemo.
Ob tem sem se zamislila oni dan, ko sem že najbrž stotič, blizu vhoda Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS na Kolodvorski ulici v Ljubljani spet videla ležati starejšo žensko, za katero sem se v lanskem letu trudila, da bi jo opazile in ji pomagale socialne službe. Vedno znova me je pretreslo speče bitje na cesti. Nato sem to omenila novinarki neke družinske revije, ki bi lahko s svojim člankom razvnela strokovno in laično javnost, da bi ji pomagali. Vedno znova sem se spraševala kaj ima stara gospa od življenja in kaj je pred njo, saj bo najbrž do smrti vedno manj hodila in vse več ležala na tleh, morda na kartonu; poleti odkrita, pozimi pokrita, s kakšnim cigaretom, ki ga naprosi in evrom, koščkom kruha, sendvičem, coca-colo. Novinarka je zgrabila idejo in začela raziskovati. Z gospo je sedla ob spomenik Maistru, ji ponudila možnost, da ji ne le prisluhne, pač pa pomaga, napiše članek, pokliče institucije, vzbudi sočutje in jo »reši.« Zelo me je zanimalo kaj se bo zgodilo z gospo, kaj je resnica, ki jo skriva in kako ji pomagati. Ko me je novinarka kmalu za tem poklicala in povedala, da gospa pristaja na intervju in celo na pomoč, da ji bo pač potrebno iskati sobico ali stanovanje, pa kakšna finančna sredstva, sem bila tisti hip vesela. Šla bi v akcijo, naredila marsikaj, zato sem čakala na članek, ki bo starki pomagal. A, sem se zmotila. Po prvem navdušenju, da se pusti celo fotografirati, me je gospa poklicala in povedala, da je naslednji dan izginila, da jo je nekaj dni iskala in ko se je pojavila, je bila v izjavi sila skopa. Bistvo njenega sporočila novinarjem je bilo, naj jo vendar ljudje pustijo živeti in umreti tako kot ona želi. Da ne rabi pomoči in da noče nič več slišati o tistem stanovanju, ne bo se fotografirala in ne mara ljudi, ki bi ji želeli vsiliti nov način življenja. Želi ostati klošarka do smrti. Rabila sem dan ali dva, da sem zbrala misli in prenehala razmišljati kakšna reva je. Še vedno hodim mimo nje in ji tu in tam dam kak evro, pri hrani sem pazljiva, saj je povedala, da podarjene sendviče, včasih sem ji sama iz bližnjega Kratochwilla prinesla celo kak dunajski, pusti ob smetnjaku ali da komu drugemu. Paziti mora, da ne zaužije preveč, ker bi potem rabila toaletne prostore, ki jih je na cesti in ob cesti zelo malo. Še vedno jo vidim ležati, ne morem reči, da mi ni hudo, a sprejela sem njeno edino in veliko željo, da jo pri skoraj sedemdesetih pustimo živeti tako kot ona želi, torej na pločniku.
Marsikdo si najbrž vsak dan, ko jo vidi, misli isto. Da službe ne delujejo, da sociale ne zanima, da ji nihče ne pomaga, da je sramota za vse nas, da leži tam in umira. A, iskali so jo delavci socialnih služb in jo poskusili »spremeniti«. Ni se dala, tako kot je to odločno povedala novinarki. Ta je napisala članek. Upam, da ga je videl in prebral tudi kdo, ki sedaj hodi mino nje. Nimam več tako slabe vesti.
Če bi šlo za otroka, potem bi pač morali ukrepati. Gospa je odrasla in takih je še mnogo. Radi bi jim vsilili nov način življenja. A, kaj ko morda hočejo povsem nekaj drugega. Gospa želi svobodo in samo svobodo.
Ko poslušam dnevna poročila in mi srce hitreje bije in ko se mi v prsi naseli tu in tam tesnoba, ko ne vem kako bo jutri, kako bomo živeli, ali bomo šli po poti grškega scenarija ali ne, kaj bo z evrom, …. se za hip ustavim in premišljujem: ali ni bolje, da ne preberem vsega kar piše, da ne hlastam za novicami dneva, ekskluzivo, komentarji, prilogami, ko pa je vse tako minljivo. Vsi smo od danes do jutri. Nikoli ne veš kako bi preživel teh za znanstvenike nepomembnih nekaj let življenja v vesolju.
Poleg tega se globoko zavem, da sem kljub delu, ki ga opravljam, položaju, ki ga nenazadnje imam, po desetletjih boja za pravice mnogih, nemočna. Marsičesa se preprosto ne da urediti, na to vplivati. Zavem se, da je naše sobivanje težko in vendar bi moralo biti veliko lažje. Preveč se vmešavamo v življenja drugih, jih krojimo, jim naročamo, jih utesnujemo, zahtevamo. Razmišljam o poslancih, pa o vladi, parlamentu, pa vseh državnih in nevladnih institucijah, ki rastejo kot gobe po dežje. Pa o tem kako se sprejemajo zakoni, kdo so ljudje, ki jih pišejo, komentirajo, popravljajo, glasujejo zanje, kdaj dvignejo roko, ker tako res mislijo ali morajo misliti. Tudi o tem, da mi je marsikdaj že kdo kljub visoki izobrazbi in celo doktoratu rekel, da bi izginil iz ponorelega sveta, šel med ovce in koze, imel vrtiček in živel v božjem miru.
Takrat se zavem, da je le misel tista, ki je resnično naša, kajti neizgovorjena beseda je kot pravijo, tvoj suženj, izgovorjena lahko celo rabelj. Zato si tudi vsi mi marsikaj mislimo, želimo, o čem sanjarimo, pa tega ne povemo in nam nihče tega ne more ukrasti, uničiti, ignorirati, pohoditi, spremeniti. Kot pa dan za dnem slišimo in beremo misli in ideje ljudi, ki morajo o marsičem v javnosti govoriti, potem se jih na medmrežjih blati, vsakdo lahko o njih piše karkoli želi, celo pod psevdonimom, neodkrit, ne da bi vedeli kdo je.
Oni dan mi je pisalo dekle, ki se je veliko ukvarjalo z medmrežjem, dan za dnem, noč za nočjo je bila na facebooku. Ustvarila si je velik krog ljudi, popolnih neznancev, ki jim je zaupala vse o svojem življenju. Nekaj časa je šlo. Mnogi so jo bodrili, celo pomagali, solidarizirali z njo, se poistovetili, drugi so jo grajali, jo poučevali, … Končala je v Polju. Svetovala sem ji naj opusti pisanje na facebooku, ker se drugi »hranijo« z njenimi travmami, idejami, mislimi in zaradi njihovih odgovorov trpi in je tam kjer je. Nato mi je poslala zadnje, poslovilno pismo, pa ne tisto, ki bi mu sledil konec življenja, pač pa le za neznance omrežij. Pravi, da je resnično spoznala, da to niso prijatelji, pač pa »hijene«, ki so se hranile z njeno žalostjo in trpljenjem. Poiskala bo le še koga, ki mu zaupa (dve do tri osebe) in prenehala s pisarijo. Zdi se mi prav. Končno je spoznala, da ji ti ljudje, vsaj večina od njih, ne pomagajo iskreno, pač pa jo vzpodbujajo, žalijo, hlinijo sočutje in še marsikaj.
Zato mi je tudi odkritje znanstvenikov o nečem kar je zame skoraj neznanka, tako tuje, tako odveč, tako nepomembno, tako znanstveno fantastično. Sprejeti ga moram. A, prav je, da v hipu pozabim nanj in se z njim na obremenjujem. Prav tako tudi ne z marsičem, kar predstavlja balast in na kar sploh ne morem vplivati.
Spoznala sem, da je prav, da delujem le tam, kjer se še počutim zaželeno in srečno, kjer nekaj, čeprav malo, vem in znam in se zavedam, da je morda res, tako kot piše v zgodbi: človeška usoda je v tem, da se rodiš, trpiš in na koncu umreš. Marsikdo se rodi in na koncu umre, vmes pa k sreči ni trpljenja. Vsaj ne tistega, ki bi ga spremljajo celo življenje. Naj bo takih čimveč, naj vsak poskušajo najti in ujeti delček sreče zase in še za koga. Naj nas bozoni, meteorji, pojavi, na katere ne moremo vplivati, ne prizadenejo tako hudo, da bi se s tem preveč obremenjevali. Delajmo to, zaradi česar bomo ostali še vedno svobodni, vsaj v mislih, če včasih v dejanjih to ne bo možno.
Morda sem vam s to kolumno resnično odprla »bozonov delček brezmejnega vesolja«, v katerem vsi živimo in niti nimamo odgovora na to, kako majhni smo. Prav zato se dan za dnem splača govoriti o dobrem in lepem.
Imejte tako poletje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
