Kaj kriza pomeni za ustavno pravo in kako je to, če sploh, usposobljeno za odziv nanjo? To, čeprav ključno vprašanje, je bilo v debatah o krizi precej, če že ne v celoti spregledano. Pa ne samo v poljudnih krogih, temveč tudi v samih akademskih pisanjih. Ta so polna sestavkov o ustavnopravni krizi – to je o interni krizi, ki je lastna ustavnemu pravu, mnogo manj ali skoraj nič pa je napisanega o t.i. eksterni krizi, tisti torej, ki je izven ustavnega prava.
Pri tej ugotovitvi očitno izhajam iz predpostavke, da kriza izven ustavnega prava ni enaka krizi ustavnega prava. Med njima je prav gotovo logična vzročno-posledična vez, ki pa ni popolna. Vsaka eksterna kriza se nujno ne pretvori v ustavnopravno krizo. Do tega pride, in to je hkrati tudi definicija ustavnopravne krize, ko ustava in nanjo vezan ustavnopravni diskurz znotraj obstoječih ustavnih institutov ne najdeta odgovorov na dejanske izzive zunanje krize.
O ustavnopravni krizi torej govorimo v tistem akutnem trenutku, ko celotni obstoječi ustavnopravni instrumentarij v odnosu do zunanjih izzivov dejanskosti odpove in je zato treba ustavo amandmirati, bodisi parcialno bodisi vseobsežno, tako da sprejmemo novo. Opisane okoliščine ustavnopravne krize so in bodo, seveda, redke zaradi splošne in abstraktne narave ustavnega besedila in tam vsebovanega jezika, ki je prožen in tako dopušča izvirne interpretacijske rešitve zunanjih kriz znotraj ustave brez tekstualnih posegov vanjo.
To spoznanje pa postavi nekoliko na laž sicer intuitivno pričakovanje, da ustavno pravo po svoji naravi ni najbolje usposobljeno za spopad ali vsaj za soočenje s krizo. Kot vemo, je za ustavno pravo značilen poudarek na redu, hierarhiji in stabilnosti. Kriza pa je ravno nasprotje tega, saj zamaje obstoječi red in zahteva hiter, prožen odziv na svoj izziv. Ustavno pravo, kljub svoji naravi, je na to relativno dobro pripravljeno, saj moderne ustave že same v naprej predvidevajo obstoj dveh tipov kriz: izrednih razmer in vojnega stanja.
Zavedajoč se, da je v takih kriznih okoliščinah vselej trend odločanja v smeri od kolegialnega organa k posamezniku ter da se skušnjava 'obračuna' z domnevno nevarno manjšino v takih okoliščinah poveča, ustava, tudi slovenska, predvideva ustrezne varovalke, ki naj preprečijo masovne kršitve človekovih pravic, ki so jih države, tudi t.i. civilizirane, v časih kriz tradicionalno počele.
V klasičnih krizah, kot so vojna in druge izredne razmere, se je ustavno pravo naučilo igrati vlogo branika človekovih pravic in pravzaprav vladavine prava kot take. Toda, kaj pa v ne-klasičnih krizah, takih, kot je obstoječa ekonomska kriza - ali je ustavno pravo sposobno odzvati se nanjo?
Zdi se, da so politiki po Evropi presodili, da obstoječi ustavni okvir za to ne zadostuje. Le tako namreč lahko razumemo sprejeto mednarodno zavezo, da se v ustave držav članic EU zapiše t.i. zlato fiskalno pravilo. Na njegovi osnovi bi uravnotežen državni proračun, ki bi terjal varčevanje v času pozitivnih ekonomskih ciklov in dopuščal trošenje privarčevanega v času negativnih ekonomskih ciklov, postal ustavna vrednota in s tem ena od pomembnejših ustavnopravnih zavez vsakokratne oblasti.
Iz tega predloga tako veje spoznanje, da je obstoječa ekonomska kriza na nek način tudi ustavnopravna kriza, ki terja spremembo ustav, saj te trenutno ne vsebujejo ustreznih mehanizmov za odziv na dejanske izzive zunanjosti. Ali bomo temu spoznanju sledili v Sloveniji, pa je že drugo vprašanje, ki ne sodi več v domeno ustavnega prava, temveč politike.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
