Za kaj gre; in ali je ta razvoj dogodkov, ki bo opisan v nadaljevanju, z vidika Unije dobrodošel ali ne? Gre za to, da je evropski projekt glede reševanja konkretnih vprašanj, v našem primeru vsaj ekonomske krize, prvič močno zaznamovan s političnim pedigrejem. Še več, prvič, če ne povsem, pa vsaj v doslej najbolj izraženi meri, sta se na supranacionalni ravni odkrito spopadli dve meta-politiki: liberalno-konservativna in socialistična.
Ta spopad se kaže na več nivojih. Svoj izvor ima v trdnem stališču nemške kanclerke Merklove, ki ne odstopa od svojega v ekonomskem smislu liberalno-konservativnega političnega koncepta reševanja krize. Dokler je na francoski strani prevladoval isti politični pristop, ta politizacija na evropski ravni niti ni bila tako očitna. Politika Merkozy je bila, če želite, dominantni narativ, v katerega je dvomila le, politično bolj ali manj nemočna, periferija.
Zadeve so se zaostrile z izvolitvijo Hollanda, ki je odkrito – za namene politične kampanje tudi pretirano – poudarjal tradicionalni francoski dirigiste pristop, podkrepljen s socialistično ideologijo. Ta konflikt političnih paradigem je nacionalna politična razhajanja potisnil na evropski nivo, a ne le v okvir Sveta in Parlamenta, ki je vsaj formalno po politični plati deljen že po naravi stvari, temveč tudi v okvir Komisije.
Komisija pa je supranacionalni organ v pravem pomenu besede. Tako se zdi, da Baroso, sledeč svoji politični provinenci, in zato z njim Komisija, zastopa stališča, ki so mnogo bliže Merklovi kot Hollandu. S tega vidika se je spolitizirala, prvič očitno in neizbežno hočeš nočeš, tudi Komisija. Ta odslej ne bo več zmogla nositi neke domnevno neodvisne evrokratske aure.
Ali je to dobro ali slabo? Odvisno od tega, koga vprašate. Marsikdo bi trdil, da se je Komisija podredila Merklovi in s tem Nemcem. To bi pomenilo žrtvovanje njenega supranacionalnega značaja in tako celo kršitev ustanovnih pogodb. Spet drugi bi lahko zagovarjali stališče, da ne gre za podrejanje Nemcem, temveč preprosto za to, da je Komisija izbrala napačno politiko. Namesto socialistične, pač liberalno-konservativno. S tem seveda ni kršila nobenih ustanovnih pogodb, gre pa za slabo politično odločitev.
Ta druga skupina pa nas že napeljuje k temu, zakaj sam menim, da je politizacija EU dobra. Namreč, na nacionalni in supranacionalni ravni se je očitno začela odvijati polemika o ustrezni politični poti Unije. Ta polemika je žgoča in žolčna, zato razburja ljudi in jih – po nacionalnem vzoru – privlači v nastajajoč vse-evropski javni diskurz.
Ta pa je eden od predpogojev za večjo demokratično legitimnost supranacionalnih institucij in s tem Unije kot take. Iz tega izhaja, da globina ekonomske krize v EU vpliva na raven politizacije EU, ki deluje kot sprožilec večjega zanimanja nacionalne, predvsem politične, toda tudi že laične javnosti za evropske zadeve. Spomnimo, po mnenju novo izvoljenega predsednika slovenskih socialnih demokratov, je Hollandova zmaga v Franciji ena prvih lastovk prihajajoče evropske socialistične pomladi, na katero se velja čim bolj nasloniti.
Ali je slednje dobro ali ne – v političnem smislu – je jasno izjemno zanimivo vprašanje, za katerega pa tu ni prostora. Naša uvodna teza pa je vseeno potrjena: ekonomska kriza prispeva k politizaciji EU, ta pa k k odpravi evropskega demokratičnega primanjkljaja. A spet, to velja le, če vse skupaj poteka v nekih normalnih okvirih. Pa smo, ponovno, pri pravi meri. Je tudi ta samo še floskula?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
