Številni odzivi, vprašanja, pohvale, kritike, vse to te dni močno razburja javnost. Kaj je še moč ob tem reči?
Če ne premoreš spominov,
na otroštvo, je kot bi bil obsojen
na to, da boš nenehno
vlekel za seboj zaboj,
ne da bi vedel kaj tiči v njem.
Starejši ko postajaš, težji se ti zdi zaboj
in vse bolj nestrpno čakaš,
da ga boš vendar že odprl.
Jurek Becker
Videli smo jih že mnogo. Oddaj. Vseh vrst. A »Ne povej nikomur« je prav posebna. Uro dolga izmenjava, predvsem o otroštvu govorečih žrtev, v enem primeru tudi matere otroka, ki naj bi doživel zlorabo, pa tudi strokovnjakov z različnih področij in celo obsojenca, nas nikakor ni pustila »hladne«.
Ljudje se sprašujejo ali institucije sploh delajo ali gre v teh primerih za zgodbe preteklosti in je sedanjost pregona tovrstnih dejanj drugačna, kako je z obsojenci, ali imajo res toliko udobja kot je bilo prikazanega, kaj narediti, da bi otroke zaščitili, jim ohranili zdravo in srečno otroštvo, storilcem pa pravično sodili.
Spominjam se mnogih tožb, vloženih na Evropsko sodišče za človekove pravice, ker naj bi bile obsojencem v Zaporih na Dobu masovno kršene pravice. Pred očmi imam celo obsodbo Slovenije za nehumano ravnanje z zaporniki, pa tudi v oddaji jasno prikazano sobo z enim obsojencem, televizijo, računalnikom, sprehodi, redno hrano, .... Kruta realnost je tudi okoli 2.000 evrov mesečnih stroškov na enega zapornika, na drugi strani pa še bolj nedvoumno spoznanje, da mnoge njihove žrtve živijo z 200 do 500 EUR-i mesečno, v nemogočih bivalnih razmerah, prepuščene same sebi, z morda enim obrokom hrane dnevno. Ne govorimo o psihi, ki je ranjena, o številnih motnjah čustvovanja, hranjenja, o telesu, ki se pogosto odzove z boleznimi prav zaradi trpinčenja v otroštvu. Žrtve v Dosjeju sporočajo, da jih nihče ni razumel, jim verjel, da je prenekatera mati ostala ob pripovedi otroka o zlorabi hladna in nerazumevajoča, odklonilna, rekli bi ji lahko celo »sostorilka«.
Prav je, da smo končno slišali nekaj izpovedi žrtev, ki niso imele sreče v življenju, pa ne le za radi tega, ker so postale žrtve spolnih iztirjencev, pač pa tudi, ker ji ni razumela ožja in širša okolica, ker jim ni bila nudena ustrezna pomoč in ker epiloga v mnogih zadevah, vsaj zanje pravega, ni bilo.
Odkrite so tančice preštevilnih zlorab v Cerkvi, ki danes tudi za vernike niso več neverjetne in tabu, saj se je celo papež zanje opravičil. Pa je to dovolj? Dejstvo, da so duhovniki, pri katerih se odkrije, da so bili ali so storilci spolnih zlorab, zgolj prestavljeni v drugo župnijo, je kruto, boleče in težko sprejemljivo. Še zlasti, ker vemo, da jim je skupno prav to, da so sposobni zlorabljati in s tem tudi tam zagotovo ne bodo prenehali.
Soočeni smo tudi z realnostjo, da je kazenski postopek težak preizkus za vse, ki so vanj vpleteni, nenehno pa so pred številna vprašanja in izzive strokovnosti in kompetentnosti postavljeni tudi preštevilni strokovnjaki, še zlasti, če prihaja do različnih mnenj in slišimo za postopek ubijalski stavek:« Zlorabe ni moč ne potrditi in ne izključiti,« torej, je možno vse. Kako naj torej sodišče, ki mora soditi onkraj razumnega dvoma, v takih primerih ne uporabi načela in dubio pro reo?
Boli. Boli žrtve, ki so to doživele, ker menijo, da so vsi nesposobni, da so se izpostavljale zaman, da imajo še več posledic kot bi jih imele sicer, saj jih je celotni sistem pustil na cedilu. Boli jih odločitev, če storilec za seveda neupravičeni pripor, dobi celo odškodnino, same pa ostajajo z ranami in brazgotinami uničene celo življenje.
Načela kazenskega prava so stroga, celo več kot to. Kako doživlja postopek žrtev, ki se po letih zlorabe odloči za prijavo, pretrpi muke odkrivanja dejanja, zasliševanj, postopkov na več stopnjah sodišč, nato pa doživi tudi trenutek, ko storilec odide na Dob, a se od tam že po malo več kot polovični kazni vrne, v tem času pa nikomur ne uspe z izvršbo poseči na njegove prejemke, čeprav je bila dosojena tudi do 20.000 evrov visoka odškodnina? Zgodba je resnična, komentar je odveč.
Po dokumentarcu smo spremljali še soočenje v Odmevih, v katerem sta nastopila avtorica oddaje Jelena Aščič in dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani. Avtorico je očitno poslušanje številnih zgodb žrtev in strokovnjakov opremilo z dodatnimi vprašanji, dilemami, celo razočaranji, dr. Petrovec pa je nastopil svarilno za tiste, ki bi imeli preveliko vnemo odkrivati, dokazovati in kaznovati storilce takih dejanj, kajti oddaja ima lahko za posledico tako prevelik srd, kot tudi strah pred tem, da bi bil kdo kaznovan za dejanje, ki ga ni storil.
Z gotovostjo lahko trdim, da temu v pravosodju ni tako. Ni orošenih oči žrtev in njihovih stisnjenih ustnic ob pripovedi o grozodejstvih ali razočaranih mater, ... ki bi ganile sodišče do te mere, da bi opustilo dosledno iskanje materialne resnice. Nenazadnje si pomaga s številnimi strokovnjaki, včasih za ceno poslabšanja stanja žrtev, da bi le prišlo do besede kriv ali oproščen.
Ni bojazni, da bi sodstvo podleglo dokumentarcem in sodilo manj prizanesljivo do obtožencev. Zagrožena kazen naj bi bila sicer odraz pogleda družbe, zlasti zakonodajalcev na odklonska vedenja ljudi, ki jim v kazenskem zakoniku dajejo svoje mesto različna kazniva dejanja. Kaj pa izrečene?
Pri spolnih napadih na otroka, so se sicer zagrožene kazni v minulih desetletjih višale in dosegle dosledno obravnavo na okrožnih sodiščih, podaljševal se je rok zastaranja in celo teči je začel šele z 18-im letom otrokove starosti, a praksa ne kaže bistvenih odstopanj pri realno izrečenih kaznih. Te se še vedno gibljejo med pogojnimi obsodbami in kaznimi do treh let, v zelo redkih primerih nad pet oziroma deset. Zato si bistvenega povišanja, zaradi pretresenosti ob gledanju posnetkov zlorabljenih žrtev, ne gre obetati. Prav pa je, da vidimo kako te gledajo na nosilce in udeležence različnih postopkov, od policije do tožilstva, sodstva, pa tudi socialnih služb in nevladnih organizacij.
Prav je, da smo spoznali, da so zlorab sposobni tako nepismeni kot tisti z doktoratom, kmetje, delavci, zdravniki, duhovniki, šolniki in starši obeh spolov. Tudi žrtvini sorodniki, tako v ravni kot stranski črti.
Prav je, da vemo, da otrok ne sme ostati sam, da mu je potrebno vsaj v družini preprosto verjeti, saj mu sicer zapremo vse naslednje poti in uničimo življenje. Prav je, da vemo, da obstajajo prijaznejša okolja za zaslišanje otrok kot so strogi pisarniški prostori državnih uslužbencev, da se da pogovore z otroki posneti in posnetke uporabiti za dokazovanje oziroma pregled s strani izvedencev. Prav je, da vemo, da niso samo slabi primeri, pač pa tudi dobra praksa. Da pa je treba še vedno govoriti kritično, da se slabe izkušnje ne bi ponavljale. Da je potrebno precej trezno presojati spolni nagib storilca, ki ponujajo vsemogoče, da bi se izognil sojenju in kazni. Da je potrebno pogosto uporabiti celo zdravo kmečko pamet, ki nam brez številnih teorij strokovnjakov, da jasno vedeti, kdaj storilca vodi spolni nagib in kdaj gre za umivanje otroka, ljubkovanje in starševsko ljubezen.
Oddaja je razgrela strokovnjake in laike. Odzivov je veliko in prav bi bilo, da bi dosegla nadaljevanje z morda celo bolj pozitivnimi primeri, ki so se zagotovo v minulih letih tudi zgodili.
Pravijo, da sovražimo dokler se počutimo nemočni, da se nam zdi vse kar delajo drugi negativno in kar storimo sami pozitivno. Zato je potrebno tudi na ta dejanja gledati trezno. A le obogateni z izkušnjami prenekaterih žrtev, zlasti negativnimi, lahko delamo bolje.
Zato si je oddajo vredno ogledati še enkrat; z distance in ugotoviti, kje bi se dalo narediti korak naprej. Vsak na svojem področju; kot starš, socialni delavec, učitelj, vzgojitelj, zdravnik in seveda pravniki, ki ne le lahko, pač pa moramo narediti največ.
Namen tako zagotovo ni bil pred nas postaviti za celo življenje ožigosane, trpeče, boleznim prepuščene žrtve, pač pa opozoriti na potrebno zavzetost za iskanje pravice. Ene in edine, tiste s tehtnico in zavezanimi očmi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
