Da ne bo pomote, sporočilo predstave je precej globlje, kot ga želim uporabiti za namen te kolumne. V njej želim opozoriti, ne prvič, na resnost trenutka, ki ga Evropejci v tem času živimo. Razmere, v katerih smo se znašli danes, že dolgo niso bile tako negotove. Zlasti to velja v ekonomskem smislu, iz katerega se napaja ves funkcionalni družbeni aparat.
Zdi se, da se je Evropa znašla v precepu. Kljub dogovoru o fiskalnem paktu, s katerim so se države članice zavezale k vzdržni fiskalni politiki brez pretiranega zadolževanja, tega še pred njegovim formalnim vstopom v veljavo razjedajo hudi dvomi. Ti so brez izjeme politični, toda v pomembnem delu tudi ekonomski.
Dilema ni v tem, ali so dolgoročno uravnotežene javne finance nuja, temveč, ali je uravnotežena fiskalna politika pravo zdravilo za izhod iz trenutne krize. Uravnoteženost v teh časih namreč pomeni varčevanje, tudi v precej hudih oblikah. Keynesijanski ekonomisti temu nasprotujejo, vehementno zatrjujoč, da varčevanje v najbolj zadolženih evropskih državah vodi v njihov ekonomski samomor.
Spet drug kamp ekonomistov zagovarja nasprotno, da je edino varčevanje tisto, ki lahko Evropo odreši na dolgi rok. S tega vidika popustiti pred fiskalno nedisciplino pomeni ustvarjanje nadaljnjega moralnega rizika, neizvedba prepotrebnih strukturnih reform pa zgolj začasno gašenje krize, ki se bo povrnila kmalu, morda še v težji obliki.
Najhujši problem je v tem, da bo spoznanje, kdo ima bolj prav, prišlo šele, ko bo, in upajmo da bo, kriza že mimo. Tedaj bomo, glede na trajanje krize, lahko zapisali, da smo se odločili prav ali pa napak. Toda za marsikoga in za marsikaj tedaj utegne biti že prepozno.
Kot sem nekoč že zapisal, preliv ekonomske krize v realni sektor utegne nevarno destabilizirati politični prostor. V političnem procesu, ki bo nagovarjal vse več nezadovoljnih državljanov, bodo v skladu z zgodovinsko tradicijo začele izgubljati klasične zmerne politične stranke, ki gravitirajo k sredini, podpora pa se bo krepila skrajni desnici in skrajni levici. Prva bo populistično uprla svoj prst v tujce, druge družbene manjšine ter EU, druga pa bo jadrala na demagoških parolah delavstva in razgradnje socialne države.
Vse to se že dogaja. Pa ne le v Franciji, ki je te dni v središču pozornosti evropskih medijev, temveč tudi pri nas. Pri čemer je slovenski problem toliko bolj akuten, ker, kot dokazujejo zadnje volitve, v Sloveniji niti nimamo strankarskega-političnega sistema s tradicijo, ki bi s svojo kritično maso zdravega diskurza v javni sferi zagotavljal hrbtenico demokracije. To pomeni, da so populistom in demagogom vrata v politični prostor, s tem pa v institucionalizacijo družbene realnosti v Sloveniji še toliko bolj odprta.
To se kaže tudi v razpravi o zapisu zlatega fiskalnega pravila v slovensko ustavo, ki v zadnjih dneh razgalja celokupno mizerijo slovenske politike in javnega prostora. Namesto da bi se ukvarjali z bistvom, to je kako izplavati iz trenutne ekonomske krize in kako si zagotoviti dolgoročno vzdržen razvoj, smo ostali zvesti svoji zgodovinsko izpričani sposobnosti samo-destrukcije, ukvarjajoč se z nesmiselnimi vprašanji.
Med njimi prednjači skrb, da se za zlatim fiskalnim pravilom v resnici skriva namera o omejitvi referendumskega odločanja tistim, ki bi želeli na ta način preprečiti za njih neugodne varčevalne ukrepe. Ta skrb je nekoherentna vsaj v dvojnem smislu: subjektivnem in praktičnem. Tisti, ki to skrb izražajo danes, so tradicionalno veljali za nasprotnike referendumskega odločanja. Po drugi pa strani pa, in to pišem kot tradicionalni zagovornik referenduma, bi lahko Ustavno sodišče referendum o varčevalnih ukrepih prepovedalo tudi brez v ustavi zapisanega zlatega fiskalnega pravila.
Ne samo da je to zadnje z ratifikacijo fiskalnega pakta v Državnem zboru že postalo mednarodna, s tem pa tudi naša ustavna obveza: vsaj v delu, da namenoma in neposredno ne smemo ravnati zoper določila pakta; dejstvo, da lahko država ob neizvedbi reform preprosto bankrotira, tudi pomeni stvaritev še kako otipljivih protiustavnih posledic.
Skrbi okoli zlatega fiskalnega pravila so tako prepir o oslovi senci – da bizarnosti: na eni strani strašenja pred Brusljem in na drugi strani zaklinjanj, da bomo tudi to mesto na B, kot druga v zgodovini, že pretentali, niti ne omenjam.
Preprosto nam manjka spoznanja, zavesti o tem, da je konec koncev zlato fiskalno pravilo namenjeno nam samim. Nikogar, razen nas, ne bo bolela glava, če bo šlo vse skupaj slednjič po zlu. Še najmanj pa Bruselj in druge države članice, za katere postajamo vse večji kuriozum. Seveda po lastni izbiri.
Živimo v negotovih časih. Na robu grozečega padca Evrope. Ta je, seveda, tukaj in zdaj še metafora. Toda, če do njega pride, se bo najprej in še kako zgodil na našem domačem pragu. Z referendumom ali brez njega. Čas bi zato bil, da se v svetovljanski maniri ozremo okoli sebe, si postavimo prava vprašanja ter nanje odgovorimo na nivoju politične skupnosti. Če to sploh smo. To je primarna zahteva, pravzaprav predpostavka, izpolnitev katere bi kot kritični državljani morali zahtevati od svojega političnega razreda.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
