Takšen rezultat bi bil tragičen epilog grške krize in njihovega večmesečnega boja za izhod iz nje. Kratkoročno, morda pa tudi srednjeročno, bi se Grčija znašla v popolnem razsulu. Ponovna uvedba drahme, bi nemudoma privedla do znatne devalvacije valute. Grški varčevalci bi množično dvigovali svoje evrske prihranke z bank in jih poskušali prenesti v druge države EU.
Pritisk prebivalstva na banke bi bil tolikšen, da bi padel tudi bančni sektor. Če bi Grčija to želela preprečiti z zapiranjem svojih meja, bi posegla v samo bistvo ekonomske »ustave« EU: v štiri temeljne svoboščine. Izstop ali celo izgon Grčije iz evra bi tako pod vprašaj postavil tudi samo grško članstvo v Uniji.
Tak epilog grške krize bi hkrati lahko predstavljal prolog hujše krize Evropske unije. Če gre v grškem primeru res za finančno brezno brez dna, kot javno ocenjujejo visoki predstavniki nemške države, verjetno res ni smiselno za vsako ceno, in to dobesedno, Grčijo vzdrževati pri življenju v evrski-skupini.
Tak zaključek lahko sicer omaja strah pred domino efektom, ki bi ga sprožil grški umik iz evra. Ta bi namreč pri zasebnih investitorjih, pri t.i. globalnih finančnih trgih, izdatno omajal zaupanje v trdnost evra. Zaupanje v neko denarno valuto pa je enako njeni vrednosti.
Upad zaupanja bi se lahko kaj hitro prelil še v druge države z evrom, ki so trenutno na trhlih ekonomskih nogah, in sprožil množični beg kapitala iz teh držav. S tem bi lahko grški usodi sledila še katera država članica EU in evro bi se znašel spodjeden od znotraj in obžrt od zunaj. Bil bi kot strah, ki je znotraj votel, okoli pa ga nič ni. V nobenem primeru torej ne bi šlo za rožnati ekonomski scenarij.
Hkrati pa bi šlo za mnogo več. Evro ni le sredstvo menjave ekonomskih dobrin in storitev, je tudi politična vrednota. Je oz. naj bi bil garant trdnosti EU, njene odločnosti, da v želji po vse tesnejši skupnosti med narodi Evrope, preraste iz carinske unije, skupnega trga in ekonomske unije tudi v politično unijo. Evro je tako pozitivni vrednostni simbol unije.
Če pade tako, da je ena članica izgnana oz. pod pritiskom objektivnih okoliščin izstopi sama, se postavi pod vprašaj sam telos Unije. Tega podčrtujejo vera v skupno prihodnost evropskih narodov, solidarnost, ekonomsko in politično sodelovanje, zavest, da smo na skupnem čolnu, ki pluje po razburkanih vodah globalnega oceana. Če tega ni – in kriza evra, ki ni le ekonomska kriza ampak tudi hkratna kriza pravkar opisanih evropskih vrednot, tudi telos izpuhti.
Bolj kot ekonomskega domino efekta, ki bi sledil grškemu odhodu iz evrske skupine, se je tako bati političnega domino efekta. Ta bi med drugim rezultiral, in do neke mere so te že dogaja, tudi v prebujenih mednacionalnih trenjih, v zatekanju k avtarkiji in k odklanjanju medsebojnega sodelovanja. To, da je v očeh Grkov sedaj glavni krivec za njihovo stanje Nemčija, je že napoved nevarne populistične negativne spirale, ki ima potencial netenja ne le iskric, ampak tudi vseevropskega ognja.
Toda tu velja postati. Unija je vendarle nastala v najtežjih časih. Na pogorišču in morišču druge svetovne vojne. Verjamem, da se je iz tistih časov nekaj naučila. Dokler še imamo zgodovinski spomin, kakor tudi vzvode, da preprečimo ponovitev reprize zgodovine, je še čas za ukrepanje. Kriza je bila vselej modus operandi Unije. Upajmo, da bomo tudi tokrat – ob precej večjem izzivu – našli poti iz nje: v isti sestavi kot doslej, a morda potujoč z različnimi hitrostmi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
