Kdor ne prepozna vrat težav,
jih pusti odprta
in tragedije lahko vstopijo.
Paulo Coelho
Na vsakoletni kulturni praznik, ki je tudi dela prost dan, se spominjamo našega pesniškega velikana Prešerna, recitirajo se pesmi, odpirajo številni hrami kulture, to je čas proslav in srečanj ljudi ob knjigah in na različnih dogodkih.
Pogosto razmišljamo in se sprašujemo, ali smo do kulture mačehovski, ji režemo tanek kruh, je ta črn ali bel, ima knjiga sploh prihodnost, jo bomo brali v klasični obliki ali zgolj elektronsko, kateremu delu kulture se bo potrebno odpovedati, kaj bodo prioritete...? Napoveduje se celo kulturni molk, pri čemer ne vem kako natančno se bo izrazil, kje se bo, če sploh, začel in kje končal.
V težkih časih recesije, v katero bomo kot kaže ponovno vstopili, čeprav ne vem, ali smo iz nje že izstopili, je marsikaj mnogo bolj upravičeno kot v časih »debelih krav«.
Pritisnil je neizmerni mraz, tak, kakršnega že dolgo nismo vajeni, Evropo je prekril sneg, led terja svoje prve žrtve, in v poplavi slabih novic je le še ena –o ukinitvi ministrstva za kulturo in njegovi pripojitvi tistemu, pod okrilje katerega bodo spadali izobraževanje, šport in tudi znanost. Bo kultura dobila večje mesto v šolah, na športnih prireditvah in v znanosti? Bomo morali na vse gledati bolj tržno, skozi prizmo denarja in kapitala tistih, ki ga imajo in so lahko v kulturi celo meceni, tako kot je bilo včasih?
V duhu starega reka: »kruha in iger« si bodo v krizi ljudje morda želeli le še »kruha«, saj »iger« ne bo na voljo.
Kriza zagotovo jemlje in ne daje, zgodovina pa nas uči, da so nekdaj težki, morda še mnogo težji časi, rojevali velike umetnike. Niso se sicer rodili zaradi krize, pač pa so v njej zrasli in postali veliki. Zgodovina premore mnogo takih junakov, na različnih področjih, a kaj, ko je veliko težje izgubiti nekaj, kar si že imel, kot pridobiti to, o čemer si sanjal, si želel in kdaj tudi dosegel. Zato se nihče ne bi rad vrnil korak, dva ali miljo nazaj.
Da bi se torej borili za nekaj, kar smo že dosegli in imeli, da bi kultura spet cvetela na vseh področjih in dajala ljudem tisti prepotrebni duhovni »kruh«. Res je, da je treba imeti hrano, da preživiš, a tudi tista duhovna je še kako pomembna. Brez nje živiš, a pravzaprav životariš. Misliš, da si sit, pa si še vedno lačen. Lačen lepe besede, prijazne geste in dejanj. Želiš dobiti priznanje od nekoga, ki te spoštuje in ceni kot človeka in ne po tem, kar imaš in kar predstavljaš, ker je tudi to lahko lažno, utopično, časovno zelo omejeno in celo pokvarljivo.
Prav zato je kultura tista, ki nas zdrami, dopolnjuje naše, včasih tako turobne dneve, vodi v drugačne svetove in spoznanja, se seli v preteklost in celo prihodnost, ki je morda še ne razumemo.
Zato so umetniki tisti, ki nam slikajo svet tudi v barvah, saj bi bil sicer lahko le črno-bel. Zato jih rabimo. Kot kruh in mleko, kot vodo.
Prepričana sem, da bo kultura na mnogih področjih rasla in cvetela naprej, da je ne bo omajala nobena sprememba, nobena združitev institucij, ki jih navsezadnje sestavljajo ljudje. In prav od njih je odvisno po kakšni poti bomo šli naprej.
Verjamem v dobro in prepričana sem, da bomo zmogli. Prebroditi težke gospodarske čase in vsi zaživeti človeka vredno življenje. Premajhni smo in prekratko je naše življenje, da bi ga zapravljali. Posvetimo se pomembnim stvarem in vsak od nas je pri spremembah nujen. Nihče ni nepomemben.
Zato ob 8. februarju, kulturnem prazniku, ki mora ostati in obstati, lahko uporabim prelepe misli Phila Bosmansa iz Sončnih žarkov srca.
Največji problem našega časa je človek. Najubožnejši delček
človeškega bitja je postalo srce. Najpomembnejša naloga,
da osrečimo ljudi in Zemljo napravimo prijaznejšo, pa
je kultura srca, kultura ljubezni: to je edina pot, po kateri
bodo ljudje postali človeški.
Ljudje dandanašnji zbolijo zaradi nezdravega načina življenja,
razbitih zvez, onesnažene narave, bolni so zaradi sle po
denarju, bolni zaradi bolehne družbe. Izpodrivanje duhovnega
omaje človeka v koreninah njegovega bivanja. Izpodrinjeni
duhovni svet privede do največjih opustošenj, do sovraštva,
nasilja in obupa.
Kultura pomeni, da odmrli duhovni svet zbudimo v življenje,
da bi ponovno našli izgubljeni smisel življenja, da bi puščava
človeških odnosov ponovno vzcvetela. Kultura srca je kultura,
ki človeka spreminja od znotraj in ga obnovi.
O tem lahko razmišljamo ob 8. februarju.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
