Ta se navadno pokaže v vsej svoji razsežnosti, ko se intenziteta aktivnosti v družbenem laboratoriju poveča. To pa se zgodi ob večjih političnih, v najširšem smislu, premikih v družbenem prostoru. Tak primer so volitve in oblikovanje vlade, ki sledi. Prav to pa so trenutki, ki jih v teh dneh in tednih živimo v Sloveniji.
In naš laboratorij, znotraj njega tudi pravni oddelek, intenzivno dela, pri čemer ima v obravnavi številne težke, skorajda mejne primere. Spomnimo, že takoj po volitvah je izbruhnila velika afera Trenirka. Ta je sicer sodila bolj med športne in modne raziskovalce v laboratoriju, pa vendar so se morali odzvati tudi pravniki.
Nekateri, med njimi tudi bolj institucionalizirani raziskovalci, so Trenirko ostro obsodili kot primer sovražnega govora; bila pa je vložena tudi kazenska ovadba zoper dotičnega, bolj ali manj (ne)znanega storilca. No, kasneje so nam iz laboratorija sporočili, da Trenirka predstavlja sovražni govor v sociološkem in ne pravnem, še manj pa kazenskopravnem pomenu. A ovadba je ostala.
Toda izzivov še ni bilo konec. Ustavno sodišče je dopustilo izvedbo referenduma o družinskem zakoniku in iz pod-oddelka pravnega oddelka laboratorija je bilo slišati, da je Ustavno sodišče v tej sestavi znova presenetilo, beri: razočaralo. S tako odločitvijo naj bi na široko odprlo vrata diskriminaciji, homofobiji in tako spet sovražnemu govoru, ki se ima zgoditi med referendumsko kampanjo.
Slišati je bilo, da o takih in tudi nekaterih drugih vprašanjih ljudstvo pač ne more odločati na referendumu, zato imamo izvoljene poslance v parlamentu. Njim je ljudstvo zaupalo svoj mandat, oni naj odgovorno sprejemajo svoje odločitve v skladu s svojo zavezo pred volitvami. V Sloveniji imamo vendarle parlamentarni sistem.
Toda tudi pri njem ne gre brez zapletov. Nedavno poslanci niso želeli podpreti mandatarja, čeprav ga je (že) na volitvah izvolilo ljudstvo. Še več, del poslancev je šel celo tako daleč, da sploh ni glasoval. To so storili zaradi strankarske discipline. Poslanci, ki niso vezani na kakršnakoli navodila, so se podredili volji stranke, na listi katere so kandidirali in pred mestom in svetom zagovarjali njen politični program.
Iz laboratorija je prišlo stališče, da je to nedopustno in pomeni dokončno zacementiranje strankokracije na Slovenskem. Predsednik države je pozval k razpravi o 82. členu ustave, pravni oddelek pa je hitel pojasnjevati, da pri odločitvi za ne-glasovanje, ne gre za nič protipravnega, vendarle pa zadeva za številne raziskovalce ni v skladu z (laboratorijskim) duhom ustave, še manj pa je moralna in odgovorna do volivcev.
Laboratorij, znotraj njega tudi pravni oddelek, ima tako res težko delo, saj mu kazuistika v obliki zadnjih dveh primerov povzroča težave pri iskanju načelnega stališča.
V Sloveniji ima oblast ljudstvo, ki je ne sme izvajati v primeru družinskega zakonika, tedaj odločajo poslanci: torej politične stranke. Toda, v primeru oblikovanja vlade pa to ne gre. V Sloveniji ne sme vladati strankokracija. To je slabo, celo nevarno in seveda nedemokratično. Zato mora v Sloveniji vladati ljudstvo. Razen v primeru referendumov o določenih vprašanjih, ko morajo vladati stranke, ki pa se morajo umakniti, ko se odloča o mandatarju.
Že res, da je ta argumentacija zavita v začaran, znotraj sebe nesklenjen in nesklepčen krog. In prav tako je res, da ne ponuja načelnega zaključka. Pa vendar, ali je s tem kaj narobe? Zakaj ne bi preprosto, kot doslej, odločali od primera do primera, glede na objektivno, predvsem pa subjektivno stanje okoliščin? Zares, slovenski družbeni laboratorij bi moral končno objaviti stališče, da načelno deluje nenačelno.
S tem bi bila zagotovljena potrebna transparentnost in izpolnjeni pogoji za izstop iz laboratorija s strani tistih, ki še kaj dajo na svojo osebno in strokovno integriteto.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
