Premišljujem o tem, zakaj ljudje tako radi berejo črno kroniko, kaj v njej najdejo in zakaj se jim zdijo smrti, nesreče, jok, žalost, trpljenje ... tako privlačno branje. Sama sicer iz vse te žalosti težko izstopam, kaj šele izstopim, saj mi to in še več na pot prinašajo služba in nekatere prostočasne dejavnosti.
A, kljub temu med novicami stojim pred hudo dilemo; je vse to res, kaj je in kaj ni, je možno, da so tudi konstrukti, čigavi in zakaj, kako jih prepoznati in kaj narediti, da boš stal na trdnih tleh in si rekel:«Meni se to ne more zgoditi, vem kaj piše, kaj govorijo in kaj je tista prava in edina resnica.«
Tu je silno poučna zgodba.
Moški (učitelj) je zmenjen s prodajalcem sadja, da bo vedno, ko bo šel mimo njegove stojnice s sadjem, vzel sveže jabolko – plača mu vnaprej več kilogramov. Njegov učenec vidi, kako učitelj jemlje jabolka pri prodajalcu in v šoli razširi govorice, da je gospod P. tat. Vsi to sprejmejo kot resnico. Ko učitelja naposled pokličejo k ravnatelju, pove, da je sklenil dogovor s prodajalcem. Fant, ki je širil govorico, to izve in vpraša učitelja, kako bi se mu lahko oddolžil. Učitelj mu reče, naj pride na hrib in prinese svojo blazino, na kateri spi. Fant res prinese blazino. Vpraša ga, kaj naj stori z njo.
»Zdaj raztresi perje iz blazine po hribu,« reče učitelj. Fant to res stori.
»To ni bilo težko,« reče fant.
»Zdaj pa perje poberi nazaj v blazino«, reče učitelj.
»Tega pa ne morem.«
»Vidiš, tako kot je nemogoče pobrati vse perje v blazino, je nemogoče popraviti ali izbrisati lažne govorice, ki si jih širil o meni, ne da bi vedel, kaj je res.«
Kolikokrat kdo kar nekaj posploši, predvideva, si domišlja ... Kolikokrat se kdo oprime govoric in jih pripoveduje naprej kot dokazane, kot resnične.
Pogosto niti ne pomislimo, da se dobro ime hitro umaže, umije pa redko in težko. Popackana obleka se ponavadi lažje opere kot popackano ime.
Žal se laži in grde besede širijo kot rastline, ki vse prelezejo, vse prepredejo ... ali kot letijo semena z dreves, povsod jih, le malo zapiha veter ...
In kaj ostane človeku, ki je takoj osumljen različnih dejanj, a v resnici ni kriv?
Morda lahko tudi sam ovrže trditve, a vedno ni niti priložnosti in vprašanje je, če mu bodo verjeli – če ne bodo vedno ostali pomisleki ...
Prav je, da smo previdni pri govorjenju o drugih, da znamo oceniti, kaj je nujno povedati. Da po bregu ne odvržemo odprte pernate blazine ...
Slišala sem na stotine, na tisoče različnih zgodb. Pripovedovali so jih po telefonu, pisali, vztrajali, da imajo prav, pa se je kdaj izkazalo, da ni bilo dovolj dokazov ali celo, da to ni bilo resnica. Zato sem srečna, da ne sodim, razsojam, da to storijo drugi.
Celo lastno izkušnjo imam z lažjo, podtikanjem, željo, da bi se to razširilo in škodovalo.
Nenadoma me je tu in tam začel marsikdo spraševati po hčerki in njeni družini, zlasti otroku, ... tako zavzeto, da sem morala zastaviti precej moči, da sem jasno in glasno povedala, da še nima otrok. Da bi bilo lepo, če bi jih imela, a jih preprosto še ni. Nekdo me je kasneje opozoril, da so tisti oziroma tista blizu mene, razširili, (razširila), da je hči zapustila otroka in odšla. Katerega otroka? Saj ga nikoli ni imela. Dobri ljudje so mi to povedali in zato sem lahko ukrepala. Sicer bi se kdaj in kje, morda celo v kakšnem mediju, našel kdo, ki bi verjel in ne preverjal, ter to tudi zapisal. Takrat sem želela neresnici priti do dna. In tudi prišla. Mislim, da skoraj zagotovo. Edina pot je namreč vodila tja, kjer je bilo ljubosumje, hudobija, in še marsikaj.
Zato ob zgodbah, ki se začnejo: Ali že veš? Si to že slišala? Saj to je noro, pa je res ... za trenutek pomislim, da je vse to le trditev, ki se morda tako kot tisti stari »telefon«, za katerega vsi vemo, da je imel ob prvi pripovedi na uho eno besedo, ob zadnji pa popolnoma drugo, popolnoma loči od resnice.
Če bi ljudje govorili resnico, ko so povprašani ali dajejo izjave kar sami od sebe, potem ne bi imeli težav. Vedeli bi kdaj se je res kaj zgodilo in kako ... ker pa je modno, že kar normalno in povsem pričakovano, za premnoge realno, da zanikajo vse, tudi dokazano resnico, potem je do nje še težje priti.
Če bi v »trikotnik pravosodja« postavili tožilca in odvetnika in zgoraj razsodnika – sodnika, bi sicer ugotovili, da vsak sicer išče resnico, tako opevano materialno resnico, ki pa je za vsakega lahko nekaj drugega. Tožilec jo »podeduje« od policije, preverja, nadgrajuje in išče pri preiskovalnem sodniku, odvetnik mu ponuja svojo, v povezavi s klientom, ki ga zastopa. Ta je lahko povsem diametralna, zaradi molka oziroma zanikanja, kot tudi zaradi takega ali drugačnega vpliva na priče, njihove »izgube spomina« in še marsičesa. Čas običajno ne dela v korist obtožbe, prej obrambe. Resnici na ljubo pa kljub temu ni prijetno biti leta in leta v kazenskem postopku, ne vedoč, kaj se bo zgodilo in kdaj. Tudi to je neke vrste, lahko bi rekli, svojevrstna »kazen«.
Zato niti ne čudi dejstvo, da se odmaknjenost od dogodka šteje obdolžencu celo v korist.
In ko razsodi sodišče; prvo, drugo ali celo tretje, po letih bojev, pritožbah, ugovorih in spet pritožbah, jo je treba sprejeti.
Pomembno je le, da si naredil vse, da bi jo našel in to zlasti, če si in ker si na strani države. Tožilec in sodnik. Za obrambo je seveda drugače. Živiš z zgodbo in njeno podobo, ki ti jo ponujajo, ki ti jo prinesejo, ti jo vsiljujejo. Vedno me je zanimalo in to močno, kolikokrat moji spoštovani kolegi odvetniki vedo eno in trdijo drugo, kdaj in če so, tudi oni »opeharjeni« in kakšen je zanje občutek zmage ali poraza. Tesno so povezani s tistim, ki jih nenazadnje plačuje ali zanje plačuje, če gre za brezplačno pravno pomoč. Delati za stranko in to neposredno, z odgovornostjo, je vsekakor težko. Pričakovanja so velika, uspeh je včasih nepredvidljiv.
So torej trenutki zmage in trenutki poraza. A, sestavljajo življenje vseh, ki delamo v pravosodju.
Seveda pri tem pomagajo tudi mediji. Odprejo pernato blazino in zaradi perja, ki leti naokoli, mnogi verjamejo, da je nekaj res, čeprav morda kdaj celo ni.
Zato naj bo poročanje skrajno korektno, s trditvami za in onimi proti, povzemanjem faz postopka, v katerih je pomembno, da vsak naredi to, kar misli, da mora storiti, po najboljših močeh in seveda strokovnem znanju. Zmagal bo tisti, za katerega bodo govorili materialni dokazi, izpovedbe prič, skrajno sklenjen indični krog. In dubio pro reo je seveda stalnica iz želja obrambe. Tu je še večno vprašanje: »Kdo je lahko sploh sto-odstotno prepričan in kdaj reči, da dvomov ni več?«
DE MORTUIS NIL NISI BENE;
DE VIVIS NIL NISI VERUM.
(O mrtvih nič slabega;
o živih nič neresničnega.)
Latinski izrek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
