Pred davnimi časi se je na Kitajskem mlad princ odločil, da bo dal izdelati paličice za namizni pogrinjek iz dragocenega kosa slonove kosti. Ko je ta namera prišla na uho njegovemu očetu, ki je bil modrec, ga je slednji poiskal in mu povedal naslednje:
»Ne stori tega, ker te lahko dragoceni paličici popeljeta v pogubo!«
Mladi princ je bil zmeden. Ni vedel, ali oče misli resno ali se norčuje iz njega.
Oče pa je nadaljeval:
«Ko boš imel slonokoščeni paličici, se boš zavedel, da se ne skladata s posodo iz peščenca, v kateri postrežemo hrano. Zaželel si boš podstavek in skodelice iz žada. Skodelice iz žada in slonokoščene paličice pa ne prenesejo preprostih jedi. Zaželel si boš slonjih repov in meso mladega leoparda.
Človek, ki je okusil slonje repe in leoparda, se ne zmore več zadovoljiti z oblačili iz konoplje ter preprostim in neudobnim domovanjem. Imeti boš moral opravo iz svile in razkošne palače. Za vse to boš plačeval z denarjem kraljestva in tvojim željam ne bo konca.
Kaj kmalu se boš znašel v vrtincu razkošnega življenja in brezmejnega razsipanja.
Nad naše kmete se bo zgrnila nesreča in kraljestvo se bo pogreznilo v propad in opustošenje ... Tvoje slonokoščene paličice bodo kot drobna razpoka v zidu, zaradi katere se na koncu zruši stavba.«
Mladi princ je pozabil na svojo muho in je pozneje dozorel v vladarja, ki je slovel po izjemni modrosti.
Zgodba kitajskega filozofa Hana Feija, 3. stol.pr.n.št.
Pogosto se sprašujemo kako ubežati novim in novim ponudbam, željam, navadam, kako iz začaranega kroga, ko pa smo dan za dnem pred preizkušnjami.
Z vami bi rada delila izkušnje meseca decembra, ki je prinesel veliko lepega, pa tudi mnogo hudega. Soočili smo se z volitvami, ki smo jih pričakovali kot čudežno rešitev skoraj brezizhodne situacije, krize, ne le politične, pač pa tudi gospodarske. Sedaj se sprašujemo, kaj in ali so sploh kaj prinesle. Soočamo se z modrovanjem o marsičem, s pobudami, idejami, programi, ki jih je sedaj mnogo manj kot bi jih moralo biti. Ljudje čakajo na rešitve, pišejo, kličejo, opominjajo. Mediji ugibajo, kdo bo kos situaciji in kako jo bomo rešili.
Neizbežno pa prihaja tudi novo leto, ki mu ne moremo uiti in za katero so nam že za januar obljubljali vlado, njene ministre ter soočenje s situacijo, ki nikomur v svetu več ne prizanaša. Bo res tako?
V decembru sem spremljala okoli dvesto, če ne kar več, družin v hudi stiski. Ob nesrečnem doživljanju nasilja vseh vrst, je mnoge, skoraj vse, ki so pisali, doletelo tudi mnogo finančnih preizkušenj, v katerih niso uspeli. Brezposelnost, prejemanje zgolj socialnih pomoči, pa številne bolezni, vse je ljudi pripeljalo v slepo ulico. K sreči so se oglasili tudi mnogi rešitelji, dobrotniki, donatorji, vseh vrst poklicev, a zelo malo tistih najbogatejših.
Spomnila sem se na zgodbo moža in žene, ki sta živela v majhnem kraju, pred mnogimi, mnogimi leti. Pritiskala je lakota, zato je žena možu, ki je bil izjemno cenjen, rekla naj odide na pot in poprosi bogate, da odprejo svoje kašče in razdelijo vsaj del hrane. Cel dan ga ni bilo domov. Žena je vedela, da je na njegovi poti veliko preprek in ko je prišel, je zagledala njegov izmučen obraz. Povprašala ga je, če mu je uspelo prepričati bogate, da bi dali revežem in dejal je:«Na pol.« Ker stavka ni razumela, je dodal še obrazložitev:«Prepričal sem revne.«
Tudi sama se pogosto sprašujem zakaj se venomer oglašajo mnogi, ki so imeli lastne izkušnje z nasiljem in revščino, pa želijo sedaj, ko so se vsaj delno rešili enega ali drugega, pomagati. Z nasveti ali celo s finančno pomočjo. Zakaj je tako malo najbogatejših, ki bi klicali, prispevali in dajali?
Vsak, ki se oglasi, je dobrodošel. In prav v decembru smo razdelili rekordni mesečni znesek pomoči, tam okoli 20.000 EUR, a žal med 161 družin. Matematični izračun takoj pokaže, da zneski posameznih pomoči, bodisi v prehrambenih bonih Mercator, poplačilu položnic ali v finančnem nakazilu, niso bili zelo visoki.
Izjemno pa smo bili veseli prav posebne ponudbe kapetana rokometnega reprezentance, Uroša Zormana. Nabavil je za preko 500 € hrane, ki smo jo 21. decembra razdelili med 11 družin. Kaj bi dala, da bi lahko vi, ki to berete, videli njihove obraze, srečo in neizmerno veselje. Prihajali so z otroki, prevzeli vreče s hrano, dobili še čistila in pralni prašek ter odhajali, celo z otroki v naročju, obloženi z desetimi do petnajstimi kilogrami eč, a se jim je zdelo, da bodo ta »napor« zagotovo zmogli. Otroci so dobili še knjige in igrače, nekateri celo oblačila in dan blizu božiča je izpolnil velika pričakovanja. Gospod Zorman je svojo pomoč želel nameniti sprva le dvem družinam, a prepričali smo ga, da jih lahko osreči mnogo več. Ko bi le bilo Zormanov še veliko.
Pravimo, da radi dajemo tako, da vemo komu, da smo prepričani, da pride pomoč v prave roke. Pri nas je to možno. Na delitve finančne pomoči, ki so praviloma enkrat mesečno, povabimo večje donatorje. Prisostvujejo dogodkom, seveda so žrtve in njihova imena skrbno varovana skrivnost. Ne želimo jih izpostavljati, ker tega ne smemo, vsekakor pa donatorji izvedo za celotno zgodbo o nasilju in njegovih posledicah, o družini, otrokih, ... Pretreseni spoznajo, da so neizmerno srečni, čeravno dan za dnem mislijo, da temu ni tako.
Zato je sedaj čas za razmislek. O tem, da lahko vsak izmed nas v teh dneh, pa tudi po novem letu, saj se čas zagotovo ne bo ustavil, naredi vsak dan kakšno dobro delo. V okviru svojih možnosti in glede na znanje, ki ga ima. Tako, da bo lahko svet lepši, kljub slabim, celo najslabšim napovedim.
Dragocenosti, ki jih imamo in nam bodo večno dajale dober občutek, so tudi sočutje, prijaznost in pomoč tistim, ki nimajo, so pa celo žrtve nasilja, bolezni ali »zgolj« revščine. Dobrota je namreč zlata nit povezovanja, brez nje bi težko živeli, kaj šele preživeli.
Za konec vam ponujam zgodbo o metuljevih sanjah. Španski pesnik Calderón de la Barca je namreč svojemu delu dal naslov »Življenje je sen«.
Kitajski filozof nam pripoveduje zgodbo, ob kateri se nam prav lahko zvrti v glavi ...
»Mož spi in sanja, da je metulj. Spreletava se s cveta na cvet, nabira med, vedno znova razpira in spet zlaga krila. Lahek, ljubek in nežen je kot metulj. Nenadoma se prebudi in presenečen spozna, da je človek.
Toda, je zares samo človek, ki je sanjal, da je metulj? Ali pa je v resnici metulj, ki sanja, da je človek?«
Želim vam, da bi se vaše lepe sanje uresničile, temnih pa naj nikoli ne bi imeli.
Srečno v letu 2012!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
