Kaj pa za ustavo? Slovenska ustava v teh dneh praznuje dvajseto obletnico svoje uveljavitve. Sodeč po uvodnih stavkih, je to prav nesrečno naključje. Nikdar poprej v samostojni Sloveniji se realnost ni tako odlepila od normativnega, da bi slednje štelo le še za zadnje zatočišče pravnih zanesenjakov in nepopravljivih družbenih idealistov.
Postaviti vprašanje, kdo pa danes – med institucionalnimi akterji, kaj šele med ljudstvom – sploh še jemlje ustavo resno, bi bilo kljub temu pretrdo in napačno. Po drugi strani pa je še kako primerno postaviti vprašanje, kdo med nami še verjame, da ustava lahko odigra (pomembno) vlogo v času družbenih kriz. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je to retorično vprašanje, trdim, da temu vendarle ni tako.
Ustava, slednjič, odigra najpomembnejšo vlogo prav v času krize. Ko realnost podivja, ali pa je na robu erozije, je ustava tista, v kateri politična skupnost lahko najde svojo zaslombo. Ustava, vsaj slovenska, je pisan dokument. Tekst tako postavlja težko spremenljiv okvir, v katerem se mora gibati vsakokratna politična skupnost, pa če gre še za tako nove ali dramatične politične okoliščine.
Ta tekst, ki si ga ne more prosto prilagajati vsakokratna politična oblast, postavlja vrednostni temelj politične skupnosti, ki je še posebej nepogrešljiv v času kriz. Vrednostni temelj ni pomemben le kot vir inspiracije politične skupnosti za izhod iz krize, temveč tudi kot njen obrambni nasip pred poplavami političnih populistov, ki uspevajo prav v kriznih časih.
Ustava je, če smemo tako zapisati, potemtakem kot dobra mati politične skupnosti: daje nam varnost in navdih za prihodnost. Toda, tako kot to velja za mati, mora veljati tudi za ustavo. Moramo jo vzeti za svojo. To je naša ustava, ustava nas vseh. In prav to je tisto, kar je zapisano v sam DNA modernega konstitucionalizma. Poustavljenje politične skupnosti pomeni stvaritev le-te. Odločitev, da bomo delovali skupaj za skupno dobro.
Ustave brez ideje in ravnanja v smislu skupnega dobra ni. Prav tako ni politične skupnosti. Brez teh treh elementov pa dejansko ni države, pa četudi ta obstaja na papirju in na zemljevidu. V Sloveniji to spoznanje doživljamo in podoživljamo dan za dnem.
Dvajseta obletnica ustavnosti bi bila dobra priložnost, da spremenimo svojo ustaljeno prakso, ali pa da jo vsaj pričnemo spreminjati. Zavedam se, da to terja svoj čas, ki pa ga, žal, nimamo na pretek. Prav zato je treba razširiti slovenski ustavni diskurz, ga napraviti bolj inkluzivnega, pluralističnega in ga pripeti na sodobne ustavne tokove.
Za to bo treba prepoznati in pripoznati generacijski prelom ter ustavo, v naratornem smislu, v smislu ustvarjanja in priznavanja novih in večštevilnih interpretativnih skupnosti, predati v roke novim generacijam. Te živijo nov, drugačen svet, mnogo bolj tak, kot v resnici je. Če želimo stvarnost poustaviti, in ne zaustaviti, je to nujen korak. Sicer bodo fakti diktirali norme, elite bodo nagovarjale same sebe, ljudstvo pa bo odšlo svojo pot, ki jo v veliki meri že hodi. To pa ne bi bili, pravzaprav niso, dobri obeti za 30. obletnico ustave.
Ampak, kdo ve. Tisto, kar se kaže danes, ni nujno, da se bo v prihodnosti tudi zgodilo. Vemo le, da bodo generacije minevale, črke na papirju – tudi ustavne – pa bodo ostale. V tej minljivosti velja biti hvaležen za tisto, kar je, in upati ter delati na tem, da bi bilo v prihodnosti bolje. Take pa so tudi moje želje – ne le naši Ustavi ob njenem rojstnem dnevu – temveč tudi vsem Vam v tem prazničnem času.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
