Ko se pravnik v Sloveniji opredeli do političnih vprašanj v najširšem smislu, kaj šele do strankarsko obarvanih – ta so tabu – ravna zoper prevladujočo konvencijo ravnanja v pravniški epistemološki skupnosti, ki je zavezana k nevtralnosti, objektivnosti, da ne zapišem: sterilnosti.
To se, seveda, doseže le z nevključevanjem v javni diskurz, ali pa s stresanjem praznih visokoletečih besed, ki zaradi svoje ne-vsebine ne morejo povzročiti nobenega učinka, ne negativnega ne pozitivnega, in najpomembnejše: njihovemu avtorju ne morejo prinesti nikakršnih sankcij.
Če se pravnik oddalji od konvencije in pove tisto, kar meni, da je prav, se ga avtomatično postavi v eno politično stran(ko); se mu pripiše obstoj določenih glavnih vsadkov; se ga pobarva bodisi v rdečo ali črno (in slednje je mnogo huje); se ga označi za potomca domobrancev; se ga obtoži zlorabe univerze; in se ga na druge načine etiketira tako, da se mu odvzame objektivni pravniški sijaj ter se mu prilepi značaj politikanta.
Za vse to mi je kot pravniku, še bolj pa kot običajnemu državljanu, milo rečeno, povsem vseeno. Uveljavljena in na vse načine vzdrževana konvencija je eden od konstitutivnih elementov iracionalnosti slovenskega javnega diskurza, o katerem sem že pisal. Zahvaljujoč možnosti okusiti vsaj za nekaj let stanje (približno) normalnega, vem in sem trdno prepričan, da je ta konvencija stvar pol-preteklega časa, unikum pokvečene slovenske demokracije in zato nekaj, kar je treba po naravi stvari vseskozi postavljati pod vprašaj.
Še zdaleč nisem edini, ki tako razmišlja – tu ne gre za trkanje po prsih junaka in s tem bedaka – so pa, žal, preredki, ki to svoje razmišljanje, nasprotno od vsiljene konvencije, tudi povedo na glas. Zato sem bil izjemno vesel tokratne kolumne mag. Jančarja, sodnika, ki jasno zapiše, parafraziram: da so časi preresni, da bi si kot posamezniki, ki se z javni zadevami ukvarjamo bolj ali manj znanstveno, lahko še naprej zatiskali oči in se distancirali od dejstev.
Predolgo smo molčali in, če kaj in kdaj, sedaj ni čas za povolilni molk. Zato povem, da je rezultat teh volitev za Slovenijo slab. Pa ne zato, ker je zmagal ta in ne oni. V normalni državi je slednjič vseeno, kdo zmaga. Rezultat teh volitev tako ni slab zaradi konkretnega subjekta, temveč materije, ki jo zastopa in brani. Z drugimi besedami, ključno povolilno vprašanje ni, kdo je zmagal in zakaj (ali kdo ni), temveč kaj je zmagalo in zakaj.
Tisto, kar je zmagalo v idejnem, vsebinskem, materialnem smislu nas oddaljuje od tistega, kar sam razumem kot vzorno evropsko državo, utemeljeno na vladavini prava, z demokracijo zahodnega tipa. V podkrepitev te trditve naj začnem z ekonomskim in vsedružbenim etatizmom, ki je bil podprt na volitvah: vztrajanje na branikih samozadostne države, ki naj bo lastnica vsega in vsakogar in ki naj izvaja vse storitve od posameznikovega rojstva do smrti.
Take države v resnici ni več. Je anahronizem. Lahko se pretvarjamo, da jo imamo in si želimo, da bi obstala. Toda, še preden se bomo zavrteli okrog lastne politične osi, bo našo avtarkično državo odpihnil lahen piš transnacionalnih akterjev.
Priznajmo si tudi, da v zadnjih dvajsetih letih Slovenije, razen v mednarodnopravnem in deloma političnem smislu, čisto zares nismo premaknili tja, kamor smo si leta 1991 skupaj obljubili: Evropa zdaj! V tujih očeh, ki so nas zaznale, smo resda postali čarobna podalpska dežela, odkrita terra incognita, navznoter pa smo ostali relativno zatohla skupnost, ki je v svoji nesamozavesti do zahoda ponovno odkrila Regijo, Zahodni Balkan, kamor smo se z napuhom, kot Evropejci, vrnili v podobi petelina na gnoju.
Slovenija je formalno del Evropske unije, de facto: gospodarsko, kulturno, mentalno, idejno, obnašajsko pa ne. Še enkrat več potrjujemo tisto grenko šalo, v skladu s katero gre sicer lahko Balkanec z Balkana, Balkan pa ne gre z Balkanca nikdar. Kar se tiče razumevanja in implementacije demokracije, kjer slovensko volilno telo večinsko podpira utilitarizem, so pa še naši južni sosedje, na katere tako radi gledamo z viška, precej in vsak dan več korakov pred nami.
Da ne bom predolg, ponavljam tisto, kar sem zapisal v eni od svojih prejšnjih kolumn: poskusite razložiti vašim zahodnoevropskim kolegom kaj, pa tudi kdo, je zmagalo na tokratnih slovenskih volitvah. In vedeli boste, o čem govorim.
Ob tem, da smo navzven vse bolj eksotični in da se zdi, da nova vlada vsaj v Evropski uniji, če lahko sodimo po številu čestitk s strani evropskih državnikov zmagoviti politični sili teh volitev, ne bo imela prav veliko političnih zaveznikov, smo si še v največjo politično pokoro pravzaprav sami.
Naš parlament, pa kakorkoli obrnete te ali one volitve, je že od leta 1991 vzorno razdeljen na tisto, kar se imenuje levica, in tisto, kar so poimenovali desnica. Delitev je natanko na dva povsem enakovredna pola, ki iz nekih neznanih, morda še podolomitskih razlogov (sic!) ne smeta, ne želita, ali pa ne znata sodelovati.
Toda, živimo v prelomnih časih. Vrag je odnesel šalo. Slovenske peripetije, naša velikanska samozadostnost, ki priča o majhnosti našega političnega značaja, so že z evropske platforme tako nepomembne, po vrhu vsega še groteskne, da nas uvrščajo na sam provincialni rob Evrope, ki je sama v krizi.
Kot že ničkolikokrat poprej smo in bomo zgodovinski zamudniki. Leta 1991 smo bili oblikovalci časa. Leta 2011 in v letih, ki bodo sledila, pa bo, iz tu opisanih in drugih razlogov, ki jih ta kolumna, nekaterih pa tudi papir, ne prenese, spet čas oblikoval nas. Tedaj, to je danes, bo prepozno. Pa samo evropsko Slovenijo smo si želeli. Tudi kot pravniki.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
