Prav povsod naletimo na vprašanja; ali se je zgodila spolna zloraba, kdo je storilec, zakaj je ni moč dokazati, če je bila, kje je deklica, zakaj jo oče skriva, zakaj je bila sploh dodeljena materi, kje je sedaj, kdo zanjo skrbi, ali je v domovini ali tujini, kako se bo zadeva končala, kdo je kriv, kdo in zakaj je ali bo odstopil, kaj bi kdo moral narediti...? Vse polno vprašanj in le malo pravih odgovorov. Vsaj takih, ki bi jim lahko že rekli dokončni. Ali bomo kdaj prišli do pravega in kdo mu bo sploh še verjel?
TRI SITA
Nekega dne je filozofa Sokrata obiskal mož in mu rekel:»Poslušaj, Sokrat, povedati ti moram, kako se je vedel tvoj prijatelj.«
»Kar takoj naj te prekinem« je odgovoril Sokrat. »Ti je prišlo na misel, da bi tisto, kar mi imaš povedati, presejal skozi tri sita?«
Ker je mož zmedeno strmel vanj, je nadaljeval:
»Da, preden spregovoriš, moraš tisto, kar imaš povedati, presejati skozi tri sita. Naj ti pojasnim. Prvo sito je sito resnice. Si preveril in se prepričal, da je vse, kar bi mi rad povedal, resnično?«
»Ne, slišal sem, da so pripovedovali, in...«
»Dobro! Sklepam pa, da si dejstva spustil vsaj skozi drugo sito, sito dobrote. Je tisto, kar mi želiš povedati, vsaj nekaj dobrega?«
Mož je nekaj hipov okleval, nato pa je odgovoril: »Ne, žal ni dobro, nasprotno ...«
»Hmm!« je pristavil filozof. »Pa si vseeno oglejva še tretje sito. Je koristno, da mi poveš to, kar mi želiš povedati?«
»Koristno? Ne ravno ...«
»Potem pa ne govoriva več o tem!« je rekel Sokrat. »Če tisto, kar mi imaš povedati, ni niti resnično niti dobro niti koristno, potem tega raje ne bi vedel. Svetujem ti celo, da pozabiš ...«
Apologija grškega filozofa Sokrata
Ko smo prebrali zgodbo o treh sitih, smo zagotovo razmišljali tudi o primerih kot je koroška deklica. Nihče od nas, ki se dnevno, tedensko ali vsaj mesečno ukvarja s to tematiko, pa ni ne oče, mati, sama deklica ali kdo izmed uradnih oseb, ki zadevo tako ali drugače obravnavajo ali so jo obravnavali; od policije, izvedencev, zdravstva in širšega pravosodja, pa tudi odvetnikov, vsi ti pa morajo zagotovo, glede na tajnost podatkov, o konkretni zgodbi in njenih podrobnostih molčati, ne ve natančno, kaj se je deklici zgodilo, če se je, kdaj, na kakšen način. V javnost sicer že dalj časa prihajajo različne zgodbe, izsledki poročil policije, različnih strokovnjakov, mnenja prizadetih ...
Odkar sem se enkrat v preteklosti opredelila do zgodbe o nasilju, ki naj bi se zgodilo nad neko žrtvijo, potem pa dalj časa spremljala različne postopke, ki so si bili tako zelo diametralni, sem se odločila, da vsakomur, ki se name obrne, pomagam, a o tem v javnosti ne govorim, saj je zgodba, ki jo izvem, lahko le ena plat medalje, vprašanje pa je, kaj se bo odkrilo v različnih postopkih. Mi, bodisi tožilci ali v nevladnem sektorju, nismo tisti, ki bi razsojali, ki bi dali usodni pečat zadevi, pač pa to lahko stori samo in le sodišče. Bolj ko se bo o zadevah govorilo v javnosti in se jih prepuščalo v »sojenje« laikom, težje bomo sprejeli odločitev sodišča, kakršnakoli že bo. Verjeli bomo le tistemu, kar smo izvedeli, v kar nas je nekdo prepričal. Zato so naloge vseh, zlasti v nevladnem sektorju, da pomagamo po najboljših močeh tistim, ki se na nas obrnejo, jim zaupamo, verjamemo, a sprejeti bo treba odločitev, ki jo bo nekega dne izreklo sodišče. Zlasti, ko bo ta pravnomočna, ko bodo torej mimo vsa redna ali izredna pravna sredstva. Morda bo kdaj razsojalo celo evropsko sodišče, a na to odločitev bo potrebno čakati in nikoli, prav nikoli, ne bomo mogli reči, da je za nas tista »resnica« prava. Morda bo zmanjkalo dokazov in prave resnice celo ne bo mogoče niti ugotoviti. V dvomu namreč tožilec toži, sodišče oprosti.
Če želimo otrokom, tudi takim kot je naša mala koroška deklica, resnično pomagati, je treba opozarjati na hitrost postopka, na ščitenje pravic otrok, na to, da si zaslužijo najboljše strokovnjake na vseh področjih.
Vemo, kaj je dobro in koristno za otroka, zagotovo to ni, da si ustvarimo svoje mnenje in potem, če to ne ustreza odločitvi sodišča, zatrjujemo, da so vsi »podkupljeni«, da nihče ne razsoja pravično, da so strokovnjaki zatajili, da mi že vemo, kaj se je otroku zgodilo.
Če kdo, potem to vedo najbližji. Tisti, ki so dejanje zagrešili (če so ga), tisti, ki so bili poleg ali pa so v to, ker so tako blizu storilcu ali žrtvi, povsem prepričani. Tudi ti pa bodo žal morali, zaradi interesa otroka in njegovega neizpostavljanja javnosti, počakati. Le čakanje ne sme biti predolgo, ker »ubija«. Otrok trpi, če se mu je to zgodilo ali ne, še zlasti, če naenkrat zaradi tega izgubi zaveznike, starše, najbližje, tiste, ki bi morali biti ob njem in mu pomagati preboleti take ali drugačne rane. Če se zaprejo ene, se v takih primerih lahko odprejo druge.
Zato je povsem nerazumljivo, da zadeve ni moč reševati oziroma rešiti hitreje, najti otroka in mu pomagati, ker to pomoč neizmerno rabi. Kjerkoli je, zagotovo se sprašuje, zakaj se mu je to zgodilo, kje sta starša, kje ostali. Ali ima kdo pravico, da mu vzame normalno otroštvo, da nima prijateljev, da nima vseh sorodnikov, da živi nenormalno življenje?
Pred leti smo se v Sloveniji že srečali s podobnim primerom, ki je prav tako razburkal javnost. Otrok je bil v tujini dolgo, predolgo. Prav hudo mi je, ko pomislim, kako se je počutil in kako se najbrž počuti še danes. Čeprav v imenu silne pravice, eden izmed staršev nima možnosti otroka »zaščititi« tako, da mu vzame drugega roditelja, če ta nad njim neposredno ni izvršil kaznivega dejanja. Tu so institucije, ki morajo ukrepati proti storilcu nasilja, tu obstaja možnost pripora, prepovedi približanja, če je le podan utemeljen sum za storitev kaznivega dejanja in ponovitvena nevarnost. Če tega ni, če tako torej odloči sodišče, ne smemo in ne moremo »soditi« sami. V imenu pravice, v imenu zaščite otroka. Razen, če bi šlo za skrajno silo, za kar pa so potrebni prav posebni zakonski pogoji.
Čeprav sem tolikokrat vprašana, zakaj se ne izjasnim o tej ubogi koroški deklici, moram tu, v tej kolumni, dati jasno vedeti, da primer presega moje strokovne pristojnosti. Nimam se pravice postaviti na eno ali drugo stran in verjeti temu ali onemu. Želim pa si, da se zadeva čimprej zaključi, da se otroka najde in mu pomaga, da ga nihče nikoli ne bo zlorabljal, ne fizično, ne psihično in ne spolno, da nihče ne bi z njim manipuliral in mu uničeval prihodnosti. Manipulacije so namreč vedno možne, včasih se jih otrok niti ne zaveda. A, zavedati se jih moramo odrasli. Nikoli ne bomo povrnili krivic, ki jih na tak način naredimo otroku. Marsikdo kdaj razmišlja, da bi »vzel« mamo ali očeta otroku, da bi ga odpeljal v tujino, da ga drugi ne bi videl in imel z njim stikov.
A, otrok rabi oba starša, če sta le vredna tega imena. Sicer pa mora o nasprotnem odločati za to pristojno sodišče. Hitro in strokovno. Z najboljšimi izvedenci, konzilijarnim mnenjem, če je potrebno in primerno, z razgovori z otroki v prijaznem okolju, da jim dodatno ne škodimo.
Država ima na voljo močan aparat, številne službe, sprejeli smo zakone, konvencije, protokole... Na papirju pravimo, da vse v dobro otrok. Pa je to res?
Na potezi je torej država, da reši ta, zaenkrat nerešljiv problem. Neznanko, mučno zgodbo, v kateri nastopa še en otrok. To se preprosto ne bi smelo dogajati.
Neizmerno si želim, da je otroku dobro, kjerkoli je, da bo imel čimmanjše posledice, čeprav brez njih iz tega boja za »pravico«, zagotovo ne bo odšel.
Mediji lahko naredijo veliko, lahko pomagajo odpirati temne strani življenja mnogih, a koroška deklica, Fritzl in podobne zgodbe, naj bodo le izhodišče za temeljite razprave o tem, zakaj smo zašli v slepo ulico, zakaj napak preteklosti ne smemo več ponavljati, zakaj moramo biti boljši kot smo bili včeraj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
