In vendar se pogosto vprašamo ali država z vsemi institucijami pravnega reda, pa tudi Evropsko sodišče za človekove pravice enako upoštevata pravice enih in drugih, torej tistih, ki so zagrešili kazniva dejanja in onih, ki so njihove žrtve. O tem zagotovo lahko razmišljamo tudi po razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je razsodilo v korist petih pripornikov oziroma zapornikov, zaradi razmer v ljubljanskem zaporu in jim prisodilo 39.500,00 € odškodnine.
Sprašujem se kdo vse bi še tožil državo, komu vse so še kršene človekove pravice, pa si na senzacionalno pot proti Evropskemu sodišču ne upa, ne zna, ne zmore in noče stopiti.
Moja doktrina je enostavna:
daj vsakemu človeku take pravice,
kakršne želiš imeti sam - ne večje,
sploh pa ne manjše.
J.Russel
Kjer ni pravičnosti, ni svobode,
kjer ni svobode, ni pravičnosti.
Seume
V minulih mesecih, če ne kar letu, smo večkrat poslušali jadikovanja o prezasedenosti slovenskih zaporov, o željah po boljšem standardu, o nevzdržnih razmerah, o stroških, ki jih ima država z zaporniki vsak dan, kriminaliteti, alternativi zapornim kaznim, pa tudi o številnih tožbah, vloženih na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je te dni celo razsodilo v prid nekaterim zapornikom iz zaporov na Povšetovi v Ljubljani.
Res je, vsak človek si zasluži dostojno življenje. Nenazadnje je Slovenija glede na ustavo, ne le demokratična, pač pa tudi pravna in socialna država. Vsi smo pred zakonom enaki, pripadajo nam enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Nobene ni mogoče omejevati, ker je ustava ne bi priznavala ali le v manjši meri, nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju, vsakdo ima pravico do osebne svobode, določeni so pogoji za odvzem prostosti, odreditev in trajanje pripora. Varovana je človekova osebnost in njegovo dostojanstvo v vseh postopkih, tako mu je zagotovljeno enako varstvo pravic, javnost sojenja, pravna sredstva, pa tudi pravica do povračila škode, če gre za škodo, ki je nastala v zvezi z opravljanjem službe ali dejavnostmi državnega organa, nosilca javnih pooblastil, osebe ali organa, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Prav tako imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, obveznega zdravstvenega, pokojninskega, invalidskega in drugega socialnega zavarovanja, pravico do zdravstvenega varstva in še marsikatero neodtujljivo človekovo pravico. Seveda se svoboda gibanja kršilcem zakonodaje pod strogimi pogoji lahko omeji ali odvzame ob izvrševanju pripora ali kazni. Zanje velja Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, ki prav tako zagotavlja pravice do osebne higiene, osnovnega zdravstvenega varstva, pogoje za kulturno in športno dejavnost ter duhovno oskrbo.
Brali smo, da je bilo 14.1.2011, torej na začetku tega leta, na Dobu 412 zapornikov pri kapaciteti zapora 230. Skrbijo pa nas tudi podatki, ki prihajajo od drugod, saj se je v ZDA od leta 1980 dalje število zapornikov povečalo za pet krat, skoraj vsak stoti Američan je v zaporu, še huje pa je, da je tam že vsak 28. otrok. Ko nas javnost sama ali preko medijev dnevno sprašuje o tem ali smo pravna država in ali pravosodje deluje, redko slišimo podatka, da se število zapornikov iz leta v leto povečuje, kar je zaskrbljujoče, a hkrati pomeni, da jih je nekdo in povsem jasno kdo, spravil za zapahe slovenskih zaporov. Kritiki ne bodo odnehali in dejali bodo, da gre za »majhne ribe«, da tam nihče ne sedi zaradi gospodarskega kriminala, da so vsi najhujši na prostosti. Če, že ali bodo tam tudi ostali?
Gospodarska kriminaliteta je nedvomno najtežje dokazljiva. Mnogi storilci kaznivih dejanj so korak pred tistimi, ki naj bi jih odkrivali in jim jih dokazovali. Gre za povsem nove pojavne oblike, ki jim včasih težko sledi zakonodaja, pa še to mnogi sprejemajo s tresočo roko. Omenimo le zadnje neuspele poskuse sprejema kazenske zakonodaje, ki je zaenkrat padla v Državnem svetu in je ponovno v Državnem zboru. V času krize, ki smo ji nedvomno priče, težko pričakujemo zmanjšanje kriminalitete, tudi tiste klasične, ki nenazadnje, roko na srce, ne prinaša olajšanja, četudi ne sega na področja gospodarstva. Tatovi, roparji, sejalci smrti s pomočjo prepovedanih substanc, storilci umorov, … nedvomno niso osebe, ki bi jih veljalo kar tako puščati na prostosti, še zlasti, če gre za specialne povratnike ali zelo huda dejanja. Vsem je več kot jasno, da si povratništvo in to specialno, ne zasluži prostosti. Alternativa z zaporom je nedvomno v porastu, lahko bi jo bilo še več, vsekakor pa bi bilo nujno potrebno tudi delo v zaporih. Ne le tisto, za katerega se povsem prostovoljno odločijo zaporniki, pač pa ono, ki bi vsem, zlasti tistim, ki znajo za svoje premoženje poskrbeti preden jim ga lahko odvzame država ali oškodovanci, pomenilo delo za povračilo škode žrtvam kaznivih dejanj.
Po podatkih, ki sem jih uspela pridobiti, je državo v letu 2008 en zapornik stal 63,00 € na dan, v letu 2010 že 73,00 € na dan, zagotovo pa je ta znesek letos še višji. Ali kdo danes ob povečanju proračuna, rebalansih, plačilih odškodnin, potrebah po novih oblikah zavarovanja, dolgih čakalnih vrstah v zdravstvu, pomanjkanju dragih aparatur in zdravil, izpostavi podatke, da 500 zapornikov dnevno povzroči za državo okoli 56.000,00 € stroškov, v enem samem letu pa za preko 20 milijonov evrov? Nadstandarda jim v državi, v kateri ima kot kaže ena četrtina prebivalcev dohodke pod 500,00 € na mesec, v kateri je preko stotisoč ljudi brezposelnih, med njimi veliko mladih in željnih dela, ne moremo privoščiti.
Na žalost se srečujem pogosto le z oškodovanci, z ljudmi, ki jih je nekdo v osebnostnih pravicah hudo prizadel, posledice njegovega ravnanja čutijo na telesu in zdravju, večina živi od socialnih transferjev, je povsem brezposelna, z okoli 220,00 € mesečno, če odštejemo stroške bivanja s kakšnim evrom za prehrano na dan. Kje so tu trije obroki dnevno, ki jih dobijo obsojenci, če delajo pa še malica, takojšen zdravniški pregled, zobozdravstvene usluge, možnost študija, sprehodov?
Evropsko sodišče za človekove pravice je tako kot smo brali in slišali, razsodilo v korist petih pripornikov in jim prisodilo 39.500,00 €, saj so bili zaradi kaznivih dejanj zgolj na 16,3 m², poleti pa je bilo v sobah med 28° in 30° C. Hudo, zlasti glede kvadrature. Pri temperaturah pa takoj pomislim na ljubljanski Klinični center in porodnišnico, kjer so bili hudo bolni, pa tudi mamice z novorojenčki, nosečnice, utrujeni in izmučeni od vročine, pa niso zagrešili ničesar na škodo kogarkoli. Vse prav, bi rekli, če ne bi vsepovsod videli ljudi, ki nimajo doma ali ga bodo zaradi nezmožnosti plačevanja izgubili, so brez zob in le še z enim samim obrokom ali dvemi iz javne kuhinje za brezdomce, z oblačili s Karitasa ali Rdečega križa, z vsak dan na novo napisanimi prošnjami za delo …
Prav te dni rešujem življenje družine, v kateri je mati več otrok zaradi brezizhodnosti hotela pod vlak. Zaradi nasilja je zbežala od doma in štirje živijo na 21 m². So jim kršene njihove pravice? Zagotovo mnoge, ne le ena.
Da se razumemo, sem za pravice vseh, prav vseh državljanov RS, a zapor zame ni hotel in prav težko sem sprejela novico o tožbi kolega, ki je od države zahteval 4,1 milijona evrov za zapornike, ki so jim bile kršene človekove pravice.
Kako bi bilo s tožbami za ostale, nič krive ljudi širom Slovenije, kdaj bi uspeli na Evropskem sodišču, če niso dobivali plač, če jih kdo ni prijavil in so jim bile kršene pravice socialnega in zdravstvenega zavarovanja, če niso mogli nuditi toplih obrokov sebi in niti družini, če niso zmogli študirati, če so težko in prepočasi prišli do zdravstvene oskrbe?
Evropsko sodišče razsoja, država se trudi z gradnjo novih zaporov, da ne bo plačevala odškodnin. Morda bodo imeli tako kot v Kopru, nekateri pogled celo na morje ali lepe planine, morda bodo trije obroki na dan kdaj premalo. Če bi se vsi, ki si nedvomno zaslužijo kazen, mnogi tudi zaporno, saj je ta edini pravilni odraz škode, ki so jo povzročili in dejanj, ki so jih zakrivili, potem celo alternativnih kazni ne bi mogli več pričakovati v tako velikem številu.
Sem za alternativo, zlasti tam, kjer je možna, a v krizi, v kakršni smo, ob kriminaliteti kakršna se dogaja dan za dnem, včasih tudi ob pomoči predstavnikov nekaterih novih evropskih držav (beri Romunija …) ni upati, da bi ta resnično zaživela v tako veliki meri, da bi lahko nadomestila kazen zapora. Obstaja, je potrebna, zaželena, a tudi ta mora prinašati določene rezultate v korist skupnosti. Da bo to kazen in ne nagrada, da bodo ljudje delali, odplačevali škodo, ki so jo povzročili, in ne povzročali dodatne državi in kot mnogi rečejo, davkoplačevalcem. Običajno sem kar alergična na to besedo, a sedaj ne najdem druge primernejše. Oškodovanci ostajajo brez odškodnin, brez že priznanih premoženjskopravnih zahtevkov, številne žrtve zlorab in nasilja brez slehernega evra, ki bi ga moral plačati nasilnik, proračun pa mora za že obsojene dan za dnem plačevati ne le oskrbo, pač pa računati še na odškodnino, ki jim jo utegnejo prisoditi sodišča doma in v tujini.
Ustanovljen je bil Sklad za povračilo škode žrtvam kaznivih dejanj. Država je vanj lahko prispevala bore malo denarja, pogoji za pridobitev so strogi, odškodnine zelo nizke.
Polniti bi ga morali storilci kaznivih dejanj po pravnomočnih kazenskih postopkih, če ne s sredstvi, ki jih imajo ali jih uspejo skriti, pa vsaj s prisluženim denarjem od dela v zaporih ali drugih alternativnih oblikah služenja kazni.
Ni prav, če se lahko soočita žrtev nasilja, ki je utrpela nepopravljivo škodo na telesu in zdravju in se tega ne bo mogla nikoli več rešiti in storilec tega nasilja, ki mu bo država za vsak dan trajanja kazni v prezasedenih zaporih morala plačevati odškodnino. Ali ne bi veljalo, da bi tako dosojene odškodnine prenesli na oškodovance, ki stojijo za obsojenci? Tako bi dobili vsaj nekaj zadoščenja.
Sem za človekove pravice, vsak dan, vedno znova in znova, kot bi rekel naš preminuli Tone Pavček, a vse ima svoj »krov«. Vedno znova in znova pa bom poskušala iskati pravice tudi za nedolžne žrtve.
Zato, pozor; v primerih, ko je nekdo za neprimerno ravnanje v zaporu, njihovo prezasedenost in življenje v visokih temperaturah, dobil državno odškodnino, naj jo odvetnik žrtve prenese kar nanjo. Ali ne bi bilo to pravično?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
