Živo se spominjam pripovedi svojega starejšega kolega o tem, kako težko je bilo njegovo življenje, saj se je uradno rodil brez očeta. Zaznamovan, zasmehovan, brez mnogih pravic. Nikoli se ga nisem upala vprašati, če ve kdo je njegov oče, ali mu je o tem mama kdaj pripovedovala, a vedela sem, da bi dal vse, da bi ga imel. Rastli smo v prepričanju, da je nekaj narobe s tistimi, ki imajo samo mamo, pa čeprav je ta tako ljubeče skrbela za svojega otroka.
V časih naše mladosti je bilo skoraj sramotno, če starši niso bili poročeni, če so živeli »na koruzi«. »Koruzništvo« je kar klicalo po diskriminaciji otrok. Poroke so bile »in«, za neporočene pare pa polno preprek in neenakega obravnavanja, tako za partnerja kot tudi njune otroke. Če je bilo potrebno izvenzakonsko skupnost dokazovati, se je običajno vnel hud boj med tistimi, ki so trdili, da sta živela v skupnem gospodinjstvu, in onimi, ki so imeli, zlasti če je šlo za dedovanje, korist od nasprotnih ugotovitev.
A, družine so bile tako tiste, v katerih sta si mati in oče obljubila večno zvestobo pred matičarjem in še pred oltarjem ali le pred matičarjem, kot tudi one, kjer ni bilo nikakršne obličnosti, nobenih posebnih obljub, pač pa zgolj skupno življenje. Razvezovale in razhajale so se prve in druge. V vseh je bila ljubezen ali sovraštvo, zvestoba ali nezvestoba, strpnost ali nestrpnost, složno življenje ali nasilje vseh vrst. In otroci so bili srečni ali žrtve lastnih staršev. Brez moči, brez pravice do glasovanja v kakšni družini bi želeli živeti.
Pozabili smo na »pankrte«, ostal je le še spomin na glasbeno skupino in povesti, ki so govorile o njih. Nič več se ni potrebno opravičevati za drugačnost, za rojstvo v zakonu ali izven njega, celo ne, če ne ljubiš ženske, pa si moški in obratno.
Pa je to čisto res?
Težko sicer sprejemam parade vseh vrst, ki naj bi opozarjale na geje in lezbijke, saj menim, da bi morali živeti tu ob nas povsem enakopravno, brez negativne ali pozitivne diskriminacije. Tudi ta je povsem nepotrebna.
V spomin sem si priklicala misli znane novinarke, ki je pred kratkim napisala knjigo z naslovom Itaq in na njeni predstavitvi v Društvu slovenskih pisateljev še kako poudarila, da ji je bilo neizmerno hudo, ko je ugotavljala, da ji moški ne pomenijo toliko kot ženske, da si preprosto ni mogla pomagati, da ji je življenje namenilo kruto usodo, zaznamovanost in hude posledice. Ob njeni pripovedi in člankih o ljudeh z istospolnimi nagnjenji sem si rekla: strpna bom, ne smejo me motiti. Tako kot imajo nekateri moški radi črnolaske, drugi blondinke ali rdečelaske, pa ženske; suhe ali močnejše, mlajše ali starejše moške in še kaj bi se dalo najti, tako je z istospolnimi.
Vsi predstavljamo čudovito polje tisočerih cvetov in vsak ima kakšno posebnost. Živeti je potrebno skupaj, na tem majhnem koščku zemlje, ki ji pravimo bodisi vas, mesto, država, celo zemlja je tako majhna.
Zakaj bi morali s prstom kazati na ljudi, ki niso nič krivi, da so se rodili drugačni?
Kje imamo pravico, da jih spreminjamo, da jim ne dovoljujemo vseh pravic, ki jih imamo vsi ostali?
Videla in pogovarjala sem se z mnogimi, na stotine jih je bilo, ki so ljubezen kronali s poroko in v zakonu strahotno trpeli, se prepirali, pretepali in postali žrtve številnih kaznivih dejanj nasilja. Pa ne le oni, tudi njihovi otroci.
Ko sem pred kratkim napisala kolumno z naslovom: »Ne strici, otroci so mi povedali«, nikakor nisem mogla mimo mnogih zgodb drobnih, nekajletnih otročičev, ki so mi hiteli pripovedovati o nasilju, o tem kako se bojijo očeta ali mame, koliko brc, udarcev in podpludb so prejeli sami oziroma njihovi bratje ali sestre, kako hudo je pri njih doma. Zagotovo vsi ti otroci še kako rabijo ljubeče starše, a jih ne morejo imeti. Pred mnogimi je rejništvo, kaj bi nekateri dali celo za posvojitev.
In tu se zatakne. Novi Družinski zakonik širi pomen družine, ki se ji v bodočnosti pač ne bomo mogli izogniti, saj je tu med nami kot dejstvo in ne privid; tudi z možnostjo posvojitve.
Za vse, ki hrumijo pred Državnim zborom, po vaseh in mestih zbirajo podpise proti Družinskemu zakoniku, sta sporna le dva člena in želja, da tisti otroci, ki imajo enega biološkega starša, ta pa ne živi v zanje »normalni« družini, ne bi smeli biti posvojeni s strani drugega, ki je istega spola.
Ne predstavljam si, da bi se kdajkoli zgodilo, da bi prihajalo do »masovnih posvojitev« te vrste, saj vemo, da je teh v Sloveniji za komaj dvomestno število, ki ne dosega niti 50 posvojitev letno, včasih le 25-letno. Iz tujine že prihajajo k nam in živijo tu med nami mnogi pari, pri katerih ima otrok zagotovo mater in očeta, a ne živi z njima. Lahko bi živel tudi pri mami in teti ali očetu in stricu. Zagotovo pa nima dveh očetov ali dveh mater.
O tem, ali ga bo moč posvojiti v taki, za mnoge posebni družinski skupnosti, ne bodo odločali istospolni partnerji, pač pa bo pomemben le otrok. To je bistveno. Odločalo bo sodišče, potem, ko bo presodilo kako je poskrbljeno prav za tega otroka. Odločali bodo izvedenci, po vsej verjetnosti bo podano konziliarno mnenje, ki ga bo pač potrebno sprejeti.
Tudi, če Družinski zakonik zaradi javnega ogorčenja ne bo sprejet, bo nekoč v naši bodočnosti ali bodočnosti naših otrok, če bo le še obstajal svet, ki drvi v prepade vseh vrst, to realnost.
Do takrat bo tako kot s »pankrti«, ki jih je bilo nekoč morda sorazmerno malo, a so neizmerno trpeli. Sedaj bi nas bilo sram, če bi se tako obnašali do kogarkoli, ki ima le mamo in ne pozna očeta. Spremenili smo se in vemo, da so družine vseh vrst. Le še na tiste »posebne«, kjer sta skupaj dve osebi istega spola, se bo potrebno navaditi in jih sprejeti.
V imenu »drugačnih«, zaradi pravic, ki jih imajo in morajo imeti, pa če nam je prav ali ne. V imenu vseh »pankrtov«, ki so jim leta in leta odrekali pravice in so po nedolžnem trpeli, ne povzročajmo novih krivic.
Družina se je spremenila. To je nesporno dejstvo. Lahko jo sestavljajo oče in mama z otrokom, rejniki z otrokom, posvojitelji z otrokom, pa tudi istospolna skupnost z otrokom, a pod ostrim pogojem, da ni dovoljena posvojitev tujega otroka, pač pa mora v življenjski skupnosti živeti otrok z vsaj enim od staršev in njegov partner ali partnerica.
A, do take družine ne bo preprosto priti, kajti mora jo »ustvariti« sodišče. Zoper vsako sodno odločbo je, kot vemo, dovoljeno mnogo pravnih sredstev. Če so ta izkoriščena in je zadeva pravnomočna, jo je pač, tako kot druge sodne odločbe, potrebno sprejeti.
Zagotovo ima torej otrok vso pravico do ljubečih staršev; matere in očeta, kot radi rečemo. A, če ne more živeti z njima, ima močno pravico, da živi srečno ob osebah, ki ga ljubijo in spoštujejo, ki mu dajejo varnost in toplino, v družbi, ki ne dela razlik, ki nauči odrasle in otroke, da je treba spoštovati revne, invalidne, skratka vse, ki so za nas in naša prepričanja »drugačni«. Živijo tu ob nas in naša naloga je, da jih sprejmemo in jim ne povzročamo krivic. Če gre mimo nas kdo na invalidskem vozičku, mu poskušamo pomagati, najmanj pa ne škodovati. Če se v parku sprehaja istospolni par, naj nas preprosto ne moti. Dajmo mu prostor za življenje, kajti sicer bo iskal pozitivno diskriminacijo. S paradami, pismi, opozorili... Le zakaj?
Le zakaj bi mi, ki smo za mnoge prav tako drugačni, podpisovali peticije proti zakoniku, ki po mnogih letih prinaša prepotrebne spremembe na številnih področjih, ki se dotikajo prav otrok, tistih, za katere nam je tako zelo mar? Torej, prav tistih, zaradi katerih želimo, da bi ga spet »zamrznili« in sprejeli v nekoč drugačni obliki.
Kaj vse bomo zaradi tega zamudili in kako hudo se zgodovina žal ponavlja!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
