To so nenadoma naplavili na dan zadnji zapleti z vse bolj akutno ekonomsko krizo, v kateri se je znašel nekdaj vodilni zahodni ekonomski svet, še posebej pa evrsko območje. Kot da bi nebo padlo na zemljo, je vse več deležnikov kot zadnji, morda pa celo edini, zasilni izhod iz krize našlo v oblikovanju ZDE.
Te, kot smo bili poučeni, zahtevajo predvsem t.i. trgi in to ni nobeno presenečenje. Trgi, finančni akterji, želijo varnost, predvidljivost, čim manj ovir, čim večjo enotnost in enovitost. Vse, kar jim stoji na poti, kar lahko ovira pretok kapitala in storitev, je nebodigatreba, ki ga velja odstraniti.
Trge zanimajo evro-obveznice, ki bi bile tako varne, kot je varno najuspešnejše evropsko gospodarstvo. Evropa bi se zato morala skriti pod nemški dežnik, ki bi si nadel še nekaj francoskih barv, nanj bi padlo nekaj kapljic britanskega dežja, k temu bi dodali še nekaj pridiha drugih večjih držav članic in ZDE bi bile tu.
To, kot poudarjajo nekateri, pa ne bi bil le dosežek in napredek v ekonomskem smislu, temveč bi nasploh prispevalo k boljšemu obrambnemu, varnostnemu položaju Evropske unije, za katero je državna forma tudi največji garant demokratične ureditve. Morebitne skrbi malih držav in narodov, da bi se v ZDE izgubili, so ob vseh teh argumentih v prid ZDE, povsem neutemeljene. Sploh pa, male države, tokrat pa res ne, ne smejo zamuditi priložnosti ostati tiho.
Dovolj bodi sarkazma. Ta namreč ni niti potreben. ZDE so nevzdržne že po konceptualni plati. Sam koncept je zastarel in to dokazuje, pravzaprav docela ironično, ideal, po katerem se ZDE zgledujejo. Združene države Amerike, ki, kljub temu, da so federalna država, trpijo zelo podobno krizo, ki so jo, ne pozabimo, zakrivile prav one same.
Če kaj, to zanika prepričanje trgov in prenavdušenih evroentuziastov, da je državna forma odgovor na vse težave. Očitno ni. Ob tem pa je treba upoštevati še vse težave, ki stojijo na poti nastanka federalne države. V ameriškem primeru je bila zanjo slednjič potrebna državljanska vojna, ki je na silo skrpala skupaj federalno unijo, ki jo še danes – nekdaj bolj nekdaj manj uspešno – poskušajo krhati ali vsaj razrahljati določene zvezne države, pa tudi Vrhovno sodišče.
Poleg tega ZDA temeljijo na ideji talilnega lonca. Ta je sprva stalil avtohtono prebivalstvo, niti najmanj ne na prostovoljni osnovi, kasneje pa še prišleke, ki jim je uspelo zaživeti ameriški sen in so s tem bolje izpolnili svoja življenja, kot bi jih doma. Ta sanjava dimenzija ZDA, polna vere in upanja, bi bila vredna posnemanja tudi v vse bolj anemični in letargični Evropi, a na povsem drugačnem temelju. Temelju ohranitve in ohranjanja razlik.
Evropa, kontinent, ki je dal življenje civilizaciji, kot je bilo nekoč pompozno zapisano, je to storila prav zaradi izjemne koncentracije različnosti na tako majhnem prostoru. Iz razlik, konfliktov in nemira, ki ga te ustvarjajo pa raste napredek. Ko barka mirno pluje, ni potrebe po razbijanju glave z novimi modeli upravljanja. Tedaj zaspimo v samozadostnosti, iz katere nas vrže kriza, katere rešitev pa ni v prevzemu zastarelega modela državnosti, ki se prav danes sam kaže kot nedelujoč.
ZDE so tako hkrati preveč preprosta in preveč zapletena, dejansko neizvedljiva rešitev. Evropska unija potrebuje več in boljše. Potrebuje koncept, ki bo preklal konvencionalna gledanja, ujetost v stare hipoteze, in namenoma zanikal dominantne poglede. Evropska unija bi lahko vodila kot prva, resnična post-moderna tvorba.
Ta stavek je verjetno narisal nasmešek na vaš obraz, rekoč, še ena puhlica iz akademskega slonokoščenega stolpa, ki lebdi nekje v oblakih, ko Evropa tone in številni še kako resnični državljani tam zunaj skupaj z njo. Toda tako gledanje je napačno. Če kdaj, so tovrstni trenutki tisti, ki kličejo po pogledih »against the method«. Tonemo namreč zaradi izpetosti konvencionalnih pogledov, ne zaradi inflacije novih, radikalnih idej.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
