Vsem sije majsko sonce, čmrlju in mravljincu,
sinicam in ščinkavcem, praprotim in šmarnicam,
hrastom, smrekam in borovcem,
vsem božjim stvarem, le človeku ne,
človeku, ki ima dušo, razum in voljo, le srca ne.
Ivan Cankar
Vsak mesec se zgodi, vsaj enkrat, če ne kar večkrat. Da javnost izve za nasilje brez primere. Da nekdo, k sreči in običajno v tujini, izvrši hud pokol, morda v šoli, ki jo je nekoč obiskoval, ali kar tako; v trgovskem centru, kinodvorani, na fakulteti... Umre otrok, ki ima pri skoraj letu porodno težo povprečnega dojenčka, starš je sposoben soditi otroku, ki mu je dal življenje, in ga zalučati z visokega nadstropja stavbe, mnogi vzamejo življenje svojim partnerjem in staršem skupnih otrok ter nato sodijo sebi. Ni pa tudi dneva, ko v jutranji črni kroniki ne bi poročali o intervencijah policije v primerih družinskega nasilja ali kaljenja javnega reda in miru. Alkohol je na pohodu, celo strožja zakonodaja ne prinaša manj tistih, ki prespijo v prostorih za pridržanje na številnih policijskih postajah. Nasilje in še enkrat nasilje. Videvamo ga tudi na zidovih številnih hiš, da o podhodih sploh ne govorimo. Kaže se sicer zgolj s pisanjem, a včasih napisi niso daleč od krute resnice. Pomenijo uvod vanjo ali že posledice. Grožnje, grobi obračuni z drugače mislečimi oziroma sploh drugačnimi. Nasilje opaziš na cesti, ko nekdo brezglavo menja pas za vožnjo. Zdaj je na levi, potem na desni, ne ve, kaj bi naredil, da bi bil kakšen meter pred drugimi, pa čeprav ga čez uro vidiš v Ljubljani stati v križišču le avto pred seboj. Koliko psovk, energije, koliko živcev... je bilo potrebnih, da je končal nekaj centimetrov pred teboj.
S septembrom prihaja pouk in v naše šole prenekateri problemi. Tudi na relaciji starši – otroci, otroci – učitelji, učitelji – starši, da še na stare starše ne pozabimo.
Spominjam se mnogih predavanj na različnih šolah širom Slovenije, na katerih je bilo govora tudi o nasilju vseh vrst, tako tistem, ki ga povzročajo otroci in je drugačno od onega, ki smo ga poznali mi, pa tudi o nasilju njihovih staršev, za katerega mnogi učitelji ne upajo povedati, da obstaja, ker se bojijo tistih, ki ga povzročajo. Govora je o tem, da bodo imeli še več težav, da se bojijo zase in svoje otroke, za premoženje, morda avto in poškodbe na njem. A, tudi učitelji so kdaj v krizi. Spominjam se ravnatelja, ki ni imel večjih problemov z otroki, pač pa z lastnim kadrom. Učitelji bi morali biti najboljši, sem si tedaj rekla, vzor in zgled vsem. A kaj, ko imajo tudi oni svoje probleme, pa družine, iz katerih so izšli, te pa so jim vtisnile strašni pečat. Malo jim ga je otroštvo, ki so ga živeli, in za mnoge težave celo niso krivi sami. Prenesli so jih v nove družine, pa tudi v šolo, med otroke in sodelavce.
Pogosto se sprašujemo, ali smo sploh prepoznali vse oblike nasilja, če menimo, da poznamo fizično, psihično, spolno in ekonomsko. Koliko je podvrst, katere so nove oblike in ali je nasilje nad otrokom tudi odločitev za drugačno prehranjevanje, če vemo, da se otrok zanj ni zavestno odločil, pač pa pod pritiskom staršev? Pogosto je govora o tem, da otroci iz družin, kjer ne jedo mesa ali se prehranjujejo vegansko, v šoli še kako kršijo pravila, ki so jim jih postavili starši. Tudi s pomočjo učiteljev, vzgojitev, sošolcev. Veselo jedo meso, a si doma tega nikakor ne upajo priznati. Ali ni tudi to nasilje? Pa smo spet tam, da se sprašujemo, kdo naj ga prijavi, kako naj ga opazi, ali tu igrajo kakšno vlogo izobraženi starši, s katerimi šola ne bi rada imela posebnega opravka. Še kako dobro vemo, da je potrebno paziti na otroke in njihov razvoj, da bi morali primerno dolgo spati, se prav prehranjevati, imeti urejene zvezke, njihovi starši hoditi v šolo na sestanke, se zanimati za njihov razvoj, jih ne obremenjevati s prevelikim številom dodatnih dejavnosti..., pa vedno znova »pademo na izpitu«.
Spominjam se očeta, ki je svoja dva ali celo tri majhne otroke pripeljal v Ljubljano, da bi igrali mimoidočim in z nabranim denarjem odšli na dopust. Mnogi ljudje so otroke občudovali, jim ploskali, v klobuk primaknili kakšen, takrat tolar, nekateri pa se zgražali, da gre za siljenje otrok k igranju, torej kaznivo dejanje zanemarjanja in ravnanja, ki škodi njihovemu razvoju. Takrat sem se spraševala, ali ni to podobno ravnanju staršev, ki silijo nekajletnike, da z instrumenti vseh vrst hitijo v glasbene šole in k privatnim učiteljem, pa v plesne tečaje, k učenju več jezikov hkrati, pa k telovadbi, vrtnarskemu krožku in še čemu? Si otroci to res želijo, zaslužijo, jim to koristi? Kje so meje, se vedno sprašujemo, in težko jih je postaviti. Prihrumeli bodo starši z magisteriji in doktorati in trdili, da se mora otrok že pri dveh letih, ko skače, učiti šteti svoje skoke ali korake, da mora biti igra vedno namenjena cilju, ki pa sploh ni več igra.
So naši otroci res bojno polje za mnoge starše, ki tekmujejo sami s seboj, pa s svojimi znanci in prijatelji, za katerimi ne bi radi zaostajali?
Danes imamo starše in stare starše, ki, tako kot so nekoč iskali ugledne fakultete in gimnazije, iščejo že primerne vrtce in šolo, v katero bodo vpisali otroka ali vnuka. Ni dobra vsaka, pa čeprav je potrebno malčka voziti daleč, ga zbujati mnogo prej in hoditi ponj, ker sam ne more domov, čeprav ima šolo pred nosom. A, tista ni najboljša, pravijo.
Nasilje, ki ga danes poznamo in je psihične narave, ima stotero oblik. Sega v vse pore naše družbe, zlasti vidno pa je do otrok takrat, ko se starša razvezujeta ali razhajata. Takrat so mnogi sposobni laži, da bi sebi koristili in drugim škodili. Prejemam pisma, ki kličejo na pomoč, na katera je potrebno odgovoriti v nekaj urah, ko pa to storiš, prejmeš odgovor druge strani, da je vse laž, izmišljotina, da nič ne drži. Takrat si rečem: »Ubogo sodišče, ki mora o tem razsojati.« Ni ga tako pametnega in sposobnega sodnika in niti ne izvedenca, ki bi ljudem videl v dušo in srce, ki bi ugotovil, kdo laže in kdo govori resnico. Vsak ima svojo zgodbo, vsak te prepričuje, dela vtis, zapiše grozljive stavke, ki se običajno končajo: »Pomagajte, da ne bo prepozno.« In prav zadnja beseda te vznemiri, ker si lahko »sokriv«, če je za nekoga nekega dne prepozno. Pred teboj so naenkrat primeri otrok, ki postanejo sirote, pa celo umori otrok, njihova izginotja in še kaj. Kaj bi dal, da bi lahko pomagal tako učinkovito, da bi spremenil njihove starše, da bi vedeli, da so veliki nasilneži, ker to počno otrokom.
Poznam primere, ko jim obljubljajo dirkalni avto, ko bodo stari 18 let, sedaj pa jih imajo morda sedem. Pa neprimerne filme in računalnik brez omejitev, če se bodo odločili zanje. Kakšno nasilje, bi lahko rekli.
Kje je kakšen otrok, ki bi se uprl staršu, ker mu ta kupuje zgolj znamke oblačil in ne tista brez oznak, ki bi raje ostal doma, se kopal na bazenu ali morda v slovenskem ali hrvaškem morju, če lahko leti v New York po oblačila ali na kakšne eksotične otoke v hotel s petimi zvezdicami? Kje je otrok, ki ne bi želel na stotine igrač, pa konja ali psa z rodovnikom? Če bi tak otrok obstajal, ne bi bil primerno razvit za svojo starost. Spraševali bi se, kaj je z njim narobe in ne z njegovimi starši.
In zato se ob vseh zgodbah odraslih, ki jim bomo sedaj, ko se začenja pouk, še pogosteje priče, sprašujem: »Kdo jih bo ustavil?« Kdo bo spremenil starše, ki delajo tako škodo otrokom, koliko denarja bo porabljenega za odvetnike, prave resnice pa nikoli ne bomo izvedeli?
Takrat si celo rečem, da je kriza morda priložnost. Da bi moral marsikdo od teh staršev marsikaj izgubiti, da bi se začel vesti normalno. Da bi cenil tudi ljudi, ki nimajo večnadstropne hiše, pa jaguarja ali jeepa, obmorske vile ali denarja za študij v tujini.
Ker dobivam na tisoče pisem letno, si vedno rečem, da bi jih tako rada dala brati tistim, ki imajo na bančnih računih na stotisoče evrov ali celo milijon in več, da bi vedeli, kaj pomeni, če ti bankomat kaže znesek, ki je manjši od 10,00 EUR in zato ni moč dvigniti ničesar. Da bi videli bančne izpiske in kopije plačilnih list tistih, ki imajo manj kot 500,00 EUR mesečno, in ne živijo sami. Da bi spoznali, da na začetku šolskega leta mnogi nimajo denarja za novo šolsko torbo in potrebščine, da je moka s Karitasa in olje z Rdečega križa. Tisoče in desettisoče evrov bonov za prehrano razdelimo ljudem, ki imajo otroke, in bi brez tega težko preživeli, samo lani za 118.000,00 EUR. Slišimo za številne organizacije in društva, ki pomagajo, otroke odpeljejo na počitnice in jih celo naučijo jesti s priborom, ki ni le žlica.
Ko govorimo o nasilju, si ne predstavljam le pretepov, brc, nožev in strelnega orožja, pač pa tudi tisto nasilje, ki ga lahko otroku povzročijo vedno vinjeni starši ali tisti, ki ne kadijo zgolj cigaret. Alkoholiki, narkomani in ljudje z različnimi psihičnimi motnjami, pa tudi psihopati, povzročajo neizmerno bolečino. Že s tem, da so taki kot so, pa četudi ne bi ničesar rekli ali naredili. Že s tem, da tak starš otroku ne more prebrati pravljice, ga spoštljivo nahraniti, mu pomagati pri šolskih opravilih... Tu je pogosto obratno. Otrok, osnovnošolski, skrbi zanj, ga s strahom »ogleduje« in se boji za njegovo zdravje ali da bo preprosto ostal nekega dne sam. Tudi to je nasilje, dragi moji. In če ga kje vidite, boste s prijavo pomagali otrokom, ki ne znajo in zmorejo govoriti. Zaradi njih se preprosto splača.
Pomembno je dejanje,
ne sad tega dejanja.
Narediti moraš tisto, kar je prav.
Morda ne bo v tvoji moči,
morda ne bo v tvojem času,
da bo dejanje obrodilo sad.
Toda to ne pomeni, da prenehaj
delati tisto, kar je prav.
Morda nikoli ne boš izvedel,
kaj je bil rezultat tvojega dejanja.
Toda če ne storiš ničesar,
ne bo nobenega rezultata.
Mahatma Gandi
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
