No, resnici na ljubo je tam samo njegova ogromna fotografija. Na njej pa ni sam, temveč se tedaj še skorajda golobradi revolucionar kiti ob našem maršalu. Govorim, seveda, o aleji državnikov; o famoznem fažanskem pomolu pred Brioni, ki so, kot izvemo iz uradnih brošur, po letu 1947 postali prava meka za aristokracijo in druge zvezde, vključno z nedavno preminulo Liz Taylor ter še kako živo Angelino Jolie.
Brez skrbi, niste se znašli na straneh katere od slovenskih rumenih revij (če sploh še izhajajo). Namen te kolumne je opozoriti na nekatere paradokse našega in svetovnega vsakdana, ki so tako v nebo vpijoči, tako režejo v naše sicer (domnevno) ponotranjene pravne, politične in obče civilizacijske standarde, pa smo do njih kljub temu povsem apatični, oz. jih sprejemamo kot nekaj običajnega, če že ne normalnega.
Pričnimo z Gadafijem in odnosom mednarodne skupnosti do njega. Po dolgih letih osame, so se odnosi z njim v zadnjem desetletju začeli topliti. Številni svetovni državniki, zlati pa tisti v Evropi, vključno s slovenskimi, so ga sprejeli ne le kot sogovornika, temveč vse bolj kot gospodarskega partnerja. Ta plodovit odnos je trajal vse do arabske pomladi.
Tedaj sta val nemirov in demokratično vrenje pljusknila tudi v relativno prosperitetno Libijo. Svetovna javnost je za trenutek obstala in bila skopa z besedami. Nikakršnega navdušenja nad razmahom demokracije, ki je bila še pred leti glavni izvozni artikel zahoda, zdaj pa, ko se je porajala endogeno, pa opreznost in zadržanost.
Trend se je obrnil šele, ko je Gadafi dokončno odvrgel vse tančice z diktatorskega obraza in z vso silo udaril po upornikih. Ker so ti udarili nazaj, in to prepričljivo, je mednarodna skupnost, v zavedanju da ima na tleh realno silo, ki je zmožna prevrata, ustrezno reagirala z intervencijo NATA, ki še traja.
Ali je bilo to v imenu demokracije, človekovih pravic in vseh univerzalnih idealov, na katere se prisega, ne vemo. Vemo pa, da so se številni, ki naj bi te ideale poosebljali, z veseljem pajdašili z Gadafijem, vse dokler je bil, danes pa ga mednarodna skupnost pošilja pred Mednarodno kazensko sodišče. Kako pojasniti to diskrepanco?
Kako razumeti ta paradoks mednarodnih odnosov, kjer dobre vile mednarodne skupnosti brez zadržkov sklepajo kupčije z diktatorji, dokler je to nam v korist? Kaj tako ravnanje pove o naših zahodnih demokracijah, o naših voditeljih, o nas državljanih ter o naših resničnih vrednotah ter idealih?
Podobna vprašanja, le da bolj zgodovinske narave, a še kako aktualna, sproža omenjena Gadafijeva fotografija pred fažanskim pomolom ter celokupna konstrukcija, katere del je. Kaj naj si pravzaprav mislimo, če sploh kaj, ob tako naravnost nenavadnem simbolnem konglomeratu, ki ga v času najtršega komunizma na jugoslovanskih tleh tvorijo besede kot so: diktator, maršal, državniki, aristokracija, holywoodske zvezde? Kaj nam ta kič vseh kičev, esencialno pa nič, skuša pravzaprav sporočiti?
Ali priča o naši, sedaj tako ali tako hrvaški, pomembnosti? Je to del naše zgodovine, ki mora biti prezentiran, zato ker smo to – namreč neuvrščeni - tedaj bili, pa če smo danes na to ponosni ali ne? Ali pa smo še dandanes nekako, seveda na skrivaj, na strani Gadafija in podobnih, ki se borijo, da jim imperialistični zahod ne opleni še tistih nekaj zadnjih kapljic nafte? Neredki niso tisti, ki tako ne razmišljajo.
Kakorkoli že, v tej konceptualni, simbolni, predvsem pa vrednostni zmedi, ne smemo izgubiti občutka za tisto, kar je dobro in prav. Pristanek na vseenarsko stališče je seveda najlažji, a je moralno neopravičljiv. Povedati velja, da si je Gadafi zaslužil Mednarodno kazensko sodišče ne le za svoja ravnanja danes, saj so ta le pika na i njegove brutalne vladavine v preteklosti. Utilitarni pristop mednarodne skupnosti do njega je tako bil napačen in zavržen, saj smo z njim zanikali same sebe.
Podobno velja za fažanski družbeni konstrukt in vse tiste, ki smo jim priča tudi na slovenski rodni grudi. Gre za očiten sam v sebi logično skregan aristokratsko-komunistični kič, ki ga ne gre nadgraditi s holywoodsko (kislo) smetano. Medtem ko ta zadnja sodi v kino dvorane, oni prvi sodi v muzej, kjer si lahko ogledujemo in spoznavamo našo svetlo in temno zgodovino. Zakaj bi še sedanjost in prihodnost mazali z njo? Razen če želimo srečati gadafija v nas samih?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
