To je argument, ki se uporabi, ko se pod vprašaj postavi temeljna teoretična podlaga določenega pravnega instituta, ali pa celo celoten pravni sistem. Pri argumentu narave stvari torej ni samoumevna rešitev spora, temveč teoretična mreža, na kateri »visi« naše vedenje o dotičnem pravnem institutu ali sistemu.
Ko se ta teoretična mreža, ki se v običajnem teku dogodkov torej predpostavlja in je zato samoumevna, postavi pod vprašaj, se pojavi tudi potreba po njeni eksplicitni artikulaciji. Ta lahko za seboj potegne obrambo te teoretične mreže, ali pa njeno spremembo in prilagoditev morebitnim novim pravnim in dejanskim okoliščinam.
Zakaj to pišem? Kolumne vendar niso najbolj primerno mesto za pravno-teoretične vragolije. Zares ne, toda razprava o argumentu narave stvari postaja vse bolj akutna v kontekstu aktualnih pravno-političnih dogajanj v naši državi.
Za ilustracijo: živimo v pravno-političnem trenutku, ko vlada deluje s štirimi začasnimi ministri, eno odstopljeno ministrico; izrecna parlamentarna koalicija šteje 33 poslancev, kar je veliko manj od potrebne parlamentarne večine, pri čemer velja upoštevati, da je še ena od dveh koalicijskih strank v precepu odhoda ter da vlada že več mesecev deluje z de facto 20% javnomnenjsko podporo svojih državljanov.
Skratka, imamo opravka z vlado, ki nima večine niti v parlamentu, niti podpore v javnem mnenju, pa vendarle ob precejšnji apatiji državljanskega občestva vlada, kot da bi bilo vse, kot mora biti. Pri tem resda občasno trči v zahteve po predčasnih volitvah, o katerih pa smo bili sprva poučeni, da so nemogoče; sedaj pa možnosti, da bi do njih prišlo na ustavno skladen način, preučuje in skrbno tehta za to ustanovljena komisija.
Ko se v medijih pojavijo osamljeni glasovi, da je preprosto nemogoče, da bi vlada v opisanih okoliščinah daljši čas, celo dlje kot 3 mesece, opravljala posle prek začasnih ministrov in to kar v tretjinskem obsegu siceršnje sestave vlade, se od nekje prikradejo komentarji, da pravzaprav nikjer ne piše, da vlada tega ne bi smela. Ker zakon tovrstne situacije ne predvideva, imamo opraviti s pravno praznino, ki pač ohranja status quo. Najbrž vse dokler ne pride do ustanovitve novih komisij z ustreznimi strokovnimi nasveti.
In prav tu se odpre povsem strankarsko neobarvani prostor za uporabo naslovnega argumenta te kolumne. Če »logični argument narave stvari izhaja iz zdravorazumskega razmišljanja in običajev, ki se v zavesti ljudi zasidrajo kot nekaj samo po sebi umevnega« (Odločba ustavnega sodišča U-I-98/95), potem mora predsednik vlade v opisanih okoliščinah po naravi stvari čim prej preveriti zaupanje parlamenta in če ga nima, mora vrniti mandat.
Če naj bo Slovenija demokratična država, kjer veriga legitimnosti teče prek ljudstva, volitev, državnega zbora in vlade; če naj beseda legitimnost ohrani svoj pomen; in če naj pojem politike v smislu skupnega dobra obdrži vsaj nekaj kredibilnosti, mu drugega pač ne preostane.
To, da obstoječi pravni red ne predvideva nikakršnih pravnih konsekvenc za obstoječe pravno-politično stanje, seveda, ne pomeni, da imamo opraviti s pravno praznino. Kvečjemu smo priča veliki zevajoči praznini razumevanja demokracije.
Ta ugotovitev pa je skrb zbujajoča. V mladi državi je namreč vsako pravno-politično stanje potencialna podlaga za ustvarjanje precedensov ravnanja za prihodnost. Trenutno torej stojimo na poti, po kateri si preprosto ne smemo dovoliti hoditi. Zadnji razvoj dogodkov vendarle kaže, da spoznanje o tem počasi pronica tudi v zavest odgovornih v vladi in parlamentu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
