Lahko sedaj pomagajo stotim in tisočim, ki so izkoriščani vsevprek?
Lahko pomagajo sebi?
Vrzi rešilni pas,
vrzi rešilni pas,
nekdo se danes utaplja.
Edward Smith Ufford
Po delavkah Mure in številnih tekstilcih širom Slovenije, so prišli na vrsto gradbinci; Vegradovi, SCT-jevi; »nevidni« kot smo jih poimenovali. Spoznavali smo njihovo trnovo pot prihoda, pa velike in glasne obljube o zaslužku, nato pa delo na soncu in mrazu, ki so mu bili izpostavljeni na tleh ali višini. Bankroti zvenečih imen, za katere bi rekli, da bodo preživeli vse pretrese in »cunamije«, so jih pahnili v še večjo bedo. Meseci obljub o plačilu, ki se je izjalovilo, boj za golo preživetje njih samih, kje so šele njihove družine, vse to je bila slika ne tako davne preteklosti. Brez plač, prispevkov, regresa, celo strehe nad glavo, so ostali z le zapisanimi številkami zasluženega. Pomenile bi rešitev njih in tistih, ki jih preživljajo, običajno v bivših jugoslovanskih republikah. Zagorelost teles, ki jih ne gre pripisati dopustu ob morju ali v hribih, pač pa delu na žgočem soncu. Za ljudi, ki jim brezvestno niso plačevali ničesar. Ali zgolj za borno preživetje; ob kruhu in vodi. Težko jih je bilo gledati, še težje poslušati in upal si, da so zadnji. V verigi žrtev propadajočih firm. A, prišli so novi; izkoriščani od podizvajalcev. Vsak bi z njimi zaslužil in jih »prodajal«. Na trgu, kot ceneno delovno silo, ki v končni fazi še bornega plačila ne dobi. Kje so njihove pravice, kje Ustava RS, ki nas kaže kot socialno državo? Slišali smo za kopico otrok, ki zaradi izpada plačil njihovim staršem, nimajo urejenega zavarovanja. Izvedeli za ambulante, kjer nekateri zdravniki delijo brezplačno zdravniško pomoč ljudem brez slehernega zavarovanja. Vse lepo in prav, da se le še najdejo taki, a kaj, ko je to »gašenje velikega požara z majhnimi vedri vode«.
Spominjam se knjig in učbenikov, ki so v sliki in besedi risali suženjstvo, nad katerim smo se zgražali. Je danes s temi ljudmi drugače? Hudo mi je, ker jih videvam vsepovsod. Ne le pri nas, tudi na ladjah, ki zaradi prenaloženosti tonejo v bližini italijanske obale. Sužnji sodobnega časa. Sužnji brezvestnih ljudi, ki se skrivajo za krizo, ki jo nemalokrat povzročijo celo sami. Želijo preveč, predvsem zase in hišice se sesujejo kot iz kart.
Ne morem tudi mimo nadvse žalostnega uvodnika Janine glavne in odgovorne urednice Melite Berzelak. V opravičilo, da Jana nekega dne, pisal se je 2. avgust 2011, po štiridesetih letih svojega obstoja, preprosta ni izšla. In kaj je zapisala novinarka, da me to tako boli?
Da je to bržkone najtežji zapis v njeni karieri, da so novinarji želeli stisniti zobe, dokler se »kalvarija« njihovega podjetja ne bo poznala na Jani in njeni vsebini, da se počutijo kot sestavni del naravne nesreče. Njihova saga sumljivo spominja na že slišano in videno, iz kronologije propada številnih drugih, nekdaj odličnih slovenskih podjetij. Zgroženost, strah, jeza in nemoč, vse to so že izkusili na svoji koži. Sedaj vedo, kako je izigranim. Ne bodo se vdali in mirno gledali, da bi tako uspešna medijska zgodba, kot je 40-letna zgodovina revije, »šla rakom žvižgat«. Tudi sicer je zgodb o propadu uspešnih preprosto dovolj. Tu je še novinarski poklic posebej, ki že dolgo počasi drsi proti dnu družbe, že skoraj popolnoma onemogočen, da bi opravljal svoje poslanstvo. Zanje je romantike novinarskega poklica neizogibno konec. Naivni ne bodo nikoli več.
Več si lahko na njihovi spletni strani preberete sami.
Ko govorimo o tem, da nekdo ne dobi za preživetje, ni plačila prispevkov, da je delal in »oddelal«, je to zagotovo izkoriščanje. V ozadju se prav tako skriva nekdo, ki je okoriščen, ki je obljubljal, pa ni izpolnil, ki je za delo od nekoga prejel denar, pa ga je porabil zase ali druge, morda napačno naložil, bolje rečeno, »preložil«. Denar je materialna dobrina. Ne more preprosto izpuhteti in se spremeniti v nič. V duh, ki spominja na nekoga, ki je ta denar izročil, nakazal, a ga sedaj ni.
Kdo bo še verjel v poštenje ljudi, ki vabijo k delu, obljubljajo zasluženo plačilo, kdo v velike podvige gospodarskih gigantov, če jim mnogi dajejo tako slabo popotnico?
Vera v dobro se s tem sesuva. Depresija se loteva ljudi na vsakem koraku. Če sem pred kratkim prebrala, da bo depresija v prihodnosti bolezen številka ena, menim, da je že sedaj, če bi jo odkrivali in registrirali, tudi pri ljudeh, ki še niso poiskali uradne medicinske pomoči, na »top seznamu« najhujših, ki terjajo davek iz dneva v dan.
Ko beremo in slišimo zgodbe ljudi, ki so za dolg 20.000 EUR pripravljeni ugrabiti 15-mesečnega otroka in mu z lepilnim trakom in zvezanimi rokami uničevati sen otroštva, se sprašujem, ali vse te novice celo ne navdahnejo koga, da bi storil kaj podobnega. Vse polno je bolnikov, registriranih in ne, takih, ki so pomoč poiskali, predvsem pa onih, za katere še nihče ne ve, da so duševno bolni. Pa ne le bolni, so to kar je najhuje; osebnostno moteni, brez čustev, empatije in usmiljenja, celo do najmlajših, ki so komaj začeli živeti in za dolgove svojih staršev ne vedo in niso prav nič krivi. Bereš o bombah in 18-letnemu dekletu, ki mu je bila privezana okoli vratu, ker je pač hči bogatih staršev. Bogve zakaj. Svet se ne sramuje ničesar, ni morale, ni ljubezni in ne spoštovanja.
Kako bi si sicer razlagali ves ta »križev pot«, ki ga mimo ne le 14-ih postaj, pač pa celo mnogo več, ubirajo »sužnji novodobnega časa«. Trpeči in zgarani, na poti preživetja in upanja.
Na drugi strani pa so ljudje, ki so jim pripravljeni pogledati v oči in jim celo reči:«Kje imaš za kaj dokaze? Pritoži se, pa boš ob službo.«
Če naj bi si naše ljudstvo
izborilo pot iz
suženjstva,
ga moramo oborožiti z mečem
in ščitom
ter z oklepom ponosa –
z zaupanjem vase
in svoje zmožnosti,
ki temelji na trdnem zavedanju,
kaj smo dosegli v preteklosti.
Mary Mcleod Bethune
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
