No, pri vsej tej zagledanosti vase in obsedenosti s problemi lastne polis, se nam lahko kaj hitro zgodi, da povsem pozabimo na naš drugi temeljni status. Status državljana EU. Zares, vse od leta 1993 nismo le državljani svoje države, ampak nam ustanovne pogodbe EU pripisujejo še status državljana Unije.
Ta status je bil vse do leta 2002, do zadeve Baumbast, brezzobi koncept. Države članice EU so, da bi pomirile skrbi preganjalcev demokratičnega primanjkljaja, na deklarativni ravni vzpostavile državljanstvo EU, in nič več. A kaj, ko je Sodišče odločilo, da so »deklarativne določbe« ustanovnih pogodb o državljanstvu, čeprav očitno pogojne, vendarle neposredno uporabne in tako dajejo posameznikom pravice sklicevati se neposredno nanje pred nacionalnimi organi.
Od leta 2002 je tako državljanstvo EU dobilo povsem nov zagon. Izkazalo se je, da njegovo bistvo ni tam, kjer je očem vidno, to je v pravicah, ki so v ustanovnih pogodbah izrecno naštete. Nasprotno, njegovo bistvo je v plejadi pravic, ki niso izrecno naštete, a izhajajo iz splošne prepovedi diskriminacije na temelju državljanstva na vseh področjih pristojnosti (ratione materiae) prava EU.
Prav na tem mestu pa zgodba državljanstva Unije dobi svoj poseben čar. Začne se bitka za opredeljevanje ratione materiae prava EU. Vselej, kadar neka aktivnost seže na področje ratione materiae prava EU, morajo države članice državljane drugih držav članic obravnavati enako kot svoje državljane. Pri tem so možne le ozko opredeljene izjeme, vezane zlasti na javni red, javno varnost, javno zdravje ter izvajanje javne oblasti.
Nobena skrivnost ni, da Sodišče področja ratione materiae tradicionalno razlaga izredno široko, izjeme pa kar se da ozko. Tako spadajo v ratione materiae vse tiste nacionalne aktivnosti, ki se jih pravo EU vsaj kakorkoli dotakne. Na drugi strani pa od izjem ostaja vse manj, včasih praktično nič.
V tej luči velja omeniti zlasti nedavno sodbo Sodišča v zadevi notarji, kjer so bile poimensko navedene države, med njimi ni Slovenije, obsojene za kršitev prava EU, ker so opravljanje funkcije notarja omejile le na lastne državljane. Vsi poskusi teh držav, da bi dokazale, da so dejavnosti notarjev posebej in neposredno vezane na izvajanje javne oblasti, so se izjalovili. Z drugimi besedami, v zadevnih državah sedaj lahko notarji postanejo tudi državljani drugih držav članic.
Pa to še ni vse. Države članice niso več povsem proste niti pri podeljevanju in odvzemu nacionalnih državljanstev. V zadevi Rottman nas je Sodišče podučilo, da morajo tudi to – sicer nesporno – svojo pristojnost izvajati v skladu s pravom EU. Ali še drugače, državam pristojnost ostaja, način izvajanja pa se diktira od zunaj, s strani EU. Verjetno se to sliši pregrobo, in glede na zadržan zaključek Sodišča v omenjeni zadevi tudi je, pa vendarle trendi razvoja državljanstva EU kažejo, da je to vse bolj intruzivno in ekspanzivno.
Sodišče gre včasih celo tako daleč, da dopusti sklicevanje na državljanstvo EU tudi v povsem internih zadevah, ko ni podan nikakršen čezmejni ali eksterni element. Tako nas uči zadeva Ruiz Zambrano, kjer naj bi Sodišče povozilo predpogoj eksternega elementa samo zato, da bi zavarovalo obstoj samega bistva pravic, ki izhajajo iz državljanstva EU. Da je ta zadeva res izjemna in da državljanstvo EU sedaj ne bo začelo žarčiti kar vse povprek, kaže tudi zadeva McCarthy. Brez eksternega elementa tako, praviloma, ni sklicevanja na državljanstvo EU.
Leta 2011 državljanstvo EU, o tem ni dvoma, ima zobe, ki postajajo vse ostrejši. Zavedanje o drugem temeljnem statusu, ki nam ga daje pravo EU, je tako ključno, a še vse premalo prisotno, zato ga je treba okrepiti. To velja tako za državne organe, da se ne bi znašli v kršitvi prava EU, kot za nas posameznike, ki nam državljanstvo EU predvsem na ravni izhodne legitimnosti olajšuje življenje (oz. naj bi ga). Dva temeljna statusa sta vendarle boljša kot en sam.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
