Na to so v tem tednu opozorili tudi razpravljavci na posvetu o Vlogi invalidov pri spremljanju uresničevanja Mednarodne konvencije o pravicah invalidov (MKPI). Konvencijo je Slovenija ratificirala že v aprilu leta 2008, vendar še do danes ni v celoti zaživela v praksi, niti v svojem institucionalnem, še manj, tako se zdi, pa v smislu neposredne uporabe pred nacionalnimi sodišči in drugimi državnimi organi.
V skladu z 8. členom Ustave se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Samo po sebi to še ne pomeni, da se posamezniki lahko sklicujejo na vse tovrstne mednarodne pogodbe v smislu uveljavljanja svojih pravic. To lahko storijo le, če jim pogodba dejansko te pravice na določen način daje, če je torej pogodba neposredno uporabljiva.
Določbe MKPI v pretežnem delu niso neposredno uporabljive, saj posameznikom ne dajejo konkretnih pravic, temveč zavezujejo državne organe, zlasti zakonodajne in izvršilne oblasti, k proaktivnemu ravnanju, to je sprejemanju ustreznih ukrepov za doseg ciljev MKPI. To seveda ne pomeni, da se posamezniki, ko so enkrat v postopku pred sodišči, ne morejo sklicevati na določbe MKPI. Nasprotno, MKPI jim je v pomoč, saj nalaga sodiščem, da vso nacionalno zakonodajo razlagajo v luči zahtev in ciljev MKPI.
V Sloveniji smo že imeli zelo zgoden primer uporabe MKPI v sodni praksi in to v odločbi Ustavnega sodišča U-I-146/07, z dne 13.11. 2008, kjer se je to sodišče pri ugotovitvi neskladja ZPP z Ustavo oprlo tudi na določbe MKPI. Tedaj je Ustavno sodišče rednemu sodišču naložilo, da slabovidni stranki omogoči spremljanje postopka v Braillovi pisavi. Tega redno sodišče kljub odločbi Ustavnega sodišča sprva ni storilo, tako da je svoje ravnanje prilagodilo Ustavi šele po intervenciji Varuha človekovih pravic.
Ta primer kaže na očitno diskrepanco med odprtostjo Ustavnega sodišča in rigidnostjo rednih sodišč, ki ostajajo zvesta konvencionalnemu postopanju, pa četudi je to v nasprotju z Ustavo. Glede dejanske uporabe MKPI pred rednimi sodišči tako vsaj po izkušnjah tega primera ne moremo biti preveč optimistični, je pa vsaj novi Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) odpravil neskladja, ki jih je v ZPP ugotovilo Ustavno sodišče.
ZIMI je zakonodajalec sprejel tudi z namenom uresničiti 33. člen MKPI, ki opredeljuje načine izvajanja MKPI in spremljanje tega izvajanja v državah članicah. Konkretno so države članice dolžne zagotoviti enega ali več vladnih organov za stike; enega ali več neodvisnih teles za spodbujanje, varovanje in spremljanje izvajanja MKPI; ter zagotoviti civilni družbi, zlasti invalidom ter njihovim reprezentativnim organizacijam, vključitev v postopke spremljanja izvajanja MKPI.
Slovenija je vse tri zahteve združila v eno telo: Svet za invalide Republike Slovenije. To še vedno ni oblikovano, prav tako pa menim, da ne izpolnjuje zahtevanega pogoja neodvisnosti iz 33. člena MKPI. Svet je namreč zamišljen kot tripartitni organ, sestavljen iz predstavnikov invalidskih organizacij, institucij s področja invalidskega varstva ter predstavnikov vlade Republike Slovenije. Če naj neodvisnost v skladu z ustaljenim ustavnopravnim pomenom označuje neodvisnost od vej oblasti, potem organ, ki ga sestavljajo predstavniki ene od vej oblasti (celo izvršilne), ne more šteti za neodvisnega.
Z institucionalno neodvisnostjo na področju boja proti diskriminaciji je v Sloveniji tudi na splošno precej slabo. Na to že nekaj časa, žal neuspešno, opozarja Zagovornik načela enakosti, ki mu pritrjujejo tudi raziskave Evropske komisije kakor tudi Komisar Sveta Evrope za človekove pravice. Vsi ti akterji ugotavljajo, da »Slovenija nima niti neodvisnega telesa, niti učinkovitega sistema varstva pred diskriminacijo«.
Zakonodaja s področja boja proti diskriminaciji pa je preštevilna, fragmentirana, razpršena, zato netransparentna, nedoločna, posledično neučinkovita, takšne pa so tudi sankcije. Zagovornik načela enakosti, ki je sam enoosebna paravladna institucija, ki ne ustreza načelu neodvisnosti, tako v svojih poročilih skorajda resignirano ugotavlja, da so sankcije diskriminatornih ravnanj v Sloveniji neučinkovite, nesorazmerne in še manj odvračalne.
Rešitev naj bi se ponujala v oblikovanju dveh novih teles za boj proti diskriminaciji. Na eni strani bi šlo za politično telo, ki bi oblikovalo, spremljalo in koordiniralo izvajanje protidiskriminacijskih politik, na drugi strani pa bi se ustanovilo zares neodvisno telo, ki bi skrbelo za učinkovito varstvo pred diskriminacijo. Tovrstno telo, tako izhaja iz predloga Zagovornika načela enakosti kakor tudi Komisarja Sveta Evrope za človekove pravice, pa bi moralo imeti tudi pristojnosti za izrekanje sankcij.
Menim, da bi taka rešitev (in morda samo ta) zadostila zahtevam MKPI. Toda s tem vsi problemi še zdaleč ne bi bili rešeni. Za to bi bilo treba spremeniti tudi pristop civilnodružbenih organizacij in vseh tistih, ki jim MKPI in druga nanjo vezana zakonodaja daje določene pravice. Ti posamezniki se morajo začeti za svoje pravice zares boriti, jih uveljavljati in živeti v praksi. Zmotno prepričanje je, da bo država kar sama od sebe implementirala norme, ki jo sicer zavezujejo. Pravo živi le, če ga živijo tisti, v prid kogar je (ali naj bi bilo) postavljeno. Le tako bomo prebrodili prepad med besedami in dejanji.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
