Nova knjiga dr. Marka Pavlihe s pomenljivim naslovom odpira potrebo po novi etiki. Mednarodno priznani pravni strokovnjak, redni profesor za gospodarsko, transportno in zavarovalno pravo, v štirih letih tega tisočletja prodoren politik v vlogi ministra za promet, zadnja leta med deseterico najvplivnejših pravnikov v Sloveniji, celo prvi med enakimi, pred nas v hudih trenutkih preizkušnje, ko prihajajo številne reforme, ko so mladi brez dela in starejši v strahu, da ne bo pokojnin oziroma hitre zdravstvene pomoči, če jo bodo rabili, ko so številni pod pragom revščine, postavlja vprašanja, išče odgovore in mnoge tudi najde. List za listom knjige, ki bi ji lahko rekli: zeleno, ki te ljubim, zeleno..., opominja, da sami zase ne more živeti in preživeti.
Bistvo drugega človeka
začutimo z dušo,
ne z umom in niti s srcem.
Henry Miller
Človeka osrečijo njegovi lastni napori,
brž ko spozna potrebne prvine za srečo:
preproste užitke, pogum, nesebičnost,
ljubezen do dela in predvsem čisto vest.
Amatine Aurore Lucile Dupin - »George Sand«
Kolega Marko Pavliha ni le odličen pravni strokovnjak, je tudi publicist in v njegovi zadnji knjigi s pomenljivim naslovom zapiše, da gre za beležke učenca duhovnosti. Ko me je zaprosil za recenzijo, je knjiga zaživela pred menoj, združila obsežno literaturo za poglobljene duhovne urice, mi dala misliti in hkrati pomenila velik izziv za kolumno.
Čeprav avtorju, tako sam zapiše, dobro dene hvala, zna tudi sam pohvaliti. Utrdi prepričanje, da nam ta skromna in kratka beseda običajno gre kar težko z jezika, še bolj pa besede, kot so: »prav imaš, zmotil sem se« ali celo »najlepša hvala«. A, prav pri njem sem navajena pohval za družino, ožjo in širšo, in zapis, da ima rad domovino.
Njegove misli so zagotovo odraz časa v katerem živimo, saj v njem dojenčki že takoj po porodu splavajo, malčki znajo govoriti več jezikov, kar ni niti redkost, igrajo več instrumentov, vse je pravzaprav čudež. Dan za dnem se dvigujejo rekordi na vseh področjih in marsikdo, ki nima tako odprtih vrat v svet (beri: tudi zelo veliko denarja, da bi si vse to privoščil), sčasoma pomisli, da je sam ali njegovi bližnji rahlo »omejen«, da ne bo mogel z nikomer več tekmovati, loteva se ga pesimizem, ki se utegne končati z depresijo, ta pa zna biti tudi hudo trajna zadeva.
Pomislim, da je vse preveč priročnikov in knjig velikih učenosti, ki bi nas morali spraviti iz tega ponorelega sveta, iz vseh kriz in zagat, saj ponujajo lepoto, vitkost, mladost, pa tudi bogastvo; v nekaj dneh, morda v mesecu ali dveh. Ko vstopiš v knjigarno in si na hitro prebereš naslove na policah, ki nudijo tovrstno literaturo, sta samo dve možnosti; da postaneš neizmerno srečen, da se boš z malo denarja rešil vsega hudega in samo hlastaš po knjigah s področja, ki te najbolj zanima, ali pa padeš v silno žalost, ko vidiš, da ljudem kljub tem naukom ne uspeva najbolje, celo sploh ne. Zakaj bi sicer tavali v temi, zakaj bi videli toliko ljudi v čakalnicah številnih zdravstvenih domov in na listi čakajočih za zdravstvene posege vseh vrst, zakaj mnogi ne vidijo sonca zaradi številnih dolgov, ker so brez evra prihodkov, zakaj mora država dan za dnem dajati toliko socialnih transferov in jih obljubljati vsak dan še več? Torej, je nekaj narobe s knjigami ali z ljudmi. Zato se avtor strinja s popularnim harvardskim profesorjem Tal Ben – Shaharjem, strokovnjakom za pozitivno psihologijo in razumevanje sreče, da množica knjig za samopomoč nedvomno obljublja preveč in daje premalo, saj so redke med njimi preizkušene z znanstvenimi metodami. Zato ne ponuja čudežev Velikega guruja, saj opominja, da je le duhovni gimnazijec, vajenec mnogih čarovnikov, ker sam okreva po vseh vzponih in padcih ter si prizadeva le to, da bi bil nekoč boljši in srečnejši.
Najdeva se na poti, ki obljublja veliko več v slogi in pomoči, ki išče pozitivne ljudi in pozna le trdo delo.
Z veseljem sem prebirala knjigo, ki ne nudi uspehov čez noč, ki ne obljublja šarlatanstva, pač pa premleva, opozarja in išče davne in stare resnice o svetu in ljudeh v njem, ki jih ponujajo mnogi, premnogi, kjer se marsikaj začne in konča tudi z Dalajlamo.
Pred očmi se pojavi anekdota indijskega jezuita in mistika, ki je zapisal: »Bilo je zelo prijazno od vas, da ste ostali do konca mojega govora, medtem ko so vsi drugi odšli«, je galantno dejal nastopajoči in se prisiljeno nasmehnil, da bi prikril svojo veliko zadrego in razočaranje nad prazno dvorano. »Lepo, da tako pravite«, je odvrnil edini poslušalec, »toda veste, jaz sem naslednji govornik«.
Sprašujem se torej, tako kot Marko, ali bodo ljudje to brali, bodo vse to razumeli ali bodo zamahnili z roko in si rekli: »preveč je tega, še ena izmed knjig, ki nas učijo in vzbujajo slabo vest«. A, prepričana sem, da dobro ne more škoditi, da ne gre za obljube nečesa nemogočega, pač pa za pogrevanje tega, o čemer tako rada govorim in razmišljam.
Da gre za magično moč dobrote in šibkost zlobe.
Ali nismo tisti, ki smo vsaj malo drugačni od povprečnih dolgočasnežev, izpostavljeni številnim kritikam, zakaj smo nepoboljšljivi optimisti, zakaj delamo nekoliko več kot povprečni uradniki, zakaj sploh upamo, da bo na svetu kdaj bolje?
Svet je precej egoističen, marsikdo misli le nase, kot bi bil na ladji, ki se potaplja in je potrebno rešiti sebe, morda še koga, potem pa naj se »narod« znajde kakor ve in zna.
V letu, ko sem ambasadorka prostovoljstva, čutim z Markovo knjigo in njegovo ugotovitvijo, da prihaja čas solidarnosti, ki mora biti večja kot kdajkoli prej.
Ko dan za dnem spremljam »črna« poročila, pa ne le z naših cest, pač pa tudi novice, ki zaradi pohlepa in izprijenih ter pozabljenih vrednot, države spreminjajo v kaos, gre za izgubo delovnih mest, nesreče in bolezni, ne le telesa, pač pa tudi duha.
Markova knjiga je zato tu za vse nas in ne gre je spregledati. Ne gre si je le izposoditi v knjižnici, pač pa preprosto kupiti. Tako lepo je pisati po knjigi, ki je tvoja, kupljena za prijazno branje, zapise, izpise misli in nauke zgodb. Ni roman, ki ima začetek in konec, pač pa se jo lahko bere kadarkoli in kjerkoli, odpre na prvi, zadnji ali 110. strani, saj v njej najdeš začetek nečesa novega in zdi se ti, da je nikoli ne bo konec. Ko jo prebereš, si spet lahko na začetku.
Knjiga je prepolna misli in zgoščenih idej, citatov, primerja in razburja, deli nauk za naukom.
Tudi sama sem prav pred kratkim napisala: »Če se ne zberemo in poberemo, nas bo pobralo«. In mislila hudo resno. Takoj zatem sem začela brati Markovo knjigo in si rekla, da je nekje treba začeti, da so, tako kot zapiše avtor v knjigi, pomembni ljudje, ki so enako misleči in se združujejo, zanje pa ni v ospredju politična opredelitev, pač pa preprosto druženje civilnih iniciativ in pobud. Že velikokrat sem razmišljala o poti in ciljih, tudi v knjigi Vrednote na odru življenja, in dala prednost prvim, kar pomeni, da je še kako lepo potovati in na poteh uživati, gledati sonce in občutiti veter, spoznavati rože in čebele na njih, sanjati, upati in ustvarjati. Kajti cilji prihajajo in včasih ne prinašajo največjega zadovoljstva, saj si vedno lahko rečemo, da bi morali biti še boljši, da bi jih morali doseči prej, da so prinesli premalo, saj smo pričakovali več. Če pa je pomembna pot, cilji ne izostanejo, a jih lahko vidimo tudi drugače.
Razprave o etiki in morali, ki jih knjiga ponuja, so blagodar, polne so primerjav med tem, kar je bilo, kar je in bo, pa tudi zapisov mnogih, ki so živeli pred nami in z mnogimi spoznanji že zapustili ta svet. Avtor meni, da svet lahko spremenimo z drugačnim mišljenjem in sprašujem se, ali sem res že videla zapis, da naj bi se leta 2012 začelo novo, etično življenje. Je to sploh možno? Gre morda spet še za eno od »potegavščin« sodobnega sveta...? Imam srečo, da dobro sprejmem in slabo odmislim oziroma mu ne verjamem, zato sem kaj kmalu pozabila na slavne prerokbe slepe jasnovidke, ki so jih bili polni mediji konec minulega leta. Ta misel o prihajajočem letu 2012 kot upu za bodočnost, pa me še kar spremlja.
Sovražim nasilje, saj vem, da ni nikoli prinašalo nič dobrega, pa smo ga vedno tolerirali in celo zanikali. Sedaj je čas namenjen boju proti nasilju vseh vrst, celo besednemu, čemur praksa počasi sledi. Govorimo o ničelni toleranci in vendar se sprašujemo, ali ni trda vzgoja boljša od premisivne, ali ni klofuta lahko tudi vzgojna...? Zagotovo sem proti Spockovi teoriji o vzgoji otrok, ki jim je dopuščeno vse, saj tudi nam ni, pri čemer mislim tudi na fizično kaznovanje otrok. Pomeni ponižanje, upor in nenazadnje sledenje zgledom, ki jih dajemo.
In za konec Marko ponuja zgodbo o dveh volkovih. Gre za staro zgodbo, ki jo je starec indijanskega plemena Cherokee ob tabornem ognju pripovedoval svojemu vnučku:
»Dragi sinko, preden odidem v večna lovišča, bi ti rad zaupal, da v naši duši bivata dva volkova, ki se venomer bijeta, rujeta in grizeta. Eden je hudoben, jezen, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, pohlepen, aroganten, samopomilovalen, kriv, zamerljiv, z občutkom manjvrednosti in hkrati večvrednosti, negotov, lažniv, lažno ponosen in egoističen.«
»Drugi volk pa je dober, vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupljiv.«
Vnuček ga je z odprtimi usti pozorno poslušal, potem pa je po daljšem molku potiho vprašal dedka:
»Kateri volk pa zmaga?«
Indijanski starešina je preprosto odgovoril:
»Tisti, ki ga hraniš.«
Želim, da se »hranimo« s prijaznostjo, radodarnostjo, sočutnostjo in ljubeznijo. Tako bo svet lepši, ker bo zanj več upanja in nas torej ne bo »pobralo«.
Hvala Marku za knjigo, o kateri bi lahko napisala celo več kolumn.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
