Integriteta je kompleksen pojem, ki ga največkrat povezujemo s področjema etike in morale, tako da govorimo o integriteti posameznika, družbe, lahko pa, kakor bomo videli v nadaljevanju, tudi o integriteti institucij in celo prava samega. Slovar slovenskega knjižnega jezika integriteto opredeljuje kot popolnost, skladnost, oz. neokrnjenost, celotnost. Slovarji angleškega jezika pa so nekoliko manj lakonični in naturalistični.
V skladu z njimi integriteta pomeni zdrav moralni značaj; značaj neokrnjenih vrlin, zlasti v odnosu do resnice in poštenja, pokončnost, poštenost in iskrenost. Integriteta se povezuje tudi z brezkompromisno privrženostjo »kodeksu morale ali drugim vrednotam; z izjemno iskrenostjo, poštenostjo in neomadeževanostjo; z izogibanjem prevarantstvu, priložništvu, izumetničenosti ali vseh vrst plehkosti oz. površinskosti«.
Integriteto je tako, sledeč Lynne McFall, najbolje pojmovati kot sklop dveh elementov: morale in koherentnosti. Ko govorimo o morali, moramo ločevati med osebno in družbeno moralo. Družbena morala predstavlja vrednostne standarde določene družbe, ki so se oblikovali tekom njenega zgodovinskega obstoja, torej na konvencionalen način, pri čemer ti standardi navadno niso v celoti racionalnega izvora, temveč se v njihovem osmišljanju družba pogosto zateka k metafizičnim predpostavkam.
Družbena morala je navadno ponotranjena s strani večine posameznikov – pripadnikov določene družbe. Vsak od teh posameznikov pa ima tudi svojo – osebno moralo. Ta se največkrat v precejšnjem obsegu prekriva z družbeno moralo in je hkrati njen predpogoj. Osebna morala namreč označuje privrženost določenim moralnim načelom, ki jih štejemo za svoja in na katerih utemeljujemo lastno osebnost, samega sebe kot moralni jaz.
Ta osebna moralna načela, kot zapiše McFall, so lahko dveh vrst: neodtujljiva in odtujljiva. Neodtujljiva so tista, ki tvorijo bistvo posameznikovega moralnega jaza. Če se jim posameznik odpove, izgubi svoj prvotni osebnostni značaj in postane nekdo drug, neka druga moralna, lahko tudi nemoralna oseba. Nasprotno so odtujljiva osebna moralna načela tista, ki se jim posameznik lahko odpove, pa njegovo osebnostno bistvo ostane še naprej neokrnjeno.
Osebna morala je predpostavka družbene morale oz. njen predpogoj, saj če posameznik nima neke osebne, lastne morale, torej ni brezpogojno zavezan vsaj nekaterim lastnim moralnim standardom, potem je moralno izvotljen – ničev. Seštevek moralno izvotljenih posameznikov pa je lahko samo enak vsesplošni družbeni moralni ničevosti.
Drugi element integritete je koherentnost. Integriteta zahteva koherentnost tako na izjavni kot izvedbeni ravni. Na izjavni ravni lahko govorimo o integriteti, kadar moralna načela tvorijo koherentno, t.j. med seboj skladno, nekonfliktno celoto. Družba (enako posameznik), ki prisega na moralna načela, ki so si v navzkrižju, medsebojno protislovna, je okrnjena v svoji integriteti že na izjavni ravni.
Koherentnost na izvedbeni ravni pa terja skladnost med izjavno in izvedbeno ravnijo. Moralna družba (ali posameznik) mora moralna načela, na katera prisega, dejavno in kar se da v skladu z izjavno ravnijo izvrševati tudi v praksi. Če moralna načela ostajajo le na izjavni ravni, v praksi pa se ne udejanjajo, ne moremo govoriti o integriteti temveč o njeni odsotnosti ali celo o njenem izrecnem zanikanju.
Ločujemo lahko sicer med tremi vrstami integritete: osebno, družbeno in institucionalno. Osebna integriteta je integriteta posameznika, ki v bistvenem ostaja zvest svojim moralnim načelom, ki so koherentna in odslikavajo moralna načela družbe z integriteto.
Družba z integriteto, če se naslonimo na Dworkina, je tista, ki sebe pojmuje kot skupnost enakopravnih posameznikov, ki jih preveva splošni medsebojni občutek, deljen s strani večine na osebni ravni, da naj bo vsak član skupnosti deležen enake skrbi, enake obravnave. Izhodišče družbe z integriteto je torej svoboden, enakopraven posameznik, ki mu ta status priznavajo vsi njegovi sodržavljani zaradi njegovega enakega človekovega dostojanstva in skupnega občutka pripadnosti svoji skupnosti.
Institucionalna integriteta pa je posebna podoblika družbene integritete. Gre za integriteto, ki se zahteva od institucij na specialnih področjih, na katerih delujejo. Za njen obstoj je potrebno troje (ne v kronološkem smislu): družba z integriteto, institucionalni akterji z osebno integriteto ter institucionalni akterji z integriteto, pričakovano in zahtevano od dotične institucije.
Če je ta institucija pravna, bodisi v ožjem smislu, kamor štejemo vsaj vse akterje v pravosodju, bodisi v širšem smislu, kamor štejemo vse nosilce javnih pooblastil, je vsebina njene integritete v specifičnem, po Hartu, internem odnosu do prava, ki ga lahko bolj elokventno poimenujemo kar etos pravne države.
Kadar so na področju prava podane vse omenjene vrste integritet: osebna, družbena in institucionalna, tako da pravo samo, kot zapiše Dworkin, postane integriteta, lahko govorimo o resnični pravni državi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
