Evropska unija je utemeljena na štirih temeljnih ekonomskih svoboščinah, tudi na prostem pretoku oseb. S primerom Baumbast je ekonomski pogoj za prost pretok oseb odpadel in danes za vseevropsko mobilnost zadošča že evropsko državljanstvo, če ima državljan zadostna sredstva za preživljanje in ustrezno zdravstveno zavarovanje. Za evropske državljane znotraj Schengenskega obroča tako ni več notranjih meja in uživajo v območju svobode varnosti in pravice. Drugače pa je s tistimi, ki prihajajo od zunaj.
Vsesplošno navdušenje nad združeno Evropo brez notranjih meja so že v preteklosti občasno kalili nekateri kritični glasovi, ki so v oblikovanju območja svobode, varnosti in pravice zaznali zametke t.i. trdnjave Evrope. Evropska unija, so dejali, se resda odpira navznoter, toda pri tem se sočasno in vse bolj zapira navzven. Tovrstne kritike ob svojem nastanku niso bile vzete preveč zares, nasprotno pripisovalo se jih je intelektualcem in akademikom z obrobja.
Danes se vse bolj kaže, da so ti obrobniki imeli prav. Obrobje je postalo mainstream. O tem priča novica, ki je takoj po novem letu udarila kot strela z jasnega. Grčija je sklenila na svoji meji s Turčijo zgraditi zid, žičnato ograjo po vzoru tiste z ameriško-mehiške meje, ki bi preprečila vse večji naval ilegalnih pribežnikov.
S temi se Grčija, kljub solidarni pomoči evropskih držav v okviru skupin za hitro posredovanje na meji (RABIT), namreč vse težje spopada. Potem ko so se migracijski tokovi, ki so bili prej osredotočeni na Španijo in Italijo, preusmerili v Grčijo, so njeni zbirni centri za tujce prepolni. Gre že za prava taborišča ilegalnih migrantov, katerih številke pa še naraščajo, tako da Grčija edini izhod vidi v dejanski blokadi turške meje.
No, zidovi v Evropi nimajo najboljšega renomeja. Vse preveč spominjajo na getovske zgodbe, ki so privedle do znane tragedije, na pogorišču katere in prav zoper njo je zrasla današnja Evropa. Nenaklonjenost do zidov, pa naj bo to omenjeni ameriški ali tisti na izraelsko-palestinski meji, je v svoji zunanjepolitični aktivnosti Unija vselej jasno izpovedala. Toda, kako pa bo ravnala sedaj, ko so ti isti zidovi začeli rasti pri njej sami doma?
Odgovor nikakor ni na dlani. Odziv je bil zaenkrat precej zadržan. Zadeva pa je še toliko bolj občutljiva, kot pronicljivo opozarja EU Observer, ker zid rase prav na grško-turški meji. Torej prav tam, kjer so zidovi že tradicionalno precej trdno zasidrani v glavah in kjer imajo še posebej simbolen pomen. Izgradnja zidu na tej meji je namreč vse prej kot dober obet za turško članstvo v EU in je vse drugo kot skladna z idejo nekoč skupnega območja svobode, varnosti in pravice.
Toda vse povedano nas ne sme zavesti v zaključek, v katerem bi na Grčijo zvalili vso krivdo in vse kritične besede, kar jih premoremo. Na vsak način je tu na mestu kanček občutka za realnost. Migracije, s katerimi se trenutno spopada Grčija, so akuten problem, ki ga ta država očitno ne zmore obvladati sama, niti ji pri tem – vsaj zdi se tako – v zadostni meri ne pomaga EU, s Komisijo na čelu.
Konec koncev je grški problem z migracijami pravzaprav vseevropski problem, in sicer v dvojnem smislu. Prvi je več kot očiten, čeprav si pred njim radi zatiskamo oči. Ko se Grčija utaplja v migrantih, to počne v prid drugim državam članicam EU, ki imajo to srečo, da niso na njenih zunanjih mejah. In drugič, migracijski problemi so lastni vsem državam članicam, vsaki na svoj avtohton način.
Slovenija ni pri tem nobena izjema. Slovenci imamo to »srečo«, da za migracijske tokove doslej nismo bili preveč zanimivi. Privlačili smo le migrante iz držav nekdanje Jugoslavije, ki pa zaradi skupne zgodovine v državo niso prinašali tolikšne drugačnosti, da te večinsko prebivalstvo ne bi uspelo ponotranjiti ali z njo vsaj sobivati. (Tudi) zato je v Sloveniji dolgo časa veljalo prepričanje, da migracije, tako legalne kot ilegalne, pravzaprav ne sodijo med večje probleme in da se z njimi uspešno spopadamo.
Toda to prepričanje se je izkazalo za neutemeljeno že ob prvih znakih ekonomske krize. Tedaj so maske padle in odprla se je kruta realnost, katere del so bili predvsem delavski migranti iz držav nekdanje Jugoslavije. Ti so bili predmet izkoriščevalskega odnosa s strani delodajalcev, ob očitni neučinkovitosti državnih institucij in več kot brezbrižnosti večinskega naroda.
Tedaj je bila – in skupaj z drugimi državami članicami ostaja – trdnjava Slovenija. Trdnjava Evropa je tako le nadgradnja trdnjav svojih držav članic.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
