Čez dvajset
let boste bolj
razočarani zaradi
tistih stvari,
ki jih niste naredili,
kot zaradi tistih,ki ste jih. Zato
dvignite sidro.
Izplujte iz varnega
pristana. V svoja
jadra ujemite
severno-vzhodni veter.Raziskujte.
Sanjajte.
Odkrivajte.
(Mark Twain)
Ne spadam več v najmlajšo generacijo, pa tudi tedaj, ko se je pisalo leto 1990, to nisem bila. Bili smo v jedru dogajanja, poznali smo zgodovino, ki smo jo sami živeli, po pripovedovanju starejših pa tudi tisto pred letom 1945. Vsaj mislili smo tako.
Zrasla sem kot otrok socializma, rojena v sredini 60-ih. Nismo bili ravno bogati, pa tudi revni ne. Lahko sem študirala, ni bilo ekstercev v osnovni šoli, pa ne sprejemnih za gimnazijo in niti fakulteto. Gimnazija je bila mnogo bolj mučna kot pravna fakulteta, saj ne maram silnih presenečenj, pač pa sem človek, ki si začrta pot, se pripravi in naloge opravi. Bili smo skromni. Še kar nekaj časa po poroki brez avtomobila, z zelo skromnimi dopusti, plačevali smo najemnino in nikoli nismo sanjali, da bomo živeli v lastnem domu. Tudi s službo si moral imeti malo sreče, da si bil ob pravem času na pravem kraju, ko so nekoga rabili, da si bil priden in prizadeven. Izšlo se je. Tožilstvo kot organ pregona, del širšega pravosodja, mi je nudilo pripravništvo in kasneje tudi službo, in kdo bi si mislil, da bom tu vsaj 33 let. Rojevali so se otroci; ki smo jih imeli sprva v privatnem varstvu, se borili za mesto v vrtcu, pa tudi oni so zrasli.
Prisegala sem na pravičnost, saj se sicer ne bi tako zagnano lotila dela, ki me je včasih rahlo razočaralo, predvsem zaradi rezultatov na sodišču, ki se mi niso zdeli vedno pravični, a sprejeti jih je bilo treba. Po principu »in dubio pro reo«. Preživljali smo ga, se soočali z njim, borili, da bi ga presegli.
Večina avtomobilov je bila sprva SNB barve, spominjala je na vojsko, nanje si čakal in čakal, ljudje so si v dolge vrste pred Slovenija Avto prinesli hrano in pijačo za čez noč, tam pa so ostali še kak dan. Po avto so odhajali celo več 100 km daleč z vlakom in se vračali s stoenko, po barvi tako, kot je bila na razpolago, včasih oranžno, zeleno, rdečo, belo, pa tudi kdaj črno. Spominjam se kolega, sodnika, ki si je prvi med tistimi, ki sem jih poznala, kupil Alfo 33. Stali smo pred glavnim vhodom sodišča in vsakega je zapeljal en krog. Kako ponosni smo bili. Nanj in nase, da smo sedeli v takem avtu. Potem se je začelo malo izboljševati glede znamk avtomobilov, možnosti nakupa vsaj rabljenega tujega, glede potovanj v tujino, vsaj bližnjo na zahodu, nekateri bolj na severu ali vzhodu. Italijanska kava je dišala povsem drugače. Mationi. Mala hčerkica me je ob primerjavi Gorice in Nove Gorice, pri čemer smo prvi pravili Stara Gorica, vprašala: »Ali bi bila Nova Gorica tudi tako lepa, če bi bila v Italiji?« Šlo mi je na smeh. Zdelo se mi je, da to nikakor ne bi moglo biti res.
Tisti, ki smo bili doma blizu meje, smo, če smo le imeli nekaj denarja, tam kupovali tudi prašek, čokolado, celo s kravo v lila barvi, pa banane in obleke. O, na banane se spominjam še iz Kopra, kjer sem bila kot otrok. Pripeljala jih je velika ladja in moj stric jih je dobil na sodišču prek sindikata. Nekaj dni smo jedli pravzaprav samo to, da se ne bi pokvarile. Kar naenkrat so se mi uprle, saj so bile mnoge že temne in pikaste. A, banan ni imel vsak.
Pa se vrnimo k tistim pajackom, ki so jih nosili naši otroci in jih danes ne moreš dobiti nikjer, niti v smeteh. Volnene kapice in šali, dolge bunde, take, za nekaj let, prve smučke oziroma sanke. Če si odšel v Grosuplje na obravnave, kar je bila prava sreča, si v majhnem kraju v Mercatorju utegnil dobiti celo več paketov higienskih vložkov. V Ljubljani je bila večja kriza.
Kupovali smo linolej, pa nove stroje, adaptirali stanovanja in gradili hiše na kredite. Sprva je bilo težko, potem so obroki padali in padali in nekega dne si ga lahko »odkupil«, da ne bi njegova vrednost na koncu prerasla vrednosti položnice. Na žalost jih takrat nisem imela veliko, le za adaptacijo, a dalo se je tudi graditi.
Hiše so bile za več rodov, z enim, če ne kar dvema nadstropjema, pa z večjo kletjo in garažo. Mogoče kar dvema. Pa še malo zemlje naokoli, da si kaj posadil, vsaj rože, če ne kar drevja ali uredil vrtička. Pomagali smo si, hodili prenašat opeko, postavljali smrečice na hišo, ko je bila narejena streha, delali in delali. Na morje smo hodili na jug; v tedaj »naše« kraje. Ko smo dobili čeke in začeli z njimi poslovati, smo tiste vnovčene na jugu, morda v Črni Gori ali na jugu Hrvaške, dobili šele čez mesec dni in ves ta čas so tekle obresti. Dogajalo se je marsikaj, celo dvigi gotovine drugod in pologi na matični banki, da si le nekaj prihranil. Potem so prišle marke in njihovi »črni nakupi«. Bali smo se, zlasti tožilci, da bi jih kupovali. Slišati je bilo, da jih na trgu prodaja neka gospa. Vedel si le kako izgleda, a si nisi upal stopiti k njej. Vrednosti so bile vsak dan drugačne, marke so rasle, a moral si jih imeti, če si hotel v tujino. Tudi zaradi varnosti, za v »štumf« ali v sef.
Neznansko nas je bilo strah, ali jih bomo sploh dobili, po kakšni ceni, koliko si jih bomo lahko kupili. Plače niso bile visoke, pravosodje je bilo po tem splošno znano. Vanj je vstopila feminizacija, zlasti se je ta poznala na tožilstvu, kjer si sprva ženske štel na prste ene, nato dveh rok, potem pa je »ženska kvota« presegla polovico in šla celo čez.
Pa nakupi bencina na bone, lihi in sodi dnevi, ljudje so kupovali stare »kripe«, da so se le lahko vozili vsak dan. Vedno smo se nekako znašli, eni bolj, drugi manj, nekateri najmanj.
Cerkev je bila strogo ločena od države. Če si bil v državni službi, se ni spodobilo, da hodiš v cerkev, saj so tam okoli frančiškanov stali in pogledovali kdo vstopa in izstopa, vsaj tako se je govorilo. Doma se je praznovalo tudi Božič in Veliko noč, kakor kje in kdaj. Prišel je Smole in rekli smo mu kar božiček, saj ga je priznal in uradno »uvedel«. Malo smo »zadihali«.
Ko je umrl Tito, pisalo se je leto 1980, smo mislili, da nas bo pobralo, da bo konec sveta, da se bo zgodilo najhujše. Bila sem na porodniški, kmalu po rojstvu sina sem skozi spuščene rolete (zaradi »varnosti«) gledala na Trg republike, kjer so se zbirale množice, da bi se dostojno poslovile od velikana. Spominjam se ga še, ko je potoval po Sloveniji z Jovanko. Bila sta veličastna, se vozila v odprtem avtomobilu, mahala, mi pa nazaj, z zastavicami in v belih dokolenkah. Nisem vedela prav kaj se dogaja, a bilo je lepo. Vsi smo šli od pouka in ju pričakali. Takrat sem prvič videla toliko črnih avtomobilov in rekli so, da prihaja predsednik. Res je nekaj pomenil.
V kinu, če sem šla kdaj, mi je bil najbolj všeč Obzornik. Moški s tistim hitrim branjem je preletel poročila, zlasti jugoslovanska, videli smo predsednika, ki je potoval, pa tuje voditelje pri nas, velika letala, parado, prišla pa je tudi štafeta in dan mladosti. Vedno sem trepetala, da ne bi tisti, ki je tekel po stopnicah navzgor, padel ali pozabil na tekst. Enkrat sem tam videla tudi Cerarja. Za vedno se mi je dogodek vtisnil v spomin.
Trepetali smo za zmage naših, za Jugoslavijo in številne košarkarje. »Luna vaša, zlato naše«, smo govorili, ko »smo« zmagali.
Pa tuji glasbeni idoli, glasba, predstave, knjige, filmi. Vse, kar je dišalo po tujini, je bilo sveto.
Kdor je govoril proti Jugoslaviji, je bil bogokleten. A, začeli smo brati in razmišljati tudi s svojo glavo, Tita že dolgo ni bilo več in Slovenija je »vstala«. Kot samostojna, sredi decembra je nadaljevala pot na tisti lep junijski dan, ko so po rdeči preprogi hodili eminentni politiki s Kučanom na čelu, ki je dejal, da so danes dovoljene sanje, jutri pa bo nov dan. Nad trgom in mestom so zakrožila vojaška letala. Bilo me je neizmerno strah. Upravičeno. Že jutro zatem so tanki prihajali od vsepovsod, letala so poletela s puljskega letališča, Slovenija je tu in tam zagorela v plamenih, junaki vojne, ki je trajala k sreči le deset dni, so bili preudarni in močni. Trepetali smo zanje, za nas in zmagali. Brionski dogovor in nato mir, z domačimi predsedniki in politiki, ki so sedli v poslanske klopi. Začelo se nam je goditi bolje in bolje. Zadnji vojak je zapustil Slovenijo, poslušali smo lepe obljube, gradili, začeli uvažati vse, kar smo prej videli le v tujini. Reklame so dosegle sleherni kotiček male Slovenije. Vse, kar je bilo prej tam, je bilo sedaj tu, pri nas. Avtomobili vseh barv in znamk, ki jih sploh nisi čakal več kot mesec, dva ali celo le nekaj dni, tuje trgovine, megamarketi, zabavišča, hoteli, jeklene ptice, ki so vozile ljudi vsepovsod, potniške ladje z veliko nadstropji... Odkupili smo družbena stanovanja, nekateri smo imeli to srečo, ker smo pred tem v njih živeli, drugi so si zgradili hiše, mnogi krediti so se izničili, kasneje so bili sicer novi, a dražji. Dobili smo tuje restavracije, blago od vsepovsod, banana je bila še najbolj navaden sadež, fička in stoenko vidiš le še v muzeju, ljudje so se začeli izobraževati v tujini, tja potovati, se seliti, mnogi so prišli tudi iz dežel, kamor so odšli po vojni, nazaj. A, vse le ni bilo tako mirno.
Enopartijski sistem, ki so mu rekli enoumje, so zamenjale stranke. Vsaka je obljubljala, vabila, ponujala nove in nove obraze in nekaj sto ali že tisoč državljanov je postalo bolj znanih. Mediji so se namnožili, nekateri so grajali, drugi hvalili, začel si jih deliti na leve in desne, prav tako parlament in vlado, ki je imela vedno svojo opozicijo. Po Kučanu je prišel Drnovšek; umirjen, skrivnosten in tak tudi odšel. Zdelo se je, da ima vajeti v svojih rokah, da je moder in preudaren. Kučan je veljal za mnogo bolj preprostega, dostopnega, videl si ga v trgovini, na cesti, v golfu, na Triglavu... Drnovšek se je odselil bližje naravi in si tam pekel svoj kruh. Žal je usodna bolezen naredila svoje.
Prišli so novi, a niti ne novi, pač pa tudi mnogi stari politiki. Vse se je vrtelo; zdaj so bili na oblasti, zdaj v opoziciji. Težko je bilo najti tiste, ki bi prikimavali dobrim idejam, pač pa je bilo vedno pomembno, kdo jih je predlagal. Začela se je pisati nova zgodovina preteklosti in nisi več vedel kdo je bil kdo v vojni, kdo je bil boljši in kdo slabši, kaj vse je kdo zagrešil, o čemer se prej ni govorilo. K sreči je Hitler ostal Hitler in nihče mu ni mogel izbrisati pečata plenilca, uničevalca, bojevnika, konotacije negativne zgodovinske osebnosti.
Odpirali so se dosjeji, iskale mape in dokumenti, o ljudeh se je začelo pisati marsikaj. Včasih si podvomil v to, da si sploh živel v tistih časih, že delo na tožilstvu bi ti lahko prineslo minus. Kakor komu, seveda.
Nekateri so začeli nesramno bogateti, državno bogastvo se je prelilo v privatne roke, temu smo rekli privatizacija, ljudje so jemali kredite, da so z njimi zastavili menedžerske odkupe. Mnogi so dobivali nagrade, pa se je kasneje izkazalo, da so jih dobro unovčili le zase, dobili smo tajkune. Sprva sploh nismo vedeli kdo so to in kaj pomenijo, dokler niso začeli mediji kazati nanje. Začelo se je širiti mišljenje, ki se je dokaj dobro usidralo v zavest ljudi, da si nekateri lahko privoščijo več, ker imajo denar in zveze, ker bodo v primeru, da jim bo kdo stopil na prste, vzeli enega ali pet odvetnikov. Najboljših. Težko je bilo in je še delati v pravosodju. O skoraj vseh odmevnih primerih je javnost izvedela najmanj tisti trenutek, ko so se razkrili, ali pa že prej, sodila in ugotavljala kdo je kriv in zakaj ne, če je bil oproščen... Gospodarski kriminal se je razrasel, presegel okvire znanja ljudi v pravosodju in tudi policiji. Začelo se je sicer izobraževanje, trud, želje, da bi uspeli, a kaj, ko so tisti, ki storijo tak kriminal, vedno z znanjem pred onimi, ki ga preganjajo. Vsaj za dolg korak.
Sedaj smo na razpotju. Bomo zmogli naprej ali bomo obstali in se tudi zaradi svetovne krize vrnili nazaj? Bomo »prečistili« odnose in Slovenijo? Letošnja akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu je vsekakor uspela, o odnesli smo le na tone in tone smeti, mnoge pa so ostale v glavah in dušah ljudi. Skrite. Nanje kažejo le skrhani odnosi, pravde za »oslovo senco«, dokazovanja kdo je kdo, kje je kdaj bil, kaj je storil. Misel o predsednikovi rezidenci je zamrla, stanuje lahko kjerkoli, tudi v stanovanju sredi mesta. Vse kar se odkrije, je po navadi v besedah ljudi konstrukt, za nekatere kriminal, za tretje sramota...
Smo pet pred dvanajsto. A ne pred tisto, ki nam kaže pot v svetlo prihodnost, pač pa pred uro, ki neusmiljeno tiktaka in opozarja, da utegne »počiti«.
Če vemo, kaj je narobe, če se kazniva dejanja odkrivajo, če imamo komisije in državne organe, ki stopajo kršilcem zakonov na prste, potem je potrebno začeti verjeti, da bomo zmogli. Bojazen vsakega storilca, in to največja, je prav strah pred odkritjem. To sicer velja za spolne zlorabe, a lahko za ves drug kriminal. Tudi gospodarski. Sodobne metode prisluškovanja, sledenja, pregleda komunikacijskih poti..., če so le opravljene visoko strokovno in ob spoštovanju človekovih pravic, lahko prinesejo dobre rezultate.
Zato je potrebno po dvajsetih letih reči NE nemorali, pohlepu, hudobiji, zavisti, nepoštenosti, krajam vseh vrst, tudi ropom in vsem dejanjem, ki jih pozna kazenski zakonik. Celo tistim, ki jih ta ne določa kot kazniva, pa so moralno sporna, izprijena...
Ne je potrebno reči tudi pričevanju narave, ki nam že vrača, se česa naučiti od znanstvenikov, ki opozarjajo, od tistih, ki so že izkusili pasti napredka na vseh področjih.
Velika evropska družina je zdaj tu. Mi smo njen del, povezani brez meja in vendar pod hudo presijo sodelovanja, ki ni poceni. Tudi v NATU. Veže nas in zatiska zanko okoli vratu. Bomo zmogli? Smo Slovenci res lahko še kdaj tako enotni, kot smo bili pred dvajsetimi leti?
Naj na dan pridejo pozitivna razmišljanja, iščimo dobre novice in prav take ljudi, izpostavimo slabe. Odstranimo rakavo tkivo, ki nas najeda, in vzemimo zdravila, ki obstajajo. Sicer nas bo »pobralo«. Tako nas kot tudi mnoge v evropski družini.
Pa srečno, Slovenija! Da bi le obstajali čez dvajset, štirideset, šestdeset... let. Tudi zaradi zanamcev.
To je moja zadnja kolumna v tem letu, zato prav posebna. Prerez leta, desetletja, skoraj življenja. Škoda, ker je časa in prostora premalo, saj bi o tem lahko pisala in pisala. A, ura neusmiljeno tiktaka. Kmalu bo polnoč in čeprav mnogi razdvojeni, žalostni, nesrečni, le redki pa zelo srečni, vsaj v mislih dvignimo skupaj kozarec za enotnost, tisto izpred dvajsetih let. Poiščimo v sebi najboljše, odstranimo najslabše in vedno znova živimo za dan, ki je tu, torej današnji. Kajti včerajšnji je zgodovina in jutri neznanka.
Narišimo si torej nov dan.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
