Dogodki okoli plebiscita se z njegovim časovnim odmikanjem vse bolj pretvarjajo v mit. Počasi se kleše neka konvencionalna zgodba, ki odločitev za plebiscit ponazarja kot samoumeven, v celoti v političnem konsenzu utemeljen korak. Pa temu ni bilo tako. Plebiscit je bil le ena od strategij za doseg osamosvojitve. Te pa se bile vsaj tri, če odštejemo tiste, ki so osamosvojitvi bolj ali manj odkrito nasprotovale.
Teh pa ni bilo tako malo. Spomniti se velja, da je le slabi dve leti pred odločilnim osamosvojitvenim korakom slovenska republiška oblast privolila v dopolnila k zvezni ustavi, ki so bila izrecno in odkrito centralistična. Neredki so jih šteli kot poskus popolnega odvzema republiške avtonomije.
Spet drugi so plebiscitu nasprotovali oz. bili do njega vsaj, milo rečeno, skeptični - največkrat na zelo prefinjen način. Namigovali so na njegovo nepomembnost z vidika mednarodnega prava, na njegov relativno deklaratoren značaj, pri tem pa izhajali iz predpostavke, da Slovenija v Jugoslaviji ni bila suverena republika.
To je bilo nekako v sozvočju s tisto centralistično idejo, da so jugoslovanske republike z vstopom v Jugoslavijo uresničile svojo pravico do samoodločbe in jo pri tem tudi konzumirale. Z drugimi besedami, od njihove suverenosti po vstopu v Jugoslavijo naj ne bi ostalo več nič.
Kot že rečeno, in kot je v najlepši meri pokazala nedavna okrogla miza Akademskega foruma Fakultete za državne in evropske študije, cela plejada različnih mnenj se je oblikovala tudi med zagovorniki osamosvojitve. Nekateri, prvenstveno Peter Jambrek, so zagovarjali t.i. ustavno pot: nastanek samostojne slovenske države, do katere bi prišlo s sprejemom nove ustave. Drugi so vztrajali, da za nastanek samostojne države zadošča že deklaracija Skupščine. Nazadnje je obveljala odločitev za plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti, ki je bila zapečatena s sprejemom nove ustave. Ustavna ideja in plebiscit sta se tako zlili v eno.
Pri tem je v tančico skrivnosti zavito, kar priznavajo sami ustanovni očetje naše države, kdo je prvi sprožil idejo plebiscita in kako je prišlo do formulacije dokončne verzije plebiscitnega vprašanja. Dandanes se ta del zgodbe, seveda, kaže kot neka pripoved o zgodovinskem prestižu, v resnici pa gre za mnogo več. Upoštevaje tisti občutljivi zgodovinski kontekst, šibko parlamentarno večino, zunanje-politično neprijazno okolje in jugoslovanski brbotajoči lonec, se zdi, da je bila odločilna vsaka beseda, vsak najmanjši korak. Kaj hitro bi se res lahko zgodilo, da bi se plebiscit iz konstitutivnega dejanja prelevil v goli deklaratorni akt.
Zgodba se je iztekla, to že vemo, več kot uspešno. V pičlih petih letih se je na noge postavila prva polnokrvno slovenska država. S tem, vsaj nekateri bi tako dejali, se je končno podrla fama o hlapčevskem, če že ne samodestruktivnem slovenskem narodnem značaju. S pomočjo peščice posameznikov, kjer je bil nesporna gonilna sila, po Borutu Pahorju, nestor slovenske države Jože Pučnik, se je slovenski narod končno postavil na svoje noge. Pri tem je, na kar v zadnjem času zanimivo opozarja Dimitrij Rupel, tudi prekinil – vsaj tedaj – s svojo fascinacijo z in naslanjanjem na hrvatstvo.
Danes smo torej tu. Nekje, kjer si še sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja nekateri niso mogli drugi spet hoteli predstavljati, da kdajkoli bomo. Pa smo. Samostojni, od sebe odvisni, samosvoji, v tujini vse bolj poznani, neredko občudovani, ali vsaj predmet sprva zmede, nato pa začudenja o naši vseprisotnosti, neredko tudi nesorazmerni zastopanosti.
Tu smo in smo taki, kot smo si zaslužili. Kar smo sejali, to danes žanjemo. In pridelek je vse bolj boren. Pa zato ne gre obupavati. Naš cilj je namreč znan, z njim pa tudi politični program za vsa prihodnja leta. Vsebovan je v dokumentu, ki nosi ime Ustava. Naloga slovenske politične skupnosti in njenih sedanjih in bodočih nosilcev z integriteto je dejanska uresničitev našega normativnega ustavnega okvirja. Slovenija naj zares postane pravna in demokratična država. To je naša stvar za leto 2011 in za vsa tista, ki mu bodo sledila.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
