Po podatkih Unicefa je vsako leto približno dva milijona otrok izkoriščanih v »spolni industriji«. Na svetovnem spletu je objavljenih več kot milijon slik deset do dvajset tisoč spolno zlorabljenih otrok.
Ali smo v dvajsetih letih naredili dovolj korakov na dolgi poti osveščanja in pomoči spolno zlorabljenim otrokom? Kdo je sedaj na potezi in zakaj njihovo število še ne pada?
Oči vodijo ljudi v sveti!
Uho pelje svet v ljudi.
Oči so zrcalo duše.
Ušesa so vrata, skozi
katera vstopamo v duše.
Berendet
Spolna zloraba ni več tabu tema, o njej se govori vsaj zadnjih dvajset let, vsak dan bolj intenzivno, k osveščenosti pa so v veliki meri prispevali tudi mediji, ki sleherni trenutek na različne načine vstopajo v številna, če ne kar vsa slovenska gospodinjstva. Osveščajo, prinašajo informacije o tem, da se to dogaja tu ob nas in ne le drugje, včasih pa žal tudi pregrobo posegajo v duše otrok, saj zaradi želje po objavi čim več informacij, predstavijo storilca, od katerega pa ni težko stopiti korak naprej do žrtve. Seveda je to v manjših krajih težavno tudi za žrtev; če je otrok, se pogosto počuti še enkrat zlorabljen. Še vedno namreč ljudje nanje gledajo tako kot bi bile tudi same delno krive. Tudi, če temu ni tako, pa jim zgolj občutek pomilovanja ne pomaga, običajno prav nasprotno.
Zato me ne čudi, da marsikdo potem, ko se odkrije njegova zloraba, trpi in breme, ki bi moralo z njega »pasti«, se preseli v trpečo dušo. Fizična zloraba preneha, počuti se zaznamovan, na »ogled« vsem in vsakomur, ki želi izvedeti kaj se mu je dogajalo.
Če bomo in ko bomo, v kar ne gre dvomiti, omenjeno Konvencijo v Sloveniji ratificirali, saj je očitno le še vprašanje časa, bo ta pomenila še več preventivnih ukrepov. Vsekakor je vsaka prevencija boljša o kurative, saj je potrebno vse, zlasti mlade, ki se niso sposobni upirati storilcem, še zlasti, če nanje prežijo doma, informirati o nevarnostih spolne zlorabe in o tem kako jo preprečiti. Prav gotovo je potrebno osveščanje vseh, ki se z njo srečujejo poklicno; od vzgojiteljev v vrtcih, vzgojnega osebja v šolah, delavcev v zdravstvu in sociali, pa tudi v organih odkrivanja, pregona in sojenja. Ukrepi morajo doseči ne le žrtve, pač pa tudi potencialne storilce, ki se najbolj bojijo odkritja dejanja, zaradi česar jim je prav zaradi tega potrebno preprečiti izvrševanje.
Konvencija naj bi povečala tudi zaščitne ukrepe, ki naj bi vzpodbujali prijavo, vzpostavljena naj bi bila mreža linij za pomoč, pa tudi številni programi, ki bi pomagali žrtvam in njihovim svojcem, zlasti na področju psihoterapije. Na področju ukrepov kazenskega prava je zagotovo najpomembnejše spremljanje novih oblik zlorab, ki se dogajajo preko sodobnih tehnologij, zlasti svetovnega spleta. Vanj vstopajo otroci vseh starosti, včasih precej naivno, cena, ki jo lahko plačajo, pa je visoka. Ne gre le za zasvojenost, pač pa tudi za možnost priti v stik z osebami, ki jih lahko zaradi njihove lahkovernosti oziroma naivnosti, zlorabijo. Pošiljanje slik, zlasti pomanjkljivo oblečenih ali celo golih deklic, lahko vodi v posledična izsiljevanja, prostituiranje, hude osebnostne stiske. Prav tako splet dobro skrije sogovornika, ki je lahko pravo presenečenje za otroka; namesto 16-letnega prijatelja, se pojavi 60-letni, ki po mesecih dopisovanja »hoče svoje«. Za otroka je tedaj lahko že prepozno. Vpet je v nenormalne odnose, ki povzročajo hude stiske in posledice na številnih področjih.
Veliko kritik leti na sam kazenski postopek, vse od prijave do sojenja, ki se lahko odvija na vseh stopnjah naših sodišč. Dolgotrajnost postopkov, izpostavljenost otroka novim travmam, neustrezni pooblaščenci, pomanjkanje zagovornikov, premalo empatije do otrok, sledijo večkratna zaslišanja, vse to so stvari, na katere opozarjajo dan za dnem ljudje v odprtih kazenskih postopkih. Ko vanje vstopijo, menijo, da bodo prinesli olajšanje, a se gorje lahko še stopnjuje. Storilec je sicer odkrit, dejanje preneha izvrševati, a namesto njega vstopijo izpraševalci, tudi odvetniki obtoženih, ki želijo v dobro svojih klientov narediti vse in še več od tega. Tudi banalizirati dejanje, ga pripisati oškodovancu samemu, izničiti posledice, oceniti, da gre za fantazijo, maščevanje, ... Če je v teku razveza, se jim to lahko celo posreči, nikoli pa ne moreš reči, da je vse kar pripovedujejo, sveta resnica, saj ima vsak udeleženec v zgodbi drug pogled nanjo. Zato morajo biti kazenski postopki otrokom prijazni, varovati morajo zasebnost, identiteto in podobo žrtev, zaradi česar je naša zakonodaja med številna kazniva dejanja uvrstila tudi kršitev tajnosti postopka.
Za žrtve torej ni pomembno in odrešujoče le odkritje, pač pa tudi dogodki, ki mu sledijo, pri čemer ni najpomembnejša kazen, ki jo storilec dobi, pač pa pot do nje, ki otroku marsikaj sporoča.
Britanska vlada in številne organizacije, ki se zavzemajo za pomoč otrokom, so nedavno od Facebooka zahtevale namestitev »gumba za paniko«, s katerim bi najstniki lahko prosili za pomoč, če bi se znašli v hudi stiski in počutili ogrožene. Gre namreč za primer posilstva in umora sedemnajstletne Ashleigh Hall, pri kateri je storilec uporabljal lažno identiteto in se z njo spoprijateljil na medmrežju.
Raziskave kažejo, da je vsak peti evropski otrok žrtev spolnega nasilja in ta hip je zagotovo čas, da naredimo vse, da otroke in starše osvestimo, jim pomagamo do odkritja in če do dejanja pride, pa tudi do hitre kurative.
Tako je 1. julija 2010 že stopila v veljavo Konvencija Sveta Evrope proti spolnemu izkoriščanju in spolni zlorabi, ki to dejanje obravnava kot zločin, pri čemer ni pomembno kje je bilo storjeno. Pomembno je, da otroci lahko prijavijo zlorabe sami, zato so jim pri nas na voljo različni telefoni, ki so že odprti (TOM telefon, Peter Klepec, pa tudi povsem nova spletna stran Varuha človekovih pravic), velik korak, da otroci spregovorijo. Odprtih je veliko število varnih točk za otroke, ki so žrtve kakršnegakoli, ne le spolnega nasilja. Gre za veliko akcijo Unicefa, ena zadnjih varnih točk je bila odprta celo v Parlamentu.
Svet Evrope se trudi, da bi gradili Evropo za otroke in z otroki, pri čemer je potrebno osveščati tudi vse, ki se z njimi srečujejo, ne le starše, tudi zdravstvo in šolstvo.
Sama Konvencija bo lahko le še en papir, ki ga bomo sprejeli, če se z otroki, ki utrpijo kakršnokoli obliko nasilja, ne bodo ukvarjali ljudje, ki jim je zanje mar, ki jim ni škoda časa, tudi prostega in ne truda, ker vedo, da so otroci nemočni in pogosto žrtve najbližjih, torej v okolju od koder izhajajo in se storilcem najtežje upirajo.
Z veseljem lahko ob koncu dodam, da je Beli obroč Slovenije v sodelovanju z Mladinskim klimatskim zdraviliščem Rakitna in projektom »Zagovornik-glas otroka« za zlorabljene in žrtve nasilja postavil nov kamenček v mozaik pomoči. 28.10.2010 je bil namreč v Festivalni dvorani dobrodelni koncert Gospel glasbe, katerega izkupiček bo pomagal takim otrokom. Že v času zimskih počitnic v letu 2011 bo skupina otrok potovala na desetdnevno bivanje na Rakitno, kjer jim bo nudena visoko strokovna pomoč posebej specializiranih terapevtov, ki se jim bodo pridružile tudi »Tačke pomagačke«, torej posebej izšolani psi, pa tudi konji, ki na vzgojni proces otrok delujejo nadvse pozitivno. Tako bo druženje ne le prijetno, pač pa za žrtve tudi izredno koristno, saj terapevtski programi že dajejo velike rezultate.
Od 8. januarja 2011 dalje bomo na Belem obroču Slovenije vsako prvo soboto v mesecu gostili »Tačke pomagačke« - društvo za terapijo s pomočjo posebej izšolanih psov, ki že pomagajo ljudem s poškodbami možganov, kot tudi starejšim v domovih starejših občanov, pa tudi mladim z motnjami hranjenja in prikrajšanostjo na čustvenem področju.
Vsaka posebej vodena in usmerjena terapija je za otroke nedvomno koristna.
Od kurative, za katero si želimo, da bi jo rabilo čim manj otrok, se je torej potrebno usmeriti k močni preventivi, da bi končno dočakali čas, ko bo prijav manj, pa ne zato, ker ljudje ne bi želeli o tem govoriti ali ne bi imeli komu povedati, pač pa zato, ker bo nekoč teh dejanj resnično manj.
Točno v teh dneh, torej 29. in 30. novembra 2010 je Svet Evrope v Rimu začel javno kampanjo osveščanja o obsegu spolnega nasilja nad otroki v vseh okoljih, kjer živijo in rastejo, to pa bo priložnost za prekinitev molka, ki je leta obdajal spolno zlorabo.
Dokler bo dovoljeno, da trpijo majhni otroci,
ne bo prave ljubezni na tem svetu.
Isadora Duncan
Kdo nam bo pomagal, če si ne bomo
pomagali med seboj?
Barbara Mandrell
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
