Izhodna legitimacija je hkrati nujna in izjemno privlačna. Za preživetje vsakega sistema je nujno, da je učinkovit, da zadovoljuje potrebe svojih tvorcev in naslovnikov. Konec koncev sisteme, demokratične ali nedemokratične, postavimo zato, da za nas opravijo določeno delo, da funkcionirajo, da nam olajšajo in ozaljšajo naše vsakodnevno bivanje.
Prav v tem pa se skriva neizmerna privlačnost izhodne legitimacije. Vsi si želimo maksimizacije svojih interesov in koristi, seveda na učinkovit način, s čim manjšimi stroški in kar najhitreje, po možnosti čez noč. Vse, kar nam stoji na poti do vrhunca koristi, je zaznano kot ovira, še posebej to velja za vse formalne postopke, tako pravne kot politične.
Nujnost in neizmerna privlačnost izhodne legitimacije zato v sebi nosita nevaren potencial: seme osamosvojitve, izolacije od ostalih virov demokratične legitimacije in slednjič njihov zaton. Izhodna legitimacija namreč poseduje inherentno intenco po samozadostnosti. Torej po tem, kar nam je dobro znano pod geslom: cilj posvečuje vsa sredstva.
Osamosvojena izhodna legitimacija v svoji skrajni obliki je tako izredno primerna za najrazličnejše vrste totalitarnih sistemov oblasti, kjer takšni ali drugačni samodržci ali drugi »izbrani« posamezniki vladajo, kar se da učinkovito. Takšna skrajna oblika izhodne legitimacije, seveda, ni združljiva z demokracijo, niti te ne potrebuje.
Toda prevlada izhodne legitimacije se le redko pojavi v tako skrajni meri, pač pa se prikrade na bolj perfiden način. Tako kot v Sloveniji. Pri nas smo že dalj časa priča ustvarjanju javne podobe demokracije, v kateri se tehtnica brezsramno nagiba v utilitarno stran. V poudarjanje pomena rezultatov, učinkov, koristi, produktov oblasti, in, kot korelacija temu, zanemarjanju pomena načinov doseganja teh koristi.
Še več, vse od ranih začetkov slovenske demokracije se vztrajno ustvarja javna percepcija o ne-brezmadežni naravi političnega procesa. Politika in politiki so, saj veste kaj, da ne umažem ekrana s konvencionalno psovko. Slednjič so vsi enaki. Slabi in pokvarjeni. Parlament pa je tako ali tako zatočišče in stičišče prepirljivih ljudi, ki tam zapravljajo svoj in moj dragoceni čas, namesto, da bi, seveda, delali.
Ergo, parlament je potemtakem nepotreben, stranke so nepotrebne, volitve so nepotrebne, ali pa, itak, ne spremenijo nič, če so, itak, vsi enaki; zato lahko ostanemo doma; kaj nas briga demos in svobode izražanja (še posebej ne o javnih političnih zadevah, ki jih, itak, najbolje opiše psovka). Umaknimo se v zasebnost, še pred tem pa pooblastimo najbolj sposobne v danih razmerah, da delajo, morda pa bomo tudi mi užili kakšno, vsaj postransko korist.
S to karikaturo, vsaj deloma v prenesenem pomenu, bi lahko okarakterizirali slovensko demokratično stvarnost. Ta se s pritiskanjem na gumb izhodne legitimacije zavija v začaran krog, katerega končni produkt je lahko le apatija, otopelost posameznika na eni strani ter na drugi strani kreacija utilitarnega mastodonta, sestavljenega iz sposobnih posameznikov našega časa, ki jih veže le še utility, še najmanj pa so-človek.
Morda. Ni nujno, boste skomignili z rameni in odkimali z glavo. Se strinjam. Do končne točke začaranega kroga je še daleč, čeprav smo ji z vsakim dnem bliže. Ne glede na vse, pa eno drži kot pribito in prav je, da na to opozorimo za konec.
V svojem filozofskem bistvu je moderna demokracija utemeljena na svobodi posameznikov, ki so enaki v svojem človekovem dostojanstvu in zato izenačeni v svojih civilnih in političnih pravicah. Če izkrivimo demokracijo, tako da od nje ostane le še output, izkrivimo tudi njeno izhodišče. Kar pomeni, da odrečemo svobodo in politično enakost svojim sodržavljanom in slednjič neizbežno tudi sebi.
Ali še drugače, vsakič, ko teptamo demokracijo in pravno državo kot njen vsebinski ter formalni okvir, teptamo svoje sodržavljane in sebe same. To, za marsikoga pretežko in tudi kontraintuitivno spoznanje, naj bo podlaga za razmislek v naslednji kolumni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
