Želja po identifikaciji "prave" demokracije nas hitro privede na spolzka tla, od koder zlahka zdrsnemo naprej na tanek led. Koncepcij demokracije je več in vsakdo, ali vsaj vsaka politična, če že ne epistemološka, skupnost si lahko na teoretični, manj gotovo pa tudi na praktični ravni izvoli svojo. V nadaljevanju zelo na kratko in zato shematično predstavljam svoje videnje koncepcije demokracije, ki v največji meri izhaja iz slovenske Ustave.
Ta uveljavlja demokracijo, ki jo lahko najbolje ponazorimo z vektorjem, kjer na eni strani stoji t.i. vhodna legitimnost (input legitimacy), na drugem koncu jo čaka t.i. izhodna legitimnost (output legitimacy), povezuje pa ju demokratični postopek, podčrtan z načeli pravne države. Koncepcija slovenske demokracije je tako integralna, ker za svoj obstoj terja navzočnost vseh treh omenjenih elementov.
Naj bom nekoliko bolj konkreten. Vhodna legitimnost je poosebljena v demosu – ljudstvu, ki na temelju volitev podeli mandat izvrševanja oblasti svojim izvoljenim predstavnikom. Izhodna legitimnost pa se kaže v učinkih, dosežkih tako izvoljenih predstavnikov in iz njih izhajajoče izvršilne oblasti, s katerimi se uresničujejo pravice, interesi in potešujejo potrebe ljudstva ter posameznikov, ki ga sestavljajo. Demokratični postopek, podčrtan in uokvirjen z načeli pravne države, pa zahteva troje.
Prvič: zagotoviti pogoje, da bo input – vhod v demokratični postopek – dejansko zagotovljen; da demos ni sestavljen diskriminatorno; da je volilna pravica splošna, enaka, neposredna, tajna ter svobodna. Svobodna v tem smislu, da nihče ni prisiljen glasovati za določenega kandidata ali stranko ter da se volivcem omogoči dejansko oblikovati svobodno presojo glede izvajanja svoje volilne pravice, t.j. konkretnega glasovanja. To lahko zagotovi le širok nabor neizkrivljenih informacij o kandidatih. Ključna pri tem je torej svoboda izražanja.
Drugič: zagotoviti, da bo output – izhodni učinki demokracije – v skladu z načeli pravne države, zlasti varovanjem človekovih pravic; ter da bo v kar največji meri ustrezal pričakovanjem največjega števila državljanov. Najboljša koncepcija izhodnih učinkov demokracije namreč terja, da se ti izvršujejo v smislu skupnega dobra.
Tretjič in ključno: demokratični postopek stricto sensu, ki se odvija med inputom in outputom mora biti kar najbolj vključevalen: slišati mora vse strani; mora biti dialoški; mora biti v skladu s parlamentarnimi proceduralnimi standardi; mora biti strpen, dovzeten za občutljive plati manjšin in vsakokratne opozicije. Ta demokratični postopek stricto sensu je, in po svoji naravi pravzaprav mora biti, političen v dveh pogledih.
V širšem smislu je političen zato, ker so vsa javna vprašanja per definitionem politična; v ožjem smislu pa so se kot ključni igralci pri odgovarjanju na širša politična vprašanja pač izoblikovale politične stranke. Te služijo kot mehanizem, neke vrste državljanski proxy demokratičnega postopka v ožjem smislu. Z drugimi besedami, to tudi pomeni, da koncepcija integralne demokracije ne pušča prostora za ne-političnost. Zagotovo ne v širšem, po vsej verjetnosti pa tudi ne v ožjem smislu. Ne-politikov pri izvrševanju javnih zadev torej ni.
Ocena dejanske implementacije integralne koncepcije demokracije, ki jo vzpostavlja slovenska Ustava, terja kompleksno analizo. Ta, žal, presega domet te kolumne in jo bom zato obravnaval prihodnjič. Tokrat, že v naprej, ponujam zgolj svojo izhodiščno hipotezo. V Sloveniji beležimo izrazit trend krepitve izhodne legitimacije na račun demokratičnega postopka stricto sensu. Ta trend je zaskrbljujoč že na splošno, posebej pa za državo, ki v svoji zgodovini ni uspela razviti potrebne demokratične in pravne zavesti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
