Ta kolumna ja namenjena temu zadnjemu. Bolj konkretno, osredotočil se bom na eno temeljnih novosti, ki jih napoveduje nov nacionalni program za visoko šolstvo. Ta se imenuje: uvedba institucionalne in programske binarnosti.
Preden pa zagrizem v to neobičajno kost, naj dodam še naslednji večni disclaimer. Ne le da, kot sem zapisal že zadnjič, vse kolumne pišem iz sebe (namesto o sebi), pri tem vselej tudi ravnam izključno v svojem osebnem imenu in na svoj račun. Moja stališča tako niso nujno tudi stališča institucij, v katerih delujem.
Binarnost torej. To je pojem, na katerega največkrat naletimo v metodoloških, predvsem logičnih razpravah. Prevladujoča, konvencionalna logika, je binarna: 0 1, črno belo, vse ali nič, zunaj znotraj. Za razliko od t.i. fuzzy logics, ki dopušča neko včasih bolj, včasih pa manj opredeljivo vmesnost in je tako bolj vključevalne, tudi prožne narave, je binarni način razmišljanja jasen, izključevalen, rigiden in usmerjen v doseganje reda.
Tako kot je red vrhovna vrednota modernosti, je tudi binarni način razmišljanja njen modus operandi. Vse lepo in prav, težave nastopijo, ko stvarnost tam zunaj vselej ni mogoče stlačiti v ta črno-beli, ozki binarni kalup. Je že tako, da smo v življenju, zasebnem in javnem, vedno nekje vmes. Kar nam tudi daje prepotrebno dinamiko.
In prav to dejstvo – ne sistemska dinamika, temveč presežek stvarnosti nad ozkostjo binarnega konceptualnega okvira – je dalo zagon in vse večjo legitimnost post-modernemu razmišljanju in njegovi operacionalizaciji. Za razliko od modernosti, cilj post-modernega časa ni red sam na sebi in za vsako ceno, ampak razgaljenje kompleksnosti, prepletenosti, dinamičnosti, bogastva pa tudi patologij najrazličnejših življenjskih sistemov.
OK, boste rekli, kaj ima to opraviti s predlogom novega nacionalnega visokošolskega programa? Binarnost, predlagana v njem, resda ni tako globoke filozofske narave, ima pa neizbežno rep prav v njej. Zakaj torej gre?
Bistvo se skriva v naslednjem odstavku: »'Teoretsko-raziskovalna usmeritev in 'strokovna' usmeritev študija morata biti zaradi boljšega in predvsem kakovostnejšega razvoja vseh potencialov institucij in študentov ločeni, in sicer tako da ne bo prihajalo do danes zaznavnih zaviralnih prepletanj univerzitetnih in strokovnih programov posameznih vsebin.«
To pomeni, da se delitev dela v slovenskem visokem šolstvu opravi tako, da 'znanstveno' delo in vsebine prevzamejo izključno univerze, 'strokovno' delo in vsebine pa t.i. politehnike. Prepletanja ne bo več, saj ga ne sme biti, ker je, kot beremo, zaviralno, torej škodljivo.
Priznam, da me je takšna formulacija ciljev nacionalnega programa postavila v veliko zagato. Na glavo je postavila pravzaprav vse tisto, kar sem menil, da sem se naučil o naravi znanosti in znanja. Tako sem bil prepričan, da vsaj na področju družboslovja, če že ne tudi na področju naravoslovnih znanosti, ni mogoče govoriti o znanstvenosti brez stroke.
Družboslovna znanost je namreč po definiciji tisto, kar je v relevantni družboslovni strokisprejeto kot takšno. Družboslovna »znanost« je kot takšna inherentno normativna, družbeno konstruirana s strani dotičnih epistemoloških skupnosti, kjer je objektivnost definirana kot maksimizirana inter-subjektivnost.
In še več. Družboslovne znanosti so po definiciji strokovne, ker so po naravi stvari usmerjene v prakso, v kateri se napajajo in iz nje izhajajo. Zato si težko predstavljam, kako je nekdo lahko družboslovni »znanstvenik«, ne da bi bil hkrati tudi strokovnjak na svojem področju. Družboslovni »znanstvenik« proprio sensu mora znati svoje znanje uporabiti v praksi, pri tem pa tega naučiti še svoje morebitne študente. Podobno velja za »strokovnjake«. Nihče ne more biti strokovnjak na svojem področju, torej v praksi, če nima ustrezne teoretične podlage, torej konceptov, ki mu povedo, kaj njegova stroka je in kako se »uporablja«.
Ustvarjati binarnost na področju visokega šolstva, še posebej, ko gre za družboslovne usmeritve, je tako – če že nismo pristaši že zdavnaj zavrženega znanstvenega pozitivizma – pojmovno nemogoče. Je kategorična napaka, saj s svojim predmetom ravna v nasprotju z njegovo naravo in zmožnostmi.
Z drugimi besedami, ki se navezujejo na uvod te kolumne, v duhu doseganja reda, predlog nacionalnega programa mehanično deli in reducira v ozke, izključevalne binarne okvire izobraževalne sisteme, ki po naravi stvari, kadar delujejo v najboljši luči, morajo prepletati znanstveno in strokovno, teoretično in praktično dejavnost ter vsebine.
Izobraževalni sistemi, sploh pa visokošolski, niso dovzetni za kalupiranje, sploh pa ne od zgoraj navzdol, če naj ohranijo svoje poslanstvo. Kako to vemo? Vse bo pokazala praksa, če bo do nje prišlo. Kakšna pa ta bo, ni težko napovedati že danes. Naj ponovno smiselno povzamem po Taylorju, družbene prakse, utemeljene na zmotnih teorijah – kar programska in institucionalna binarnost sta – zaznamujejo krize.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
