Človek brez vzgoje
je telo brez duše.
Arabski
Kolikor prej se začne vzgoja
toliko boljši je sad.
Nemški
Včasih je »šiba pela«, otroci so dobili »vzgojne klofute«, udarce po zadnji plati, za kazen so klečali, celo na koruzi, pri mizi so morali molčati, v šoli ni bilo prepovedano lasanje, dobili so tudi po deset udarcev s šibo po dlaneh, poslani so bili v »oslovsko klop« in odrasli so jim tu in tam grozili s poboljševalnico. Si lahko danes sploh predstavljamo eno od takih »vzgojnih« metod? Že leta spremljamo razvoj otrok, ki zaidejo na stran pota življenja, ugotavljamo kje so vzroki, kdo je kriv, kdo zatajil in ali mali nasilniki v vrtcih in šolah sporočajo, da se nasilje dogaja doma, za štirimi stenami, ki nimajo ušes in oči. Ko mladenič seže po pištoli ali nožu da bi zabodel ali celo zabode lastnega starša, psihiatri odkrivajo psiho, njene bolečine in razvoj od otroštva dalje. Pogosto se izkaže, da so bili storilci hudega nasilja v otroštvu najprej žrtve.
Šibka bitja, kar otroci nedvomno so, se ne morejo sama braniti, kot pivnik sprejemajo vse kar vidijo, slišijo, zaznajo in to je zagotovo tudi nasilje. Nanj reagirajo tako, da pretepajo mlajše, šibkejše, zlasti sovrstnike, le redko si upajo biti nasilni do starejših.
Dejstvo je, da so otroci ljudje. Odrasli že dolgo vemo, da je nasilje pojav, ki se mu je potrebno upreti in do njega zavzeti ničelno toleranco. Če je nasilje nad odraslimi kaznivo dejanje, ki lahko preraste v eno izmed telesnih poškodb; od lahke, hude, posebno hude do celo uboja ali umora, potem tu ni razlik med odraslimi in otroki. Zakaj bi torej otroke lahko vzgajali s klofutami, zakaj bi »pela« šiba, zakaj bi morali klečati, od kje pravica do lasanja, udarcev s šibo, »oslovske klopi« in drugih oblik fizičnega, psihičnega ali celo spolnega nasilja?
47 držav članic Sveta Evrope je glede na regionalne listine o človekovih pravicah zavzelo jasno stališče do odprave vseh oblik telesnega kaznovanja otrok, vključno tistega v najožjem, to je družinskem okolju. Generalna skupščina Združenih narodov je že leto 2009 določila kot leto, ko naj bi dosegli splošno prepoved za take oblike »vzgoje«.
Ko telesno kaznujemo, sporočamo, da je vse odpovedalo, da smo nemočni, da moramo poseči po palici, roki, ustrahovati, groziti, otrok pa zagotovo tako obliko »pogovora« sprejema kot sprejemljivo reševanje konfliktov in kar naredijo starši njemu, bo zagotovo prenašal na druge, zlasti podrejene in šibkejše.
Svet Evrope je bil že uspešen pri odpravi smrtne kazni v Evropi, zaradi česar je zelo aktivno tudi njegovo prizadevanje za odpravo slehernega telesnega kaznovanja otrok. Še vedno pa se postavlja vprašanje kaj je »razumno kaznovanje« otrok, saj to starši pogosto izpostavljajo v različnih postopkih, tako v okviru domačih kot tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice. Kdaj in do kdaj, če sploh, gre za »razumno kaznovanje« otrok? Evropsko sodišče je bilo pri tem že jasno, niti ne v eni sami odločitvi, saj je menilo, da posamezne pravne ureditve evropskih držav ne morejo dopuščati »razumnega kaznovanja«, zaradi česar je bila v enem izmed primerov že dosojena odškodnina državi, v konkretnem primeru Veliki Britaniji. Konvencija ZN o otrokovih pravicah namreč v 19. členu zahteva, da države zaščitijo otroke pred vsakršno obliko telesnega, pa tudi psihičnega nasilja. Seveda niso dovolj strogi pravni standardi, ki to uveljavljajo, pač pa poleg teorije tudi dosledna praksa, ki zahteva predvsem preventivno ravnanje in osveščanje ljudi.
A, to nikakor ne opravičuje vzgoje otrok, ki bi obvladovali starše in jih celo tiranizirali.
Otrokom je nedvomno poleg skrbi in nege potrebno tudi postavljanje meja in dosledno vodenje. Po matriarhatu in patriarhatu se nam namreč bliža filiarhat. Ko pogosto gledamo malčke in njihov »cirkus«, ki ga uprizarjajo pred starši, da bi jim popustili in ugodili vsem njihovim zahtevam, vemo, da ta ni daleč. Da je tu, zelo blizu. Starši ne postavljajo meja svojim otrokom, pač pa nasprotno. Oni njim. Narobe svet, bi lahko rekli. Zato je boj za odpravo telesnega kaznovanja otrok vsekakor velik pokazatelj, da se morajo jasno definirati meje, kdo je starš in kdo otrok, kdo ima in kakšne pravice, pa tudi kje so dolžnosti. Tudi otrokove. Nemoč mnogih mater, da bi otroku sploh postavile kakršnokoli omejitev, očetje, ki prav tako obupani vzdihujejo nad mladino ali so popolnoma pasivni in jih preprosto ni, stari starši, ki ne vedo več ali naj začnejo mladino vzgajati ali naj bodo tisti dobri in včasih popustljivi stari starši, … Nihče več ne ve, kako se obnašati. Zagotovo so udarci, klofute, vpitje in norenje staršev ob vzgojni nemoči, klic pa pomoč. Pet pred dvanajsto, lahko rečemo. Otrok je bil navajen le besedice da, ne-jev ne pozna. Ne pri sebi in ne pri drugih. Ugodeno mu je bilo vedno. Ko je prvič zajokal in izkazal potrebo po hrani, ko je drugič zajokal in želel pozornost in tretjič, ko je le izsiljeval. Kako vzgojo začeti z vstopom v šolo? Prepozno. Otroci ne morejo in ne smejo imeti oblasti. Spoštovati jih moramo kot bitja prihodnosti in ne kot odrasle v mali podobi. Moramo jih vzgajati, da nas bodo nekoč lahko odgovorno nadomestili. Pomehkuženi otroci, taki, ki sploh ne vedo kaj pomeni odrekanje, pomanjkanje, nemožnost kupiti vse kar si zaželiš, zagotovo ne morejo postati bodoči starši svojih otrok. Nasilje rojeva nasilje, tega ne pravimo zaman, saj imamo bogate izkušnje. In vendar nered, neubogljivost, nespoštovanje, neodzivnost in … vodijo v neodgovornega odraslega. Danes mu še oproščamo, ker je otrok, se smejimo ob nerodnostih, ki to niti niso, ob besedah, ki jih izreka, ob cepetanju, vpitju, terorju, ki ga izvaja. Danes morda še, a jutri se ne bomo več mogli. Ker bo odrasel in bo to zahteval od drugih, starejših in mlajših. Preprosto zato, ker je tako vzgojen.
Zato je nekje potrebno potegniti črto in reči: otrok si zasluži najboljše, a to ne pomeni le pravic, vzgoje brez besedice NE in omejitev, pač pa najboljšo vzgojo, ki bo poznala veliko ne-jev, takih za katere si bomo vzeli čas in jih obrazložili. Če za otroka nimaš časa in mu vedno ugodiš, boš težko kdajkoli rekel prvi ne. Otrok ga ne bo sprejel, z vso togoto in odločnostjo bo udaril nazaj, razbijal, vpil in žalil starejše. Težave bodo tudi v šoli. Otroci zato rabijo pravila za vsakodnevno vedenje. Neprekinjeno popuščanje in dopuščanje vsega kar si otrok zaželi, vodi v anarhijo. V odnosih z nami in drugimi, ki jih bo otrok na svoji poti srečal. Vse preveč staršev opaža ADHD - motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo.
Zadovoljijo se z ugotovitvijo, da gre za motnjo, ki naj se jo ustrezno zdravi. Ne le starši, tudi učitelji otrokom niso več kos. Poskušajo jim biti prijatelji, a jim to ne morejo biti. Preprosto zato ne, ker jih loči generacija, ena ali več. Vsak ima tu svojo funkcijo. Otroci so lahko varovanci, gojenci, učenci, … Odrasli pa starši, vzgojitelji, učitelji, ravnatelji, … Zgodi se celo, da starši svojo problematiko združijo z otrokovo in gre za odnosno motnjo.
Tudi učiteljem je dandanes izredno hudo. Sporočajo o vse večji nespoštljivosti učencev, mediji so občasno polni poročanja o medvrstniškem nasilju, ki pogosto preraste v nasilje nad učitelji. Starši, zlasti tisti, ki se za svoje otroke običajno ne menijo veliko, ob sporočilu učitelja, da se z otrokom nekaj dogaja, da ga ne posluša, ne uboga, … začutijo edinstveno priliko, da postanejo njegovi »odvetniki«. Zagrozijo s pravim, tistim z licenco, prihrumijo v šolo in grozijo učiteljem, da bodo ob službo, da jim bodo že pokazali. Učitelju se lahko zgodi, da ima njegov avto preluknjane gume, da je popisan, porisan in le ugiba lahko kdo mu je to storil. Povsem neprimeren odnos staršev do učiteljev, kaj šele na področju zgledov za lastne otroke. Ko so jih rabili, ko bi morali biti tam in jih poučiti o pasteh življenja in odgovornosti, ki jo prinaša tudi otroštvo, kaj šele odraslost, jih ni bilo. Sedaj grozijo, učitelju pa uničujejo avtoriteto. Edino, ki jo mora imeti, da je lahko uspešen.
Otrokom je dano da so prišli na svet. Niso si mogli izbrati ne kraja, ne časa, kaj šele staršev. Vključeni so v družine, kakršnekoli že in postajajo odraz in ogledalo le teh. Otrok zelo dolgo ostaja v skrbi staršev ali družbe, če prvi odpovedo. Do odraslosti ga vodi dolga pot in prav je, da jo po nepotrebnem ne krajšamo. Pustimo mu otroštvo, spremljajmo ga z zgledi, ki vlečejo, v podrejeni vlogi naj počasi odraste in ne nalagajmo mu velikih bremen. Partnerjev ne more in ne sme nadomeščati. Vsekakor mu ne škodi delo, primerno starosti, saj privzgaja odgovornost, redoljubnost, točnost in druge lastnosti, ki jih mora imeti, ko bo odšel v svet.
Pustimo mu, da odide, saj smo tudi mi nekoč odšli.
Otroke je lahko vzrediti,
a težko jih je dobro vzgojiti.
Poljski
Nismo mi podobni otrokom,
marveč oni nam.
Ruski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
