Ne boste verjeli, toda k njej lahko prispeva tudi pravo. Vsaka pravna regulacija ima, neizbežno, tudi svoje ekonomske učinke in posledice. Tem navadno v kontinentalnem, pozitivistično obarvanem pravnem sistemu namenjamo le malo pozornosti. Ekonomska analiza v pravu se pri nas običajno ustavi pri finančni analizi, t.j. oceni neposrednih stroškov, ki jih bo za seboj potegnil sprejem določenega zakona.
Precej drugače je v ZDA, kjer vsako pravno urejanje spremlja ne le natančna analiza stroškov sprejema določenega predpisa, temveč tudi skrb za to, da bo sprejeta pravna rešitev ekonomsko učinkovita. Le takšne rešitve, ki skušajo maksimizirati interese vseh strani in so pareto učinkovite so slednjič lahko vzdržne.
Ekonomske posledice pravnega urejanja pa so lahko neposredne in navadno v naprej predvidljive, ali pa posredne, ki jih je pred ali ob sprejemu predpisov težko predvideti. Nekaj teh zadnjih se je primerilo tudi našim od referenduma dalje najboljšim in najljubšim sosedom Hrvatom s sprejemom okoljevarstvenih predpisov.
Tu imam v mislih predvsem tisti del predpisov, na podlagi katerih so plastenke in pločevinke najrazličnejših pijač ovrednotene s pol hrvaške kune, če jih uporabnik po potrošnji vrne v za to posebej določene zbiralne centre. Z drugimi besedami, ko v trgovini kupite pločevinko piva, vas bo ta stala pol kune manj, če boste pločevinko prinesli nazaj v trgovinski zbiralni center, namesto da bi jo preprosto odvrgli v bližnji grmiček.
Kakšen je bil namen tega hrvaškega predpisa? Zavedajoč se nizke okoljske ozaveščenosti ljudi, jih je zakonodajalec želel motivirati k ustreznemu odlaganju odpadkov z nagrado pol kune na enoto embalaže. S tem bi bi dosegel manjšo obremenjenost okolja z odpadki. S pomočjo tega denarnega cukrčka pa je na potrošnike hkrati prevalil skrb (in tudi del stroškov) za primerno zbiranje embalaže, ki bi jo sicer morala opravljati neka javna služba, ki bi bila sama zase gotovo manj učinkovita kot več milijonov hrvaških državljanov skupaj.
Do neke mere je zamisel uspela. Pol kune je bila očitno ustrezno ocenjena vrednost, za katero so Hrvatje bili pripravljeni postati avtonomni, decentralizirani čistilci. Pa ne samo Hrvati. Vrednost je bila očitno postavljena tako ugodno, da je privlačna tudi za druge. Tu naletimo že na prvi nenadejan pojav: prikriti uvoz plastenk na Hrvaško.
Prav pred kratkim so na bosansko-hrvaški meji odkrili voznika kombiniranega vozila, ki je na Hrvaško želel prešvercati več sto kilogramov plastenk. Predstavljajte si zaslužek od smeti (sic!), če vsako od njih pomnožite z omenjene pol kune! Čiste eksternalije, ali bolje internalije, torej. Hrvaška s svojo okoljevarstveno politiko ne čisti le sebe, ampak tudi druge države. Res je lepo imeti tako dobre sosede.
Dogaja pa se še nekaj, morda še manj pričakovanega. Tistih pičlih pol kune je znatno povečalo število pogledov v smetnjake. Če so prej v smetnjake pogledovali in po njih brskali le klateži in brezdomci, so se jim sedaj pridružili (očitno) brezposelni mladi, mlade romske družine z otroki in upokojenci. Vse to za pol kune! Kako učinkovito, bi rekel brezsrčni utilitarist; kako žalostno porečem jaz.
Hrvaški okoljevarstveni predpisi so tako sprožili pravo sivo ekonomijo zbiranja plastenk – in še več. Začrtali so ceno človekovega dostojanstva nekaterih slojev hrvaške družbe. To je vredno n-krat pol kune, pri čemer n predstavlja spremenljivko, ki ustreza številu najdenih plastenk, ki so jih drugi nepravilno odvrgli.
Kdo bi računal na to, da lahko pravni predpis, celo takšen, ki služi tako dobremu namenu, kot je čisto okolje, razkrije vso mizerijo ekonomske bede, celoten obseg neke eksplozije žalosti?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
