Zgodba o meji je zaključena in je, tako so nas prepričali samoproglašeni razumni zagovorniki sporazuma, v najbolj strokovnih rokah, kar jih premoremo. Te roke pa imajo tudi glavo, ki skrbno čuva vse vsebinske argumente, kar pojasnjuje, zakaj nasprotniki niso zmogli predstaviti nobenih.
Če je temu tako, je skrajni čas, da se, sedaj pa res poniglavo, odpravimo v Istro – v takšno, kot je, in komurkoli pač pripada. Istra je med Slovenci izjemno priljubljena turistična destinacija in brez dvoma, vsem hrvaškim statistikam navkljub, smo v njej daleč najbolj številni turisti. Prav zato večina od nas Istro pozna predvsem, ali izključno, s turistične plati, torej omejeno na kamp naselja v kombinaciji z večernimi izleti v prijetna mesteca na obali. O ostalih, morda bolj pikantnih finesah, na tem mestu, seveda, ne govorimo.
Toda iskriva Istra skriva še marsikaj več kakor turistični kič. Če se le utegnete za uro ali dve odtrgati od obale in se odpraviti v mesta in vasi v notranjosti, ali pa, tudi to včasih zadošča, če zavijete z glavnih ulic istrskih priobalnih mest na stranske uličice in usmerite vaš pogled v nadstropja nad bučečimi lokali, boste odkrili povsem drugačen obraz Istre, njenih stavb in ljudi.
Spoznali boste, da je Istra pravzaprav žalosten polotok in v svojem temelju kulturno razvrednoteno, rečemo lahko celo uničeno, družbeno okolje. Njena mesta so domovanja duhov dveh vrst. Tistih, ki so odšli, a njih spomini še vedno bivajo v razpadajočih vilah, vdrtih streh, polomljenih oken in zabitih vrat, za katerimi se kopičijo gore smeti. Ter tistih, ki so ostali, pa jim je na obraze legla vsa žalost in sivina brezdelja, poletne pripeke, zimskega dolgočasja, neštetih kafic in kiselkastih piv.
Tudi to je Istra. Polotok, ki je gradil svoj družbeni kapital dolga stoletja, prek srednjega veka, renesanse v rokah velikih sil Benetk in Habsburške Avstrije. Na njem so zrasla mesteca, ki bi jih zlahka zamenjali s toskanskimi in ki v sebi skrivajo mistiko tistih davnih dni ter vseh ljudstev, ki so jih vedri dnevi in raznorazne neprilike privedle na ta specifičen košček sveta.
Istra je bila v zgodovini namreč izrazito etnično raznolik prostor, v katerem so svoje zatočišče našli ne le italijansko, slovensko, nemško in hrvaško govoreči, temveč tudi Grki, Črnogorci, Istro-rumeni ali Vlahi, Albanci in številni drugi. Številne od njih so odpihnili viharji zgodovine, a vselej nemirno morje je kmalu naplavilo mnoge druge.
Toda nič ni po Istri udarilo tako kot 20. stoletje. To je bil čas, ko je Istro in njene prebivalce dobesedno razbilo na koščke. Teror za terorjem, v imenu etnije, ideologije ali pa kar tako. Vse kar je ostalo, je samo še minimalni približek nekdanjega družbenega kapitala. Pa, da ne bo pomote, to ne velja le za današnjo hrvaško Istro; to velja v enaki meri tudi za slovenske turistične dragulje na obali.
Tako Piran pod težo groteskno-komunistično obarvanih imen ulic skriva ničkoliko zapuščenih stavb in odcvetelih spomenikov ter trgov. Enako kot Pula, kjer je amfiteater prav v posmeh sedanjemu post-socialističnemu mestu, ki ga duši Uljanik in razjedajo prazne hiše, v katere so se vselili kdovekateri ljudje, po čigavi zaslugi in za koliko časa. Ve se samo, da so bile hiše tuje. Če bi bile njihove, jih ne bi pustili tako propasti.
No, vse to pa seveda daje Istri tudi svoj dodaten turistični čar. Da bi potnik občutil kulturni šok vstopa v pravo latinsko Ameriko, se mu ni treba peljati s trajektom iz Buenos Airesa v Urugvaj, ampak se le zapelje z avtomobilom kakšnih 40 km južno od slovenske meje po lokalnih cestah istrske notranjosti. Hrvaška beseda raztur je tista, ki je ne bo zmogel zbrisati s svojih ustnic.
Po krajši refleksiji, takšni, ki je pripeljala tudi do tega pisanja, pa se v glavi porodi in po jeziku povalja termin kulturocid. Zdi se, da se je Istri zgodil prav on. Zgodil pa se je tako nenadoma in hitro, da ga je v hipu uspel prikriti nov sloj jugoslovanskega plastičnega psevdoturističnega kiča, na katerega je dandanes že dodobra naložen zahodni kapitalistični marketinški odsev.
Pod vsemi temi nanosi in sloji nesrečne istrske zgodovine sicer še vedno brbota nekaj pristnega duha nekdanjega polotoka, ki pa je bolj kot lastnemu preživetju namenjen v opomin vsem nam, da se zavemo minljivosti svojega trenutka, svoje družbe in celotne danosti, v kateri živimo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
