Žal sem sam vpet v slovensko polis, kar mi ex ante onemogoča, da bi prevzel vlogo zunanjega kritičnega opazovalca. Tako kot vsi mi, sem torej notri in vse to dogajanje ne more mimo mene. In čeprav je vse skupaj, vse to vrvenje političnih akterjev, inteligence in Stroke na trenutke res tragikomično, gre vendarle preveč zares, za preveč pomembne stvari, da bi nanje mogel gledati s cinično distanco, tam nekje zgoraj na akademskem slonokoščenem stolpu.
Za dokončno zaokrožitev meja slovenske države gre.
Temu vprašanju sem tudi na tem portalu – in nisem bil edini – namenil že več razmišljanj. Njihova skupna točka je bila goreča želja najti rešitev, ki bi bila, če že ne pravična stricto sensu, vsaj učinkovita v smislu maksimizacije interesov obeh vpletenih strani. S kolego dr. Letnar Černičem sva preigravala idejo kondominja in druge možne rešitve, celo opustitev risanja meja. Vse to v nekem novem evropskem duhu.
Kmalu se je izkazalo, da tega med državama ni in ga ne bo. Prevladala je oblastna in populistična nizkotnost. Tiha diplomacija, ki je sledila upravičeni slovenski blokadi Hrvaške, je dala upanje, da lahko po toliko neuspelih poskusih vendarle še dosežemo dogovor, sprejemljiv za obe strani, ki bi učinkoval kot jamstvo uspešnega sobivanja obeh narodov na dolgi rok. Toda namesto tega smo v okoliščinah, v katerih je slovenska vlada presodila, da na domačem parketu ne potrebuje širokega političnega in strokovnega soglasja, podpisali in ratificirali arbitražni sporazum. Z njim smo dobili tri jamstva za uspešen polom.
Prvo jamstvo je sporazum sam. Kot je sedaj dobro znano, ta v 3. členu nalaga arbitražnemu sodišču, da (a) določi mejo na morju in kopnem med Slovenijo in Hrvaško; (b) da določi stik Slovenije z odprtim morjem; in (c) da določi ustrezno rabo morskih pasov. V skladu s 4. členom je pravna podlaga za odločanje o točki (a) mednarodno pravo, o točkah (b) in (c) pa mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve, upoštevajoč vse relevantne okoliščine.
Ta dva člena je mogoče interpretirati na dva diametralno različna načina. Enkrat povsem v slovensko škodo, drugič pa tudi v korist. Negativna interpretacija je naslednja. S tem ko sporazum ločuje odločanje o meji in slovenskem stiku z odprtim morjem, Slovenija priznava, da sedaj nima teritorialnega stika z odprtim morjem. Če bi ga imela, bi njene teritorialne vode tako ali tako mejile na odprto morje in posebno napotilo o določanju stika, potem ko je meja enkrat določena, sploh ne bi bila potrebna. Podobno napotilo tribunalu, da ločeno opravi tri korake: meja, stik, morski pasovi, pri čemer tudi uporabi različno pravo, ni v slovensko korist, saj z njim Slovenija priznava, da so to različna, med seboj nepovezana vprašanja.
Druga interpretacija je bolj benigna. Tribunal mora o meji, stiku in morskih pasovih odločiti hkrati, ker zadevajo eno in isto bistvo spora. Določba o stiku tako ni niti redundantna še manj pa odraz priznanja Slovenije, da sedaj nima teritorialnega stika z odprtim morjem, temveč gre za jasno napotilu tribunalu, da mejo zariše tako, da bo Slovenija ohranila obstoječi stik z odprtim morjem. Sama beseda »stik« pa je tudi jasna: gre za fizični stik dveh ploskev in ne za služnost ali kaj podobnega, ker bi bil sicer uporabljen drugačen izraz (dostop ipd.).
Na tem mestu se bom opredelitvi o tem, katera razlaga je bolj prepričljiva, izognil. Dejstvo je, da sta možni obe, kar pa za Slovenijo predstavlja veliko tveganje. Če prevlada prva, izgubimo vse. Če druga, pa le ohranimo tisto, kar že tako ali tako imamo, le formalizirati je treba v naravi. Tako postane očitno, da so pravni strokovnjaki našim pogajalcem s takšno dikcijo 3. in 4. člena postavili prvo, precej dobro jamstvo za uspešen polom.
Drugo jamstvo za uspešen polom v naši mejni zgodbi s Hrvaško je mnenje Ustavnega sodišča o ustavnosti arbitražnega sporazuma. Kakor vemo, je Ustavno sodišče presodilo, da je sporazum ustaven, bi pa lahko bile protiustavne njegove posledice. Toda Ustavno sodišče je reklo še več kot to. Ugotovilo je, da je meja med Slovenijo in Hrvaško tudi na morju že določena, in sicer na temelju II. razdelka Temeljne ustavne listine, ki je konstitucionaliziral državne meje v skladu z načeloma mednarodnega prava uti possidetis iuris oziroma uti possidetis de facto. Morska meja tako poteka po črti na morski površini, do katere je Slovenija pred osamosvojitvijo izvrševala dejansko oblast.
Če ocena Ustavnega sodišča, da je meja ustavnopravno že določena, drži, se takoj postavi vprašanje ne le smiselnosti arbitražnega sporazuma, ampak tudi, ali je imela slovenska vlada sploh ustavni mandat za pooblastitev nekega mednarodnega telesa za določitev že ustavnopravno določene meje.
Če ga ni imela, je arbitražni sporazum v nasprotju z ustavo, ki bi jo zato bilo treba pred njegovo ratifikacijo spremeniti, ali pa odpovedati slednjega. Oboje pač ne gre: če ustava že določa mejo, se vlada na ustaven način o njeni drugačni določitvi ne more pogajati. Ali pa se Ustavno sodišče preprosto moti, in meja vendarle še ni določena?
Tretje jamstvo za uspešen polom pa je in bo sama predreferendumska kampanja. Ta že tradicionalno iz nas izvabi vse najboljše, a tudi najslabše. V njej se bo spet odrazil pravi slovenski obraz: kdo in kaj smo kot politična skupnost in tudi kakšne politične in strokovne elite premoremo. Takšno razkritje bo dobro, ali vsaj zanimivo. Manj dobro je, da bo, ker vlada ni iskala širokega nacionalnega konsenza, to izrazito polarizirana kampanja dveh polov. In kjer se prepirata dva, tretji: Hrvaška, dobiček ima.
Ta se že nakazuje. Hrvaški opazovalci lahko le mirno čakajo in pridno beležijo argumente v korist in škodo slovenskim željam po razmejitvi na morju, ki jih v veliki politični vnemi navajajo kar Slovenci sami. Notranje sprta politična skupnost je, ko gre za zunanje-politične interese, najslabše, kar se ji lahko pripeti, in je več kot voda na mlin Hrvaški.
Neposreden dokaz za to je odgovor slovenskega predsednika vlade na izrecno vprašanje novinarja nacionalne TV, ali ima Slovenija danes teritorialni stik z odprtim morjem. Ta je bil: »Ne, 25.6. 91 meja ni bila določena na morju«, na kar je novinar zgroženo odvrnil: »Še Ustavno sodišče pravi, da ga ima!« Kdo bi razumel!? Še dobro, da so izjave predsednikov vlad po mednarodnem pravu upoštevne in da vežejo države. Kakšen uspešen polom.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
