Življenje je kot veličastna gora, čez katero vodi samo ena pot
pot poguma.
Ne zmore jo vsak. A kdor jo zmore,
se z njenega vrha utrujen, a srečen zazre v dolino,
v bogata polja svojega življenja.
Življenje nosim v naročju. Kot otroka.
Rad ga gledam, rad ga božam,
ga ljubkujem, ko se smeje, in tolažim, kadar joče.
Nočem skrivati ga v sebi.
Življenje nosim v naročju.
Rudi Kerševan
Ambicioznost je nekaj hudega.
Andreja, 10 let
Če je kdo reven, mu rad pomagam. Ali pa če moj prijatelj nečesa nima, mu posodim, dam, če lahko. To je zame dobrota.
Maj, 8 let
Poštenje je, če daš nazaj denar, ki ga dobiš na
cesti ali pa ga neseš kar na policijo.
Miha, 9 let
Slava je, če dobiš nagrado v
službi in jo neseš domov.
Andreja, 10 let
Strpnost je, da ne ponoriš takoj, ko ti kdo kaj reče.
Žiga, 11 let
Modrost je nekaj čudnega.
Žiga, 11 let
Nekaj srečnega je, če zadaneš na lotu ali imaš srečen dan.
Luka, 11 let
Potrpljenje je lepa lastnost, katere nima vsak.
Iza, 12 let
Razmišljam o mislih otrok, ki smo jih odrasli povprašali kaj si zamišljajo pod različnimi pojmi. Kar vidimo jih kako vsevprek odgovarjajo, starejši pa se ob tem nasmihamo, razmišljamo, obupujemo in se včasih želimo vrniti v svet, ki ga ni. Pa ga tudi ni bilo?
Težko je predstaviti vse, kar ti pride na misel, ko je govora o vrednotah sodobnega časa. O tem, da niso nekatere večne, druge večno poteptane. Že dvaintrideset let izkušenj na pravniškem področju, še ožje na kazenskem, pogled na delo z žrtvami kaznivih dejanj, pa tudi iz srca ženske, žene, matere in celo babice, je lahko dovolj za razmišljanje o življenju kot potovanju. Od cilja do cilja. Celo v porodnišnicah ni več tako kot je bilo. Rojevajo se s 500 in celo več kot 5.000 g. Dojenčki, ki preživijo in vstopajo v boj za prostor v vrtcu, uspeh v devetletki, briljantne ocene na faksu in boj za stolčke v službi. Kje so še krediti za stanovanja, hiše, dopusti, praznovanja, pa pot k upokojitvi, ki bo daljša. K sreči nikoli ne vemo kako, s kom in koliko časa bomo potovali. Zato je nedvomno prva in osnovna vrednota, ki nam pomaga živeti in preživeti, pravzaprav veselje do življenja; z veliko željo imeti energijo in biti zdrav.
Sledi prav tako zdrava ambicioznost z zahtevami po izobraževanju in izkušnjah, ki je dandanes vse večja, ki naj ne pohodi prav vseh, ne išče sreče le v velikih uspehih, doktoratu in dobri plači. Mladi, tako zaradi njih samih, kot tudi tistih, ki jih obdajajo, želijo biti najboljši, izpolniti sen premnogih staršev, ki jim to celo ni uspelo ali pa je, pa bi radi naslednika v »klonu«. A, žal na faksu ni več zapiskov, ki bi se posojali, celo plačujejo se, ni tovariške pomoči, pač pa ambicioznost, skrita v osebkih, ki ne izbirajo sredstev za dosego cilja. Zato je Andreja, ki ima le 10 let, rekla, da je ambicioznost nekaj hudega. In v tem je resnica. Če je ambiciozen moški, mu pritiče pohvala, če ženska, zveni vsaj rahlo slabšalno.
Velja si zapomniti, da kljub ambicijam, ki same po sebi niso nič slabega, ne smemo pozabiti na mravlje, ki iščejo mravljišče, sončni vzhod, kuhinjsko mizo, pogovore ob njej in kavico kot vir družabnosti.
Dobrota in dobrodelnost sta sicer lahko povezani, ali pa tudi ne. Skoraj nikoli nisi tako reven, da ne bi lahko pomagal, morda z nasvetom, besedo, pridnimi rokami, če že ne z denarjem, ki ni nujno, da je v velikih vsotah. Pravijo, da je dobrota zlata nit povezovanja med ljudmi, ker se širi in prinaša srečo darovalcem, ne le obdarjencem. Za spoštovanje, ki pogosto umira in prijaznost, ki je zelo redek pojav, pravimo, da prinašata ugled tudi revežu. Če spoštuješ druge, s tem tudi samega sebe. Nič te ne stane, spoštljiv odnos odpira vrata, aroganten jih zapira. Tudi slava je lahko zelo kratkega veka, ker nas uči spoznanje, da skoraj nihče ne bi znal več našteti vseh dosedanjih ministrov in državnih sekretarjev. Vsak je bil slaven in ugleden, a kaj, ko ljudje hitimo, brzimo skozi življenje in imena tonejo v pozabo.
Ko sem se odločala za pravo, pred več desetletji, sem imela seveda v mislih pravičnost. A, spoznala sem, da nikoli ne moreš biti stoodstotno pravičen, lahko si blizu ali pa zelo, zelo daleč. Pri tem pa seveda ne smeš imeti dveh meril, tisto zase in drugo za preostale. Učimo se, da je delavnost boljša od genialnosti. Iskrenost nadomešča vse zavisti, ljubezen pride in odide, a prijateljstvo, tisto pravo, ostaja.
Zakaj je preveč slabih novic in od kje ideja, da se dobre sploh ne prodajajo? Ugotavljam, da nas želje po slavi, denarju, ugledu pokvarijo. Zdravi in živi smo dan za dnem lahko le korak od smrti, bolezni, invalidnosti. Še danes srečni, z domom in službo, smo lahko že jutri žrtve naravnih nesreč in drugih dogodkov, o katerih se tako rado piše in govori. Da ni prav ničesar kar bomo odnesli s seboj, je povsem jasno, lahko pa v življenju, ki ga živimo, pustimo »sled v pesku«, ki jo bodo videli tudi drugi in po njej celo hodili.
Minulo soboto, 17. aprila, je potekala vseslovenska akcija »Očistimo Slovenijo v enem samem dnevu«. Zbralo se je skoraj 250.000 ljudi, smeti pobiralo blizu 500.000 pridnih rok. Dokazali smo, da zmoremo, a le skupaj in z delom. Hudo nam bo, če bo kdajkoli potrebno akcijo v takem obsegu ponoviti. Kajti, vsi, ki smo delali, pa tudi oni, ki so to le opazovali in slišali za potek akcije in njene rezultate, se moramo zamisliti. Tik preden roka odvrže papirček, preden poiščemo divje odlagališče za odvoz tega, česar ne želimo doma. Kdo bo pobiral za nami in kdaj? Če je akcija posegla v vsak slovenski dom, v katerega je vstopila preko vsaj enega od medijev, ki so jo široko podprli, je prav, da bodo, četudi tradicionalne, vsako leto manjše. Z ljudmi, ki bodo pregledali okolico in ugotovili, da je čistejša, da so ljudje končno spoznali, da je veliko lažje odmetavati kot pobirati, da je potrebno že otrokom, ki so bili v okviru šol in vrtcev izjemno pridni, povedati kam sodijo smeti in katere. Če bomo govorili, osveščali, svarili in pisali tudi o tem, potem trud zagotovo ni bil zaman. Splačalo se je. Bila je lepa, prelepa pomladna sobota in sonca ni prekril niti vulkanski pepel z Islandije. Ostajal je visoko, motil lete jeklenih ptic in ustvarjal velikansko škodo, a hkrati hudo opominjal kako se je težko boriti proti naravi, ki lahko udari kjerkoli in kadarkoli. Zato je tako pomembno delati in ustvarjati dobro, misliti na soljudi in na jutrišnji dan.
Phil Bosmans je nekoč zapisal, da ljudje o drugih dobro govorijo le na pogrebih, kjer je na kupu toliko lepih besed, ki jih umrli nikoli v svojem življenju še ni slišal. Pohvalimo koga torej že danes in ne hranimo lepih besed le za govorce pred krsto ali žaro.
Ko začnemo dvomiti v vse, ko izpustimo novico, ki je prijazna in beremo o krvi in grozotah, je čas, da se zamislimo. Da začnemo šteti sončne dneve, prijazne ljudi in premišljujemo o tem, da je včeraj nespremenljiva preteklost, jutri neznana bodočnost in ostaja le današnji dan.
Ko bomo vrednote živeli in o njih ne bo potrebno toliko govoriti, bomo drugim najlepši zgled, zagotovo pa bomo dosegli to, kar bi morali že včeraj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
