V prvi vrsti zato, ker je, vsaj kolikor lahko sodim po svojih izkušnjah iz tujine, izpostavljanje pomena ostrega ločevanja politike in stroke svojevrsten slovenski unikum. Nikjer drugje še nisem naletel, pri čemer je res, da v nobeno drugo politično skupnost nisem vpet tako kot v slovensko, na pojav, da bi se akterje v javni sferi tako izrazito predalčkalo enkrat v kategorijo stroke, drugič pa v kategorijo politike. Še bolj kot to pa k moji zbeganosti prispeva dejstvo, da ločevanje med politiko in stroko v javni, torej družbeni sferi, zelo težko utemeljimo na neki vodotesni, prepričljivi filozofski osnovi.
Iz prevladujočega slovenskega pojmovanja stroke in politike na nek način izhaja, da je ločevanje politike in stroke potrebno zato, ker gre za dve različni družbeni dejavnosti pri čemer, in to je v Sloveniji implicitno še najbolj poudarjeno, je stroka nekaj verodostojnega in zato pozitivnega, politika pa s seboj nosi precej, če ne celo izrazito negativen predznak.
Takšno gledanje je po mojem mnenju neprepričljivo in neupravičeno, ker preveč poveličuje stroko, pri čemer hkrati politiko postavlja v negativno luč v večji meri, kot si to zasluži. Stroka in politika sta namreč družbeni dejavnosti, ki sta si v svojem bistvu zelo podobni. Obe se ukvarjata z družbenimi pojavi, njuni nosilci so družbena bitja s svojimi vrednotami. Stroka in politika kot družbeni dejavnosti sta zato po svoji naravi izrazito vrednostni in normativni aktivnosti.
Zato tudi stroka, v nasprotju s tem, kar večkrat slišimo, ni in ne more biti vrednostno nevtralna. Tudi strokovnjaki, zato ker so družbena bitja in ker motrijo družbene procese, vselej nastopajo z določenih vrednostnih pozicij, ki so vsaj v najširšem smislu tudi politične. V primerjavi s politiko si torej stroka ne more lastiti privilegiranega položaja zaradi svoje domnevne nevtralnosti, neodvisnosti, nevpetosti v oz. skorajda izoliranosti od aktualno družbeno-političnega dogajanja.
Seveda pa med politiko in stroko poleg podobnosti obstajajo tudi razlike. Te se v glavnem zrcalijo v njunih različnih namenih in diskurzivnih pravilih, ki ju uokvirjajo. Politika je izrazito usmerjena v akcijo, v ustvarjanje in spreminjanje družbene realnosti, sledeč svoji vrednostni viziji družbe. Pogosto temelji in je odvisna od (družbene) moči. Namen stroke pa je drugačen, zlasti analitičen. Družboslovna stroka skuša razumeti, kako deluje družba in na tej osnovi v svoji normativni dimenziji tudi oblikuje smernice, na podlagi katerih bi družba lahko bolje delovala, to je z manj konflikti in s čim manjšim številom kriz. Njena glavna moč so argumenti.
Pri tem je strokovno delovanje zavezano k drugačnim, bolj omejujočim pravilom kot politika. Ta pravila so se oblikovala skozi čas, so torej del sprejetih strokovnih konvencij, in na njihovi osnovi lahko merimo, kdaj gre za strokovno ustrezno in kdaj za manj ustrezno postopanje tistih, ki se prištevajo k stroki. Toda tudi politika ni brez pravil, pri čemer tu ne gre le za pravna pravila. Ta predstavljalo le zunanjo mejo okvira še dopustnega, znotraj katerega pa obstajajo tudi politiki lastna pravila, kaj šteje za politično verodostojno vedenje in ravnanje ter kaj ne.
Pravila stroke so kršena, ko strokovnjaki, sklicujoč se na svojo strokovnost, v resnici nosijo politično zastavo, pri čemer to zanikajo ali pa celo prikrojujejo in instrumentalizirajo svoja "strokovna" dognanja v prid ene ali druge politične skupine. Pravila politike pa so kršena, ko politika želi doseči določene izrazito politične cilje, opirajoč se na (domnevno) stroko, ker sama zanje ne želi prevzeti odgovornosti pred javnostjo; ali pa kadar določeno strokovno stališče uporabi izven ali celo izrecno v nasprotju z namenom in kontekstom, v katerem je bilo oblikovano.
Ko bodisi strokovnjaki bodisi politiki ravnajo na enega od opisanih načinov, govorimo o politikantskem ravnanju, ki nima nič opraviti z dobrimi strokovnimi ali političnimi praksami. V Sloveniji je takšnega politikantstva preveč in vsakdan več. Zato imajo še kako prav tisti, ki se, ko v slovenski javni sferi naletijo na zaklinjanje na stroko, najprej primejo za svojo denarnico.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
