Joči, mati Zemlja,
od same žalosti nad življenjem,
ki si ga rodila.
Življenje si tiho in skrito
grela v svojem naročju.
Bila si rodovitna v milijon rastlinah.
Na milijone živali se je igralo na tvoji površini,
v zelenju trav in v globinah oceanov.
Množica ptic, metuljev in žuželk
se je igrala v gozdovih in na travnikih
in plesala v ozračju.
Joči, mati Zemlja,
od same žalosti in sramote,
ki ti jo je storil človek.
Oropali so te tvojih surovin,
ki so potrebovale milijon let,
da so se rojevale v tvojem naročju.
V pohlepni naglici so pripravljeni,
da te oropajo do konca
in da potratijo bogastvo
svojim lastnim otrokom in otrokom svojih otrok.
Joči, mati Zemlja,
od same žalosti nad škodo,
ki jo povzroča človek.
Phil Bosmans
Spet so mesta zasijala v soju sveč, pa ne le zaradi bližajočih se praznikov, ko sveče pomenijo čarobnost doživetij in dajejo poseben pridih lepoti decembrskih večerov, pač pa zaradi pozivov okoljevarstvenikov, da v opomin grozeči nevarnosti eno noč zasijejo le sveče. Te pomenijo željo po spremembi zaradi grozeče onesnaženosti okolja in bližajočih se katastrof. Nenehno se sprašujemo kakšna je sploh prihodnost človeštva, ki mu ta hip ne grozi le svetovna gospodarska kriza, ki jo dan za dnem srečujemo kot recesijo na številnih področjih, pač pa tudi bližajoče se podnebne katastrofe. Svet se namreč sooča s tragiko velikih porabnikov energije, podnebnim kaosom, ni dogovora o zmanjševanju emisij industrijskega onesnaževanja, dan za dnem poslušamo o taljenju ledu na skrajnem severu kontinenta, ki naj bi ga celo dočakali, ne le naši zanamci, pač pa že kar mi, če bomo živeli vsaj še nekaj let. Izumrtje številnih živalskih vrst, poletja, ki z grozečimi ujmami, točo, poplavami in kaosom vseh vrst, opominjajo na znake obljubljenega konca sveta. Denarce služijo vizionarji in bralci usode, pa najsi gre za kavno usedlino, karte, poglede v kamne, celo pogovore po telefonu, če le jasnovidcu zaupaš vsaj rojstni datum. Groza, česa vse je sposoben človek! Tako v smislu lahkovernosti kot tudi goljufivih prikazovanj svojih nadnaravnih sposobnosti. Komu verjeti, kaj narediti, komu zaupati, ali je sploh še čas in za koga? Sedaj, ko je svetovni vrh, ki je pokazal bedo, razočaranja in neenotne poglede na videz prijaznih voditeljev, mimo, lahko njihovo aroganco obsojamo, se nad njo zgražamo in sprašujemo kako potratno zapravljajo denar za taka srečanja. In vendar smo povsem nemočni. Na milijone ljudi, ki že čuti spremembe, ki jih vidi na ekranih številnih televizij, se zaveda, da bi nekaj morali storiti in vendar vsak zase misli, da ni poklican, da začne pomaga, vpliva, … saj je tako nemočen. Drobna številka v masi milijard sama zase ne pove ničesar. In vendar se te seštevajo, saj zemljo tvorijo ljudje z vseh planetov. Tudi voditelji, ki so jih izbrali, ker so le nekdo izmed njih. Zdaj oni, morda jutri že drugi. Mnogo več bi lahko naredili vsi skupaj, če bi bili seveda enotni, če bi se ideje in pozivi širili na facebooku in po vseh e-mailih sveta; kot groza, kot želja po uporu in spremembi. Kajti, omikani, lepo oblečeni in urejeni voditelji, ki sedejo v dvorani skupaj, le poslušajo in govorijo, se prepričujejo o prepričanem, pridejo in odidejo, tokrat celo brez jasnih in nedvoumnih sklepov. Spet se bomo bali deževja, ki je že udarilo, kako šele pomladi in poletja s točami in povsem nerazpoznavnimi letnimi časi. Temperatura lahko v nekaj dneh doseže trideset stopinj razlike, pade in se dviguje, sušo zamenja poplava, prebujajo se vulkani, ljudje ostajajo v silnih zametih, jeklene ptice ne vozijo, vlaki iztirjajo in za vsem stoji: človek. Kdo drug, če ne on, ki se je kot izumitelj proslavljal skozi leta in stoletja, ki je gradil in ustvarjal, s svojim umom dosegel neslutene višine in ga uporablja tudi za lasten propad. Če pustimo vnemar gumbe raketnih oporišč, jedrskih bomb in morilskih strojev, ki nas lahko vsak hip uničijo, še vedno živimo tu, na tem planetu, z naravo, ki nas mora hraniti, z zrakom, ki ga moramo zaužiti in z vodo, ki jo tako rabimo. Kupujemo jo ustekleničeno, se prepiramo o tem katera je boljša in ali so res vse tako slabe, kako plastika škoduje in … vendar bo nekega dne za bogate rešitev tudi steklenica zraka. Do kdaj, koliko časa, kam se bodo preselili? Ali na planete, ki že kažejo obrise življenja in prisotnost vode? Kaj pomeni, če se rešiš za en dan, za en teden, leto,…? Pride pandemija, obnori svet in ljudi, kupujejo se zdravila in cepiva, narod kašlja, kiha, oboleva, pripravljajo se mestne in terenske bolnišnice in vendar se dan za dnem prepiramo o tako pomembnih stvareh, ki nas razdvajajo že dvajset, trideset, štirideset in več let. O preteklosti, ki je ne znamo rešiti, razvozlati, končati, zapreti in vstopiti v prihodnost. Kaj naj si mislijo o nas naši otroci, katera zgodovina je prava, saj vsak ponuja svojo, če ni več »svetega« človeka, če so nekoč pomembni voditelji zločinci, če je skoraj vsak deseti v kazenskem postopku ali mu ta grozi, če ne veš komu bi verjel danes in komu boš lahko še jutri? Odklopil bi vse, šel v osamo, bral knjige, ne zgodovinske, pač pa romane ali tiste o lepšem življenju. Morda celo pravljice, ki čeprav so okrutne, vodijo k nekemu cilju. Morda nekdo na koncu celo srečno zaživi. A, tudi časa za pravljice skoraj ni več. Vse je izumetničeno, namesto očetov in mater so CD plejerji in TV z DVD-ji …. za vsem pa energija, ki jo ustvarjajo elektrarne, take ali drugačne, ki jim poveljuje človeški um, ki prinašajo hrup, odnašajo nemir. Brez njih ni mogoče živeti. Z njimi pa tudi težko.
Tudi zato je lahko noč v soju sveč čarobna. Paziš le, da svečo, ki dogori nadomesti nova, da jih imaš na zalogo, da ob njih tiho razmišljaš o možnem jutri, ki ti bo spet prinesel časopise, novice, novice… in katastrofe.
Ima te, da bi preprosto izstopil. A, kam, kdaj, kako? Nesmiselno je končati življenje, saj tako radi živimo in misel na konec te oropa vseh pričakovanj. Mi pa si tako želimo jutrišnjega dne. Kaj bo prinesel, kako bo, …? Žal se nikoli najbrž ne bomo poenotili, kimali drug drugemu in si dajali prav. A, kaj, ko naši pogovori ne vodijo skoraj nikamor. Stopicljamo na mestu, stopimo korak naprej in dva nazaj. Pa spet po isti poti. Ko že mislimo, da smo poglavje zaprli, se poklonili mrtvim, se obudijo rane, prebudijo ljudje in njihova čustva in spet smo na več bregovih. Kaj naj si o tem misli mladina, ki je komaj stopila na pot življenja in si želi vsega tega, kar smo si želeli tudi mi, ko smo bili mladi? Koliko slabega sliši o vsakem izmed nas, koliko nepoštenosti je na tem svetu, koliko slabih novic, koliko zlobe, nesramnosti, hudobije, … kako naj živi s tem in kako naj ji dajemo zgled, da je treba ljudi spoštovati, jih imeti rad, biti strpen in prijazen, pa vljuden, spoštljiv, ubogljiv? Nič od tega; ne doma in ne v tujini ni več pravih zgledov, ni ljudi, ki bi spreminjali svet na bolje in takih, ki bi spoštovali staroste in modrece, pa tudi znanstvenike, ki nekaj vedo. Zbegani smo, neenotni in vsak dan bolj pesimistični. Za nami so padci, malo vzponov, le tu in tam nas razveselijo posamezniki, ki nam morda v športu dajo misliti, da je zmaga lepa, a še tu jo kdaj pa kdaj zasenči kruta noga zavisti in posledični padec. Zmaga, zmaga in ne poraz, si pravimo. A, četudi zmagujemo, smo skoraj vsak dan v nečem poraženi; v čustvih človeka, v prepričanju, da je več dobrih kot slabih, da si vsi želimo, srečo, mir, zdravje in veselje. Stvari, o katerih prav te dni pišemo, klikamo, govorimo, prihajajo iz vseh sredstev obveščanja, so v stiskih rok, poljubih, trkih šampanjca in drugih pijač. Izteka se še eno izmed let novega tisočletja. Če smo menili, da bo leta 2000 konec sveta, smo se pač zmotili. Kakšna sreča! A, brzimo naprej in kdo bo ustavil katastrofe, o katerih dan za dnem slišimo?
So ptički, ki ujeti sedijo v kletki,
pa vendar pojejo.
Bil si kot veselo žvižgajoči ptič,
sedaj pa sediš tu z zlomljeno perutjo.
Vse je zavoženo, vse je temno
kot v najtemnejši noči.
Ne veš več, če bi še sploh rad živel.
Toda tvoj duh je močnejši od telesa.
Ponovno prižge luč, mogoče le drobno lučko.
Toda vseeno zopet nekaj vidiš.
In potem so tu prijatelji, ki te sprijaznijo z življenjem.
Tvoja žena, tvoji otroci, tvoji bližnji:
vsi potrebujejo tebe in tvoj smeh,
tvojo prisotnost in tvojo naklonjenost.
Vedno obstaja pot. V vsaki zvezdi je toliko svetlobe,
v vsaki noči je toliko zvezd,
da bomo našli pot – četudi je čisto temna –
in da lahko postanemo pot za tiste,
ki ne vidijo več.
Phil Bosmans
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
