Da lahko sodimo o tem kdo je otroku naredil krivico in kakšno, predvsem pa, da bodo krivi kaznovani in nedolžni oproščeni. Kdaj je kakšen postopek za spolno zlorabo posledica krive ovadbe, je težko soditi. V smislu: le čevlje sodi naj kopitar, prepustimo dokončno odločitev sodišču, ki pa mora delati hitro in pravično.
Ko sem pred časom v enem izmed slovenskih tednikov, v njegovi sobotni izdaji, prebrala pretresljivo zgodbo o prijavi pedofilije in ločitvenih postopkih, ki je imela celo naslov: Jutri se lahko tudi vi prebudite kot pedofil …, mi je dalo misliti, predvsem pa se je pokazala izjemna potreba, da o tem spregovorim.
Resnica je, da pred tridesetimi leti za spolne zlorabe skoraj nismo vedeli. Pa mislite, da jih ni bilo? Seveda so bile, saj sicer ljudje ne bi napisali vsako leto na desetine pisem o svojem življenju, v katerem »vztrajajo« šestdeset, sedemdeset in celo več let, pa brez kakršnekoli možnosti, da bi katerikoli postopek na sodišču še stekel, spregovorijo o tem, da so pokopali starša, ki jih je v otroštvu zlorabljal, da je v tujini umrl stric, ki je dekletu vzel nedolžnost, deklica moreče sanja o dedku, ki je imel z njo nekaj let spolne odnose, pa tudi o tem, da mati ni bila prava mati, saj so jo neznansko sovražili, tako zaradi nasilja, pijače, kot tudi podpore očetu, ki si je dovolil preveč, da, … To so zgodbe, ki jih ljudje napišejo na dvajsetih straneh, celo ročno. Vidiš pisavo, ki izdaja starost, prepoznaš koliko kulijev so zamenjali, kako dolgo so pisali. A, čutijo olajšanje. Nikoli ne bom pozabila predstavitve svoje prve knjige Naše deklice z vžigalicami, ki je bila v Konzorciju Mladinske knjige v Ljubljani, tam pa je sedela starejša gospa, ki je ob koncu vstala in povedala, da je zbrala ves pogum, da je kot dvainsedemdesetletna prišla na to predstavitev, da pred možem in hčerko prvič pove, da je bila pred šestdesetimi leti zlorabljena. Ni povedala od koga, niti kako ji je ime in nič drugega. Pojasnila je le, da sporoča, da je treba o tem govoriti, saj ji je zloraba uničila življenje, ni bila ne dobra žena in ne dobra mati. Onemela sta oba, hči in mož. Osupnili smo vsi. Z Manco Košir, s katero sva knjigo predstavljali, sva za hip izgubili nit pripovedovanja.
Gospa je prišla čez leto, na predstavitev Naših dečkov z ulice. Popolnoma spremenjena, srečnejša, vesela in povedala je, da ji je odleglo, da je prišla samo zato, da spregovori in pove, da ljudje o tem ne smejo molčati, predvsem pa, da se to ne bi smelo dogajati.
Zato je prav, da si »nalijemo čistega vina«, da spregovorimo o zlorabah, pa tudi o krivih ovadbah. Zagotovo obstajajo tudi take, saj mnogi starši, tako očetje in matere, v boju za svoje otroke na sodiščih, ne izbirajo sredstev. Kako žalostno. Kako travmatično, da otrokom, za katere bi morali skrbeti, naredijo toliko gorja.
Če bi vprašali obsojence, ki torej po pravnomočnih sodbah sedijo v slovenski zaporih, predvsem na Dobu, bi skoraj vsak, ki je bil osumljen spolne zlorabe, zatrdil, da je bila konstrukt, da je ni storil. Skoraj ni primera, da bi jo kdo priznal. Tu ni molka. Vsi govorijo in prepričujejo kriminaliste, tožilce, sodnike in izvedence, da tega niso zagrešili in v dvomu so oproščeni. A, četudi se jih obsodi, trdijo, da povsem po nedolžnem. Če bi sledili temu, v Sloveniji še ni bilo spolne zlorabe otrok. Morda ena ali dve.
Boleče je poslušati in brati, da je spolna zloraba ljubkovanje otroka, božanje, izrazi naklonjenosti, tuširanje, umivanje spolovil pri majhnih otrokih in še kaj. Kako smo lahko tako sprevrženi, da to skušamo prikazati kot zlorabo in, da temu celo verjamemo? Zakonik je povsem jasen. Spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let, pomenijo vsi spolni odnosi, tako občevanja kot druga spolna dejanja, ki jih stori odrasla oseba z otrokom, četudi bi ta sam dal pobudo za spolne aktivnosti, lahko pa so storjeni z grožnjo in silo. Storilci so lahko povsem tuji ljudje ali osebe, ki so jim otroci zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo. Med njimi učitelji, vzgojitelji, skrbniki, roditelji oziroma druge osebe, tudi otrokovi sorodniki; očim, mačeha, zunajzakonski partner, medicinsko osebje … Kaznivo dejanje je storjeno tudi, če je prizadeta le spolna nedotakljivost otroka. Seveda pa nikakor ne moremo mimo tega, da gre storilcu za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca ali oškodovanke. Zagotovo gre torej za poseg na otrokove spolne organe z namenom zadovoljitve in nikakor ne za prijaznosti, ljubkovanja, starševske radosti. Ko me je ob neki priliki dr.Voljč, nekdanji minister za zdravje, vprašal ali bo lahko še vedno božal in duhal glavice svojih dragih vnukov, sva se razumela. V pristnem starševskem odnosu ali razmerju dedek, babica in vnuk ali vnukinja, ne more biti prav nič narobe. A, kaj, ko mnogi to hudo zlorabljajo, žrtve celo molčijo, ne snejo ali ne morejo govoriti, se zatekajo v bolezni, končajo žalostno, celo na psihiatriji. Za mnoge nikoli ni bilo postopkov zoper storilce. Kaj imajo od tega, da v pozni starosti spregovorijo o vsem, o čemer so morali molčati?
Res pa je, da nekateri ljudje ne poznajo meja. Ker se sedaj večja pozornost namenja reševanju nasilja in zlorab, zlasti nad otroki, ki so povsem nemočni, lahko to tudi izkoristijo. Grobo in grdo. Celo proti tistim, s katerimi so nekoč srečno živeli, si ogledovali slike z ultrazvoka in prižigali prve svečke, sedaj pa jih to tako moti, nastopile so krize in čas za maščevanje. A, vprašajmo se, kakšen je človek, ki to stori. Ali ga ne peče vest, da je celo lastnemu otroku zagrenil in uničil življenje, ga odtrgal od starša, ki si ga zasluži in ga mora kljub razhodu imeti. Brala sem o tem, da je prijav pred poletjem veliko več kot v zimskih mesecih, da celo odvetniki napeljujejo stranke, da prijavijo zlorabo ali nasilje, da bodo stiki otroka in osumljenca, običajno očeta, prepovedani ali omejeni. To je lahko celo res. Dokazom resnice ali neresnice ne morem izvesti in lahko preprosto verjamem. A, ob tem srčno upam, da je to le kakšen, vsega obsojanja vreden primer. Kaj vse so si že ljudje izmislili, koliko anonimk so poslali, pa gotovo vse niso bile resnične. Pomislite kakšno škodo delajo tistim, ki ta hip resnično živijo v nenormalnem odnosu otrok s starši, sorodniki in drugimi osebami, pa jih te spolno izkoriščajo.
In rešitev? Osveščanje vseh, da sta tako zloraba kot nasilje vredna obsojanja in intenzivne borbe proti storilcem, želje po čimprejšnjem odkritju in pravičnem ter humanem postopku, tako za žrtve kot storilce. In kriva ovadba se preprosto ne sme zgoditi. Postopki za otroke, ki so žrtve, zlasti v primeru lastnih staršev, kjer bi se ovadba mogoče postavila pod vprašaj, morajo steči nemudoma, potekati kot priporne zadeve in se hitro končati. Zato, ker se otrokom to ne sme dogajati, ker jih morajo čimprej zaslišati in to v prijaznem okolju, s strokovnjakom, enkrat samkrat za vselej. Če je res in če se je zgodilo, naj bodo stiki prepovedani, če ni, ponovno vzpostavljeni. Možne so ovadbe za lažno prijavo, čeprav vemo, da je ta dejanja tako težko dokazati. Prav tako se lahko pojavijo v vseh primerih, tudi takrat, ko gre za resničen dogodek, torej pravo zlorabo, ki pa je storilec noče priznati. To pravico mu nudi tudi zakonodaja. Laž, molk, obremenitev za krivo ovadbo.
Krivica je storjena. Tako v primerih, ko otroci trpijo in jim odrasli ne verjamejo, da se jim je zgodilo, kot tudi tedaj, ko jih moramo izpostavljati številnim postopkom, da bi se dejanja storilcem dokazala, mi pa jih uporabljamo kot »orodje«, kot priče, pa tudi takrat, ko jim odtegnemo drugega starša, da bi se maščevali njemu, zagrešimo pa nepopravljivo napako na otroku. Kdaj se bodo, zlasti matere, zavedale, da otrok rabi oba, da je pomembno, da sta tako oče kot mati, pozitivna lika v razvoju slehernega otroka, če sta seveda za to vlogo primerna. Otroci rastejo in četudi jim v otroštvu zameglimo, uničimo, umažemo lik drugega starša, bodo nekoč spoznali pravo resnico in jo tistemu, ki jo je zakrivil, tudi znali očitati.
Zato imejmo zdravo pamet, čist razum, dobro in plemenito srce, da otroci kdajkoli v prihodnosti ne bodo brali, da so bili »zlorabljeni« tudi zaradi interesov lastnih staršev.
Da bo otrokom, kot žrtvam nasilja in zlorab o teh travmatičnih dogodkih lažje govoriti, je treba na območju vseh enajstih Okrožnih sodišč v Sloveniji in tudi enajstih Policijskih uprav, odpreti prijazne sobe za njihovo zaslišanje. S snemalno tehniko delujeta v Krškem in Radovljici. Od ponedeljka 7. decembra tudi v Ljubljani.
V sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje, Ministrstvom notranje zadeve, tožilstvom, sodiščem in odvetniško zbornico ter projektom Zagovorništva otrok, bo potrebno pripraviti protokole zaslišanja, dodati intenzivna izobraževanja za strokovnjake, ki bodo otroke izpraševali in omogočiti, da bodo imeli vsi širom Slovenije povsem enake možnosti. Da so zaslišani enkrat, v lepem okolju, povsem netravmatično in tako strokovno ter popolno, da bo zadoščeno pravici, tako njihovi kot tudi tisti, ki pripada obdolžencem. V nadaljevanju postopkov si bodo uradne osebe posnetke lahko ogledovale, ocenjevale, komentirale in proučevale. A, brez otroka, ki mora rasti s čim manj travmami, saj jih je v teh primerih že doživel preveč.
In sklepna misel; NE zlorabam in prav tako NE sleherni krivi ovadbi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
