Zakaj ni lepih dogodkov, zgodb s srečnim koncem, uspehov, ki sledijo padcem?
Najhujša bolečina je tista,
zaradi katere bi umrli,
če bi nas bolela.
Rudi Kerševan
Skoraj ni dneva, ko nas ne bi pretresla vest o kruti smrti, če ne tisti s strelnim orožjem, pa oni, kot posledici prometne nesreče. Ljudje vozijo v nasprotno smer, izogib trčenju je prava ruska ruleta. Mrtve seštevajo in številke primerjajo z minulimi leti. Statistike so tu in tam porazne.
Sprašujemo se, kakšne kazni bi storilce hudih prekrškov in nesreč v bodoče odvrnile od kršitev in njihovih posledic.
Za nekoga je običajno prepozno. Ni je kazni, ki bi povrnila gorje in posledice, ki niso le v smrti, pač pa invalidnosti, včasih tako hudi, da bi prizadetemu in svojcem celo bolj privoščili bridki konec kot doživljenjsko gorje.
Televizijski spoti prikazujejo reševalna vozila, ki se prebijajo na kraj nesreče, medtem ko njeni žrtvi že ugaša življenje, vzorčni avtomobili se zaletavajo v zid z različnimi hitrostmi in posledice so pri vseh, že skoraj minimalnih, strašljive. Kako to vpliva na ljudi, kaj ob tem čutijo, kako je z njimi, ko naslednji dan sedejo za volan? Razmišljamo o popolni treznosti, nedopustnosti vsakega promila alkohola in še o čem.
Običajno celo močno opiti preživijo brez ali z lahkimi poškodbam, mrtvi pa so nedolžni ljudje. Taksisti jamrajo, da sploh ni več zaslužka, kar bi lahko pomenilo, da ljudje hodijo peš, se prevažajo z avtobusi, ali se vozijo sami; v takem ali drugačnem stanju. Tudi vinjeni.
Slišala sem idejo, da bi tistim, ki so že bili kaznovani zaradi prisotnosti alkohola nad dovoljeno količino, po določenem številu kršitev zamenjali bele tablice z rumenimi, kar bi jih na cesti zagotovo zaznamovalo, ker bi jih prepoznavali kot nevarne voznike, to pa ne bi delovalo vzpodbudno, prej sramotno.
A, spet bi se jim v bran postavili vsi, ki menijo, da bi šlo za preveliko razkritje osebnih podatkov, pa tudi tistih o njihovi kaznovanosti, v tem primeru za prekrške ali celo kazniva dejanja.
Morda bi veljalo razmišljati o tem, da se vinjenim lastnikom vozil pri naslednji registraciji potroji prispevek kasko in obveznega zavarovanja. Denar je še vedno tisti, ki ljudi najbolj prizadene, zaznamuje, prikrajša, kaznuje.
Morda je kriva tudi vzgoja. Zlasti mladih rodov, ki jim starši oziroma starejši ne dajejo ravno najboljšega zgleda. Hvalisanja o tem koliko kontrol si prelisičil, komu vse si se izognil, koliko si spil, pa je še vedno kazalo ničlo, kako si se kasneje »zmazal« za prekršek..., so na dnevnem redu, ko se zbere mlado in staro, pogovori se dotikajo zabav, vožnje in nesreč. Junak je tisti, ki si nekaj upa, ki ne plača kazni... Žal se dogaja celo to, da padajo stave o tem, kdo si upa peljati po napačnem voznem pasu. Katastrofa. Kakšni so ljudje, ki premorejo tako negativne ideje? Ali se sploh zavedajo kaj to pomeni?
Kazen za najhujše kršitelje predpisov zagotovo tudi ni zapor na odprtem oddelku, od koder hodiš v službo in živiš skoraj povsem normalno življenje. Prestajanje kazni v varstveno-delovnih centrih, delavnicah za invalide, na Sončku ali Zavodu za rehabilitacijo invalidov, bi zagotovo pomenilo soočenje storilcev s posledicami nerazumnih dejanj.
Prometna nesreča se sicer lahko zgodi vsakomur, zato med njimi obstajajo velike razlike. Kritik vredna je, če se dogodi pod vplivom alkohola ali zaradi zaužitih mamil. Tedaj ni opravičila zanjo, razmišljali bi lahko o naklepu – eventualnem. Malomarnost je kar preveč »podarjena«.
Med vrstami kazni poznamo tudi prepoved vožnje motornega vozila, ki se izreče storilcu kaznivega dejanja, ki je storil dejanje kot voznik ali voznica motornega vozila, gre za prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije v času, ki ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, računajoč od dne pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu, zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja te kazni. Sprašujem se, ali je maksimalni čas dveh let sploh dovolj za voznika, ki močno opit na cesti povzroči razdejanje, katastrofo, številne smrti in spremeni usodo na desetine ljudi. Seveda na slabše.
Vsako leto praznujemo Svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč, tudi letos. To bo tretja nedelja v novembru in vrsta nevladnih organizacij, ki združujejo žrtve prometnih nesreč, bo po številnih državah sveta organizirala mnoge aktivnosti, vse pod pokroviteljstvom Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč. Beli obroč Slovenije bo tudi tokrat sodeloval z Zavodom Varna pot, ki v Sloveniji skupaj s številnimi vladnimi in nevladnimi organizacijami prispeva velik delež k spremenjenim odnosom do prometne varnosti. Ali bo prižiganje sveč na številnih oknih naših domov, krajih prometnih nesreč, v mestih in vaseh, končno vzpodbudilo ljudi k razmišljanju, da je treznost predpogoj za to, da sedeš za volan?
Svetovni dan spomina na žrtve nesreč je namreč dan, ob katerem se spomnimo vseh umrlih, pa tudi poškodovanih, njihovih najožjih svojcev, sodelavcev, znancev, prijateljev in tudi tistih, ki želijo s svojim delom odpravljati posledice prometnih nesreč, skrbeti pa tudi za preventivo, da do njih sploh ne bi prihajalo, vsaj ne tako številčno. Nenazadnje bo v ljudeh potrebno obuditi že skoraj izumrlo vrednoto strpnosti in spoštovanja, tako pravil kot tudi udeležencev v cestnem prometu.
Nekoč bomo morda, če to ni preveč iluzorno, rekli, da bo sramota sesti v vozilo v vinjenem stanju. Imamo nenazadnje taksije, ki nas vedno lahko odpeljejo varno domov, da ne bomo obžalovali dejanj, ki bodo zaznamovala druge in nenazadnje celo nas.
Skoraj vsak dan praznujemo dan posvečen nekomu ali nečemu, in prav je, da se dan spremeni v tedne, mesece in leta, da bomo vsak trenutek vedeli, da smo odgovorni ne le zase, pač pa tudi za druge.
Odgovornost je namreč tista, ki jo moramo vcepiti mladim rodovom, ki na našo pot šele prihajajo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
