Ni težko postati oče,
mnogo teže je biti oče.
Wilhelm Busch
V sodelovanju Belega obroča Slovenije, Pionirskega doma in jezikovne šole Jeziki brez meja, je 1.oktobra 2009 v Ljubljani potekala v prijetnem ambientu Art centra Pionirskega doma prva okrogla miza na temo: Kje si oče? Grafike petdesetih let so ponazarjale bogato kulturno dediščino in družinsko življenje tistega obdobja, iz razmišljanj udeležencev pa je bilo razbrati, da smo veliko bolj vezani na kulturno dediščino in različne stereotipne predstave, ki nas ovirajo pri lastnem napredku na področju medčloveških družinskih odnosov, kot smo si sploh pripravljeni kdajkoli priznati.
Kakšen je tip očeta, ki želi sodelovati pri vzgoji otroka, a mu to ni dano iz različnih razlogov? In kakšen je oče, ki ne želi biti udeležen pri vzgoji otroka?
Zagotovo ne obstajajo zgolj ranjene ženske, pač pa tudi ranjeni, prezrti in zapostavljeni moški. O prvih se nedvomno piše veliko več kot o slednjih. Spraševati bi se morali ne po tem kje je oče, pač pa kje je dober oče?
V teh dneh Slovenijo burijo DNK testi za ugotavljanje očetovstva. O njih so se razpisali mediji. Ljudje na ulicah modrujejo, marsikdo si ga želi kupiti.
Zagotovo je mati ena sama njen status po rojstvu ni sporen. Poti priznanja očetovstva so sicer različne, pomaknjene v čas po rojstvu, v bodoče pa naj bi obstajala možnost priznanja v času nosečnosti z veljavnostjo, če se bo otrok rodil živ. Zmedena sem bila ob podatkih, da je kar precej družin, kjer oče vzgaja tujega otroka, celo matere naj ne bi bile v nekaterih primerih povsem sigurne o očetovstvu. Kakšni časi, sem si rekla, kakšni ljudje. Kje je odgovornost do otroka, ki ni kriv, da bo dobil take starše, da bo morda poznal le mater in mu bo oče skrivaj vzel sliko, kupil test in se pomiril ali razburil? Zgrozila sem se ob misli, katere realizacija ni tako nemogoča. Kaj, če test, ki ne bi bil narejen strokovno, ne bi pokazal očetovstva, pa čeprav bi bila to pomota, moški pa bi sodil sebi, partnerici ali otroku ali celo vsem trem, ali morda naredil kakšno drugo usodno napako?
Zato sem seveda kot pravnica izključno za visoko strokovno ugotavljanje očetovstva na Inštitutu za sodno medicino v rokih, ki so za to določeni.
Spomnila sem se predavanja prof. dr. Milčinskega, ki je govoril o tem, da so nekoč naredili test očetovstva zaradi zahtev domnevnega očeta, da se njegovo očetovstvo preveri. Pokazal je, da nista bila starša otroku. Ne oče in ne mati. Da je otrok od rojstva rasel v njuni zvezi, se nanju navezal in ona nanj, zato bi razkritje te strašne novice pomenilo ne le razdor, pač pa iskanje pravega otroka, preko porodnišnice, ugotavljanje zamenjave. Kako bi reagirali drugi starši, ki so očitno prav tako vzgajali tujega otroka? Odločili so se, da »staršema« ne povedo krute resnice. Sedaj večkrat razmišljam o tem in zdi se mi, da bi lahko to bila vsekakor podlaga za scenarij kakšnega filma, ki bi privabljal solze v oči gledalcev.
Zato sem vsekakor z veseljem sprejela novosti prihajajočega Družinskega zakonika, katerega osnovni cilj je izboljšati položaj otroka. Odločanje o njem bodo v celoti prevzela sodišča, centri za socialno delo bodo svojo aktivno vlogo lahko kazali na terenu in v postopkih mediacije, ki bo brezplačna. Otrok bo imel možnost zagovornika.
Tudi Javni jamstveni in preživninski sklad RS aktivno prispeva k preživljanju nekaterih otrok, katerih starši se svojih dolžnosti ne zavedajo in jih mora kasneje sklad zaradi plačila otrokom, čeravno skromnega, rubiti.
Zanimivo je bilo razmišljanje Tomaža Flajsa, Gestalt psihoterapevta, na temo moške problematike. Pri svojem delu se namreč srečuje z dejstvom, da je čustvovanje moških še vedno tabu, ranjen oziroma vsaj ranljiv moški pa v družbi velja za slabiča. Bistvo problema leži v nevrotičnem sramu, ki ga občuti moški, ki je v hudi tovrstni stiski. Zaradi stereotipnih predstav, ki prevladujejo v naši družbi, češ, da mora biti moški vedno močan in ne sme izražati ne čustev, ne topline in ne naklonjenosti, pač pa mora stisniti zobe in se delati močnega, se moški vrtijo v začaranem krogu. Moški bi morali zbrati pogum in spregovoriti o svojih težavah, čeprav jih radi dobro skrivajo.
Ugotavljamo, da je vedno več dobrih očetov, torej tistih, ki so znatno bolj angažirani, ne le pri ogledovanju slik ultrazvoka in porodu, pač pa tudi pri vzgoji.
Zanimivo je razmišljanje, da mora imeti dober oče zadovoljivo samopodobo, hkrati pa mora biti tudi dober partner in to tudi običajno je.
Predstavniki očetov tudi v naše društvo pogosto pišejo in se oglašajo, predstavljajo svojo problematiko, pogosto vezano z nerealiziranimi stiki, željami po zaupanju otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo, svojo lažno kriminalizacijo (tako vsaj trdijo) in neuspehom pravd za otroke. Trdijo, da je ženska avtomatično priviligirana, saj redko »izgubi« otroka.
Pa se vprašajmo kako ljudje gledajo na tako žensko. Ali so že kdaj rekli, da je tako dobra, da je otroka zaradi različnih okoliščin prepustila očetu? Vedno je bilo slišati vprašanje o te kaj je z njo narobe, da je »izgubila« otroka. Ali pije, ali …? Če ne bomo spremenili takih pogledov na ženske in moške, njihove partnerske zveze in otroke, ki se v njih rojevajo, potem bo ta boj mater za otroke tudi obupno prizadevanje za statusno simboliko dobre matere in ženske. Kaj si bodo o njej mislili, bo sploh dobila novega partnerja, kako bodo gledali na to v službi, pa njeni prijatelji in znanci, kaj šele sorodniki …?
Veliko moramo postoriti. Tudi to, da bomo obsojali vse, ki ne plačujejo preživnine za otroka. Otrok je tisti, ki jo rabi in ne smemo ga kaznovati. In vendar je sodišče tisto, ki v primerih pravd odloča tudi o njem. Če se starša ne moreta sporazumeti, je težko pričakovati odločitev, ki bo obema všeč. Nikoli in nikdar. Vsaj enemu ne. Zato bodo nujne mediacije, pogovori, šole starševstva, predvsem pa bo potrebno spremeniti tudi odnos do sodnih odločb. Kdo sploh še spoštuje sodnike, kakšen ugled imajo v družbi, če si vsak, ki ima vsaj »pet minut časa«, upa na glas, na vse pretege, v medijih, v javnosti, povsod, komentirati vsako odločbo, vsako sodbo, predvsem pa tiste, ki sodijo.
Za komentarje ljudje običajno ne rabijo tehtnih argumentov, zgolj »poznavanje« zgodbe, lahko enostransko, preko sodobnih sredstev obveščanja, po sistemu rekla-kazala in že se opredeljujemo. Jezimo se, komentiramo, žalimo in s tem uničujemo tudi vse dobro. Vsa prizadevanja tistih, ki bi radi nekaj storili.
Za vprašanjem kje si oče, sledijo: kje si mati, kje sta oče in mati v odnosu do otroka, kakšna je sodobna slovenska družina?
Začnimo torej spreminjati negativne predstave in stereotipe.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
