Tako kot pri »odrezani roki«, kjer po presenetljivi razveljavitvi sploh ni bilo treba najti ustreznega kadavra, kar je naročala instanca, pa čeprav mi je vsak laik večkrat rekel: »Poslušal sem očeta na TV in vse mi je bilo takoj jasno. Njim res ni?« Bi v obeh primerih lahko obsodilno sodbo spisali morda že v drugem letu po ovadbi in bi bila povsem enaka kot danes? In sedaj v nekem sojenju še »okuženost« porote s TV-oddajo? Vse sodnike za nekaj let v karanteno?!
Kdo se s kom igra in kdo še verjame, da imamo kazni brez zločina? Prej obratno. Poskusi izločitve vseh dokazov, ki so v škodo obtoženih, seveda pa tudi večine sodnikov, so zagotovo vsaj poskusi stanjšanja tisoče strani debelih sodnih spisov, še najraje kar na zgolj platnice in listine, ki vse te spretne manevre zakonsko sicer povsem dopuščajo, morda le še na nujne zapisnike in odločitve. Tu so še neskončna zavlačevanja, h katerim je sicer dve leti usodno prispeval tudi nesrečni virus. A ta res ni bil glavni krivec! Čas pa kar teče in stalno prežanje na napake, ki nikakor niso zavestne, se seveda prej ali slej nekaterim celo obrestuje. Kdor išče, ta vsekakor najde.
Samo vrhunski stroj
lahko dela povsem
brez napak, pa še
temu se lahko kdaj
hudo zmede, in
popravilo ogromno
stane ali celo sploh
ni več možno.
Anonimus
Pomislim zgolj na to, kako težko sem pravnim laikom vsa leta pojasnjevala nekatere usodne zaplete in posledične oprostilke ali drugačne, za obdolžence več kot ugodne razplete medijsko odmevnih sodnih zgodb. Udarili so po pravosodju (in to zelo hudo!) ter se naravnost zgražali. Včasih bi kar zatajila, da sem bila kdaj v karieri tožilka. Edino, za kar sem se trdo borila, je bilo, da nihče tu ni podkupljen (v to še vedno verjamem), da pa so se standardi pravičnosti hudo spremenili v korist obdolženih in obtoženih in da naša pravna država z vsemi varovalkami resnično deluje. Celo, kot še nikoli doslej. Seveda pa nikakor nisem mogla ubraniti kakšnega večjega kiksa, ki je celo na 10 let obsojenega spustil na prostost ali prinesel večjo izločitev prisluhov za razvpite. Tudi tu sem glasno trdila, da se napake dogajajo povsod in so pravniške veliko manj usodne od nekaterih zdravniških. Smrt je pač nepovratno stanje. Tudi na dosmrtni zapor obsojeni (pravnomočnega kljub uzakonitvi in povsem jasnim, k sreči zelo redkim primerom še ni bilo) so vedno še kako živi. Njihove žrtve, celo dve ali tri naenkrat, pa ne bodo nikoli več. Pa tu sploh ne gre za zob za zob! Kajti ni šlo za en sam zob.
Vedno znova pa se postavlja tudi vprašanje pravične kazni. Če je pravičnost pod vprašajem, ker jo marsikdo vidi povsem drugače, pa zagotovo ostaja tradicionalna poštenost. A žal tudi ta ni več enaka za vse in vedno znova nas kaj in kdo hudo preseneti. Kaj je pravično in kaj pošteno? Ste povsem prepričani, da to veste? Kaj je za vas pomembnejše?
In morda še naši zapori, v katere bi marsikdo iz tujine z veseljem prišel, če bi že moral, res moral »sedeti«.
Nikoli namreč ne bom pozabila obiskov zaporskih institucij v okviru Državnega preventivnega mehanizma (DPM), ki deluje pri Varuhu človekovih pravic. Ta pozorno spremlja vse osebe, ki jim je odvzeta prostost, in zlasti njihove nastanitve. Da le ne bi bilo trpinčenja, mučenja ali drugega poniževalnega ravnanja. Pa ne le v zaporih. Tudi na psihiatriji in v domovih starejših občanov, če in ko je tam nastanjenim iz prav posebnih razlogov odvzeta svoboda prostega gibanja. Ste za DPM vedeli? Napovedani in kdaj povsem nenapovedani obiski so sicer tu in tam razkrili kakšno nepravilnost, a naših priporočil so se v bodoče držali. Bili smo in zagotovo smo velik zgled marsikateri tuji državi, saj so tujci pogosto prav k nam prihajali po primere dobrih praks. Dosegli smo visoke standarde varovanja človekovih pravic priprtih in zaprtih oseb. Višje kot marsikje. Poslušala sem nekaj, predvsem mater v Južni Ameriki zaprtih oseb. Ne vem, če ne bi bila zanje boljša hitra usmrtitev. Kdo to sploh lahko zdrži? Zlasti leta in leta …
Še vedno pa sem mnenja (vsi ga ne delijo z menoj), da je tudi pri nas vožnja na obiske v zapore hudo vprašljiva za otroke. So res pomembnejše pravice staršev pred otrokovimi? Jim bodo lagali, da so tam na dopustu? Še za odrasle je gledanje teh institucij kljub vsemu mučno. Že beseda namreč strese. V priporih so sicer naredili igrala, a kaj, ko so že vrata v to institucijo kot iz kriminalnih filmov. V času varuhinje sem si natančno ogledala tudi prostore za obiske in nočitve na Dobu. Imela sem kup resnih pripomb. Povsem neprimerno za otroke zaprtih. Ko sem v sobah zagledala rešetke, šlo je namreč za pritlične prostore in popolnoma sesute jogije, sem pomislila prav na ta mala bitja. »Prenočevanja« zanje ob starših, ki imajo en sam »cilj«, tu ne bi smelo biti, pa četudi spijo še tako trdno. Predlagala sem nekaj rešitev in izboljšav. Zgolj zaradi nič krivih otrok!
Pa se vrnimo h kazenskim postopkom pri nas in drugod. Pod vprašaj se postavljajo celo mnogi z različnimi metodami pridobljeni dokazi v tujini. Ni nujno, da tuji standardi za nas sploh še zadoščajo. Pa ne gre za npr. afriške, južnoameriške ali azijske! Prav »balkanski bojevnik« je bil tu prelomen, dasi bi obremenilne dokaze še vedno mnogi radi za vedno kar zapečatili.
Kaj vse smo že doživeli!
Če pa bi me morda vprašali po najbolj presenetljivem trenutku v karieri tedaj višje državne tožilke, ne bi niti za hip premišljevala.
To je bil dan, ko me je vodja kazenske pisarne opozorila na oprostilno sodbo višjega sodišča, ki me je čakala v predalu. Oprostilna sodba? Če že, morda razveljavitev. A ne! Kup obtoženih, mnogi v priporu že vsaj dve leti – v hipu oproščenih in izpuščenih na prostost. Si lahko tak šok sploh zamišljate?
In kaj je bil pravzaprav vzrok?
Naj na kratko predstavim zadevo.
Na jugovzhodu Slovenije, v povsem odročnem kraju je nekdo opazil, da se pred »gozdno hišico« neusmiljeno vrti električni števec. Ker ni šlo za hišico, v kateri bi morda hudobna čarovnica kurila električno peč, je takoj posumil, za kaj gre. Tudi poti do tja so bile zvožene v obe smeri. Sledil je anonimni klic na policijo in natančen opis vsega videnega. Na njegovi podlagi je preiskovalni sodnik odredil hišno preiskavo. Celo vsega hudega vajeni kriminalisti so bili osupli nad zasegom in vsem, kar mu je sledilo. Prava tovarna mamil. Veliko dela za policijo. Vsi vpleteni so bili nato zaslišani, nekateri so pristali v priporu. Vložena je bila zahteva za preiskavo in po njej pravnomočna obtožnica, pripore so podaljševali številni senati vseh stopenj, sojenje je kar trajalo. Sodba: obsodilna, kazni od štirih let navzdol, podaljšan pripor. Sledile so pritožbe, tudi tožilčeva. Moj ugledni kolega, celo vodja tega tožilstva, je menil, da so kazni veliko prenizke. Obtoženci in njihovi odvetniki, da je dokazov premalo in še marsikaj o napakah sojenja. Tako kot vedno. Kaj drugega bi bilo vsekakor veliko presenečenje. Seveda sem se strinjala zgolj s tožilcem. Kazni so bile res prenizke.
Višje sodišče je po uradni dolžnosti vse oprostilo. Razlog: zgolj anonimni klic ne bi smel biti podlaga hišni preiskavi. Torej je bilo posledično vse nezakonito! Z ostalim se torej niso niti ukvarjali. Ker ni bilo potrebno.
Res je, anonimno se lahko marsikdo z marsikom hudo poigra. A če se na kraju najde cela proizvodnja mamil in pozneje še vsi prekupčevalci in zasvojeni odjemalci?
Koliko ljudi sploh želi povedati, kdo so preprodajalci, in odkriti veliko mamilarsko zgodbo? Naj samo spomnim na Kavaški klan. »Mletje v čevapčiče« je naravnost strašljivo. Tu in tam se sicer najde kdo, a mafijski uboji ali umori niso le zgodbe tujine. »Pospravljen« si lahko sredi belega dne, in to kar v prestolnici. Si vedel preveč, koga izdal, ostal kaj dolžan? Bi si kdo s pravim imenom in priimkom sploh (še) upal javno govoriti o »hišici« v gozdu? Še zlasti prvi in morda kar edini.
Spomnim pa naj še na želje in celo zahteve nekaterih politikov, da bi morali tožilci in sodniki take in podobne »napake« kar sami plačevati. Koliko bi nas bilo samo v tem spisu?!
So pa do odškodnin seveda upravičeni oproščeni. Presenečenje kdaj celo zanje.
Ojoj! A politikom se pa kar vse oprosti? Menda so zanje edini preizkus volitve, pa še tam stranke same postavljajo vrstni red kandidatov, in razen za evropske ni preferenčnega glasu. Se ga mnogi res tako zelo bojijo?
Pa recimo ob opisanem primeru, da so sodni standardi vse strožji in je tako prav. Raje pet krivih oproščenih kot en nedolžen obsojen.
A prepričana sem, da je število prvih večmestno, druge pa lahko iščete kot šivanko v senu.
Tudi oprostilna sodba namreč lahko pomeni le pomanjkanje dokazov in dvom sodišča. Tožilec v dvomu toži, sodnik v dvomu oprošča. Pa je res tako težko zasejati dvom? Najbrž danes ne veste, kaj ste počeli prejšnji petek točno ob 12. uri, ali vsaj zagotovo ne. Naš spomin je pogosto luknjast in selektiven, še zlasti če mu pri tem kdo »pomaga«. Kar naenkrat morda ne veste prav nič.
Spomnim se tudi zapisa naše tedanje generalne tožilke Zdenke Cerar, da ljudje največ vedo v gostilnah, tam marsikaj povedo, na sodiščih pa veliko manj. Je to sploh čudno?! In le še slabše bo.
Bi vi želeli na policijo in tam odkriti veliko prekupčevalsko združbo in nato proti njim še pričati v sicer izjemno zastraženi sodni dvorani, kjer je celo še veliko kamermanov? Bi po vsem tem še lahko povsem mirno živeli?
Naj zaključim zgolj z mislijo, da sem v 35-letni karieri na tožilstvu videla veliko tujih sodb. Ljudje so bili obsojeni na več let zapora, sodba pa je imela dve ali tri strani. Mnoge naše obtožnice tudi daleč nad sto, spisi na tisoče in tisoče, sodbe na stotine. Kam to pelje?
In potem se ne čudite, če v njih najdete eno usodno napako. Čudež, če je ne bi. In kakšen napor za tožilce in sodnike! Potem pa slišiš, ali sploh kaj in kako delajo. Pa velike težave in dileme pri njihovih plačah. Že leta! Odvetniki po uradni dolžnosti v enem samem spisu daleč presežejo svojo letno plačo. Izplačevalec pa je kar isti, država.
Mnoge sodbe so namreč že kar knjige.
Mogoče pa bo kdaj tudi pri nas drugače. Tako kot eseje in diplomske naloge jih bo morda ustvarjala že kar umetna inteligenca, kaznoval pa celo računalnik. Nekaj poskusov za izrek primernih kazni je že bilo.
Le da mi tedaj ne bomo več živeli. Kakšna sreča!
Sodba v imenu računalnika???
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
