Za nami je prav posebno leto. Takega ne doživimo pogosto. Rekli smo mu »super volilno«, saj je prineslo parlamentarne, predsedniške in županske volitve, pa še tri referendume, k sreči vsaj te na en sam dan. Marsikaj se je spremenilo. Dobili smo mnoge povsem nove politične obraze, veliko zelo srečnih in precej nesrečnih ljudi. Nekateri so prišli, drugi odšli, nekaj jih je celo ostalo. Vedno se sprašujem: kaj je pomembnejše, pot ali cilj? In kaj je za nekatere cilj? Osrečiti sebe ali tudi druge? Čeprav mnogi prisegajo na slednje, jim preprosto ne gre kar verjeti. Marsikaj jih namreč »demantira« in od velikih besed počasi ostaja bore malo. Oblast je vendar slast!
K sreči nas celo tisti z zelo dolgim jezikom pozdravljajo z roko.
Anonimus
Spominjam se svoje službene poti, ki je bila dolga in zelo razgibana. Predvsem pa hudo poučna. Kaj vse sem na njej spoznala! Značaje ljudi, njihovo psiho, bolečino in radost. Dobre kot kruh in tudi sila hudobne. Povzpetnike, ljudi, ki se »plazijo« po hrbtih drugih, pa tudi take brez trdne hrbtenice. Mnoge pridne in poštene, prijazne in delavne. Ljudi vseh lastnosti.
Nikoli pa se nisem želela vračati na mesto ali funkcijo, od koder sem pred tem odšla, pa četudi je ta uradno mirovala. Z leti odsotnosti se namreč marsikaj spremeni. Prav je, da odideš po poti naprej in iščeš nove izzive. Le tako napreduješ tudi v glavi, ohranjaš bistre misli in kolikor toliko zdravo in čisto srce. Ko si bil tam, si pač dal vse od sebe in »popravcev« ne more biti. Težko je biti boljši, lahko si le slabši, saj se počasi zgolj še ponavljaš. Ne nazadnje pa si se prav tam nekoč od zaposlenih celo že poslovil. Kako torej priti nazaj?
Na vsaki funkciji pa sem se predvsem veliko naučila. Pravzaprav ogromno.
Tožilstvo me je opremilo s spoznanjem, kako tanka je črta med življenjem in smrtjo in kako hitro jo nekateri prestopijo. Tanka je tudi meja med dovoljenim in prepovedanim, obsodbo in oprostitvijo, ki jo vedno prinese dvom. Kako hitro ga je moč zasejati. In s kakšno lahkoto ljudje trdijo, da so nedolžni, čeprav so bili pravnomočno obtoženi in je prav malo manjkalo, pa bi bili za zapahi ali vsaj pogojno obsojeni. Zakaj sicer vsi manevri za izločitev dokazov, če bi jih njihova uporaba lahko zgolj razbremenila? Ali predvsem pokopala?! So med njimi taki, ki vendar kažejo na njihovo krivdo? Bi kdaj kaj priznali, če ne bi temeljito preračunali, da se jim to mnogo bolj splača kot hujša kazen, ki bi zagotovo sledila? Vse je vendar velika igra iskanja zasilnih izhodov. Si kdo, razen razočaranih oškodovancev, želi močno kriminalistično policijo, sposobne tožilce in prav take sodnike? Je zato njihov plačni položaj precej podcenjen? »Dvoživk« zakon namreč niti slučajno ne dopušča. Ob popoldnevih in večerih jih lahko vidite ob študiju spisov in pisanju vseh vrst aktov, pisarno pa lahko zamenjajo le za domačo pisalno mizo. Druge »ordinacije« namreč ni in prav tako ne delodajalca.
In sedaj celo nezadovoljni pacienti na cesti, čakajoč na vpis k novim zdravnikom, in tisti, ki osebnega zdravnika sploh nimajo ali zgolj podpirajo v pravici do zdravstvenega varstva oškodovane. Pa ne le oni, stavkajo ali s tem vsaj pogosto grozijo tudi zdravniki. Plače, količniki, mladi in starejši zdravniki, razmere v zdravstvu. Meja med javnim in zasebnim je vse tanjša. Za paciente je vendar vseeno, le da dobijo to, kar potrebujejo, pravočasno in brez doplačila ali celo plačila. Saj so vendar vse že plačali in še plačujejo.
In ubogi minister, ta pa res hudo dela. Biti minister za zdravje je vsak dan težje. Nikoli ne ve, kaj ga spet čaka. In to že od prvega dne. Koliko smo jih že imeli?! Je stena na ministrstvu sploh še dovolj velika za vse njihove slike? Vsak je upal na spremembo zakonodaje in ureditev razmer, tudi odpravo vsakršne korupcije. Realno ali že rahlo utopično? Pa je prišel, obupal in odšel. Je res tako hudo ali celo še hujše? Težko je soditi od daleč, prav blizu pa niti ne bi bila rada. Ta teden se je aktualni eni in isti osebi kar dvakrat opravičil. Želel ali moral? Bilo je precej nenavadno.
Pred vrati pa so ta hip tudi šolniki, zlasti slabo plačani v vrtcih in še kdo. Pomočnice vzgojiteljic, ki so jim zaupani naši malčki, seveda povsem upravičeno. Bodo dobile dovolj ali le drobtinice?
Teden in mesec bo kljub zimi hudo »vroč«. Je sploh moč zajeziti vse jezne, razočarane in višjih plač željne? Kljub odsotnosti pravega snega se je »kepa« začela debeliti in usodno valiti.
Kdo pa bo stiskal dovolj bankovcev? In kako ravnati pravično in tako, da bo všeč vsem? Ko dobijo eni, bi radi tudi drugi …
In česa sem se naučila pri varuhu?
Na drugi »postaji« svoje službene poti sem srečevala predvsem nezadovoljne. Nikoli srečnih. Zakaj bi ti iskali varuha človekovih pravic? Le zakaj? Poteptani v dostojanstvu, izkoriščani, žrtve nasilja, mlakuž službenih odnosov, vseh vrst administriranja, prepočasnega in kdaj celo neodgovornega dela uradnikov. Slabo upravljanje se je zažrlo v vse pore. Boj za lastne pravice je dobil veliko dimenzijo, sovraštvu pa naenkrat ni več meja. Splet je naravnost pregorel. Nič ni več sveto. Prav nič in nihče. Tinčki in Tončki Balončki se naenkrat spoznajo na vse, tudi vesolje in vojaške doktrine. Kritizirajo in žalijo vsevprek. Četudi človeka sploh ne poznajo. Kar tako, na zalogo. Ne veš več, kaj je resnica in kaj laž.
Kljub levim vladam smo pri varuhu odšli po pravico na ustavno sodišče kar devetkrat. Varuh pač ima to neposredno možnost. Spominjam se kako ostro in neizprosno so me mediji spraševali, ali bomo vložili zahteve za ustavno presojo sprejetih zakonov. Pa tedaj sploh (še) ni bilo korone in kolesarjev.
In na koncu.
Dobimo prvi ženski predsednici dveh najpomembnejših institucij v državi. Poudarek je seveda tudi na spolu. Kako srečno ju je povezala usoda. Ena sama kritična objava na sicer zaprtem FB-profilu in izdaja njene vsebine, pa postopki, ki so sledili, posledično zastopanje znane odvetnice NPM in poti so stekle. Vse je za nekaj dobro, pravijo. Če bi sedanji PM ostal v Gen-iju, če sodnice ne bi izdale »prijateljice«, če, če …, bi bilo vse drugače. Morda tudi za sedanjo predsednico republike.
Se je pa sedaj že nekdanji predsednik 23. decembra spoštljivo in naravnost ganljivo poslovil. Tako veleva ustava, ki tretjega mandata ne dopušča.
Na tej, zame zadnji uradni »postaji« sem ga imela možnost spremljati zadnja štiri leta od njegovih desetih. Štirje njegovi svetovalci smo delali povsem pro bono. Je še kje tako? Navajena brezplačnih funkcij sem si delo za predsednika celo štela v veliko čast. Kje bi sicer lahko spoznala, kako funkcionira visoka politika, kako dobiti nove ustavne sodnike in druge najvišje državne uradnike? Jih res lahko izbere predsednik sam ali je vse zgolj matematični izračun parlamentarnih tipk? Seveda predsedniku tega niso nikoli oporekali ali ga hvalili, ko so bili predlagani določeni opciji všečni kandidati. Če pa ni bilo tako, saj se je vlada menjala in z njo parlamentarna večina, hop prav po predsedniku. Koga pa naj bi predlagal? Neizvoljivega kandidata? In spet bi ga močno grajali. Vedno nas je namreč prosil: najdite res najboljšega. A kdo bi rad šel v volčje žrelo, kdo bi bil rad sramotno popljuvan? Mnogi so takoj rekli odločen ne. Da, tako je in bo, dokler bo o tem odločala politika. Mladi in »nepopisani« ne morejo kandidirati, saj se še nimajo s čim posebej pohvaliti, starejši pa so se zagotovo kljub visoki strokovnosti že komu v karieri zamerili. Dovolj je bil že en sam pomemben stavek ali zapis …
Nikoli ne bom pozabila ponedeljkovih kolegijev, ko je kar sam predsednik prebral, kaj vse ga čaka. Dnevi so bili natrpani do zadnje možnosti. Tako rad je zahajal med ljudi, tiste »navadne«, v kraje brez rdečih preprog. To je preprosto želel početi, in ko je med korono, tudi na prošnjo domov za starejše, stal v parku nekaterih in zbrane pozdravljal zelo od daleč, prek megafona, so ga mnogi napadli, češ da trosi usodno bolezen. A isti hip so mediji dobesedno ploskali glasbenikom, ki so taisti publiki igrali in peli. Slavospevov tako genialni ideji ni bilo konca. A oni pa niso trosili ničesar? Ljudje so se namreč v grozdih zbirali na balkonih. Kako je to mogoče? Različni vatli za različne ljudi.
Da, prav to in še marsikaj sem videla, slišala in doživela. Nikoli si brez teh izkušenj ne bi predstavljala moči politike in predvsem medijev. Prav ti so četrta veja oblasti. Sedaj povsem razumem, zakaj jih vsak hoče zase. Vidijo ali pač ne, te povzdignejo ali ne, objavijo ali ignorirajo … Brati ali vsaj spremljati pa moraš kar vse in nato vsebino celo primerjati. Sila zanimivo! In tudi poučno.
Da predsednik prepogosto molči, je bilo slišati. Meni se to sicer ni zdelo, saj je vsak teden obiskal na desetine prireditev in tam govoril, govoril. Seveda pogosto o tem nihče ni poročal ali bore malo. Če pa je kdaj objavil kakšno fotografijo (jaz marsikatere sicer ne bi) ali zinil kaj »posebnega«, se je to vrtelo noč in dan. In počasi bi si lahko mislili, da se zgolj fotografira in govori bedarije. Tudi zato je vredno prebrati knjigo Govori, ki jo je izdal ob koncu desetih let na kar 674 straneh. Seveda gre tu zgolj za govore, ki so bili za različne potrebe vnaprej napisani, kje pa je še druga polovica tistih, ki jih je ob različnih priložnostih govoril povsem na pamet. Prvi so opremljeni celo z datumom in priložnostjo, na kateri je spregovoril. Ko to bereš, šele vidiš obseg funkcije in njen pomen.
Se je pa predsednik vedno strogo držal ločenosti vseh treh vej oblasti in zato ni kritiziral njihovih, četudi kdaj nerazumnih potez. Ko je to storil, je bilo premišljeno in v mejah visoke dostojnosti. Bi raje videli hude prepire in nesoglasja, kot smo jim bili priča med hrvaškima najvišjima predstavnikoma oblasti? Nekaterim pa je bilo oziroma bi bilo prav to všeč. Ojoj!
Morda res, a le v obdobju vlade, ki je izgubila volitve in v času hudega covida. On pa je spremljal kar štiri vlade in prav do vseh je ostajal zelo spoštljiv. Ni jih postavljal in ni jih rušil, saj za tak manever nima pristojnosti. Smo pač parlamentarna, in ne predsedniška demokracija. Mnogi bi mu občasno dali tudi to pristojnost.
Eno je predvolilna kampanja, ko obljubljaš, da boš povsem drugačen in glasen kar vsak dan. Potem pa moraš paziti na sleherni gib, izrečeno besedo, stavek, celo misel. Sicer …
Počasi spoznaš, da na tako visoki funkciji ni prostora za aktivizem, ki ti je morda pomagal na oblast.
In prav vsaka šola tudi nekaj stane. Zlasti v politiki, kjer danes ne veš, kaj te čaka jutri. Ne doma in ne v tujini.
In vse zna biti precej neizprosno. Žal pogosto še mnogo bolj do žensk na visokih položajih.
Le zakaj in do kdaj?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
