Ko mi je bila prvič ponujena priložnost, da bi občasno pisala kolumno, sem jo na mah zavrnila. Zdaj sem si premislila. Včasih se moram brcniti in poskusiti kaj izven lastne cone udobja. Pa naj bo tudi moje 40. leto razlog za to odločitev.
Trenutno veliko razmišljam o različnih vsebinah, primernih za otroke. Hčerka ima malce več kot tri leta in z možem sva pred njenim rojstvom kar pogosto gledala filme v kinu in nadaljevanke. Sedaj skušava kinodneve nadoknaditi vsaj s filmskimi vsebinami, ki bi bile primerne za najino hčerko. Druge vsebine pa krpava na drugačne načine, tudi prek MMC, kjer si pogledam vsaj kakšno nemško nadaljevanko.
Kinokrst za hčerko je bil najnovejši film o čebelici Maji, sledila je luštna božična Kapa. Pri teh dveh filmih sva zadela. No, v tretje gre rado. Tretji izbor je bil po mojem mnenju katastrofalen: Obuti maček, poslednja želja (pozor, v nadaljevanju sledijo kvarniki). Pred tem filmom smo doma pogledali vse filme o Shreku, kjer je studio DreamWorks lansiral lik Obutega mačka. In ti filmi mi niso bili grozni. Zato sem pričakovala, ker gre za isti lik in isti filmski studio, da bo tudi Obuti maček pripravljen na podoben način. Tudi napovednik, ki smo si ga pogledali pred Kapo, ni razkrival njegove prave narave. Priznam tudi, da prvega filma o Obutem mačku nisem gledala. V tem filmu je grafika občasno pri hitrih prizorih preveč poenostavljena, risanka je nasilna, predvsem pa za majhne otroke strašna. Volk s krvavo rdečimi očmi, ki zasleduje Obutega mačka kot lovec na glave (bounty hunter), v resnici pa je smrt, ki ga lovi, lik Jacka Hornerja, nasilna Zlatolaska …
Strinjam se z opolnomočenjem sicer običajno nemočnih ženskih likov oziroma likov princesk v risankah, vendar res ne vem, ali jo je zato treba spremeniti v razbojnico. Verjetno to (poleg čarovnice) ni edina alternativa nemočni punci, ki jo mora nekdo (po navadi moški) rešiti? Da ne govorim o slovenski sinhronizaciji, po kateri je Zlatolaska govorila v dolenjskem narečju. Zakaj že? Ker živi z medvedi? Priznam, da je poanta celega filma – biti zadovoljen s tem, kar že imaš, oziroma nesmiselnost hrepenenja po nečem čarobnem – pozitivno naravnana, a je zavita v čisto preveč nasilno risanko. Pa da ne bo pomote; pri Rdeči kapici smo že napredovali od variante, ko volk babico in Rdečo kapico samo stlači v omaro, do variante, ko ju požre; isto pri sedmih kozličkih in treh prašičkih.
Kasneje sta me seveda moja pravniška narava in slaba vest neumorno gnali k raziskovanju, kakšna je oznaka tega filma. No, lokalni kinematograf na spletni strani nima oznake filma, ne najdem je niti na strani kakega drugega kinematografa. Če sem prav ugotovila, ta obveznost v Sloveniji pravno niti ne obstaja. Za kino. Drugače je za TV-vsebine. Na spletni strani imdb.com je zavihek parents guide, kjer je za ta film navedeno, da ima oznako PG, torej priporočljivo vodenje staršev (Parental Guidance Suggested), in sicer zaradi nasilja, krutega humorja oziroma jezika in nekaterih strašnih trenutkov.
Da ne bo pomote. Kriva sem sama, saj bi morala očitno preveriti že prej. Ne morem se več zanašati na »občutek«. Edina tolažba sta mi okoliščini, da je na iste limanice šla tudi moja sodelavka, ki jo štejem za zelo inteligentno, in zlasti, da je hčerka v kinu po petnajstih minutah zaspala in prespala celoten preostanek filma. Očitno je imela hčerka več pameti kot midva, midva pa več sreče kot pameti. A na to se ni mogoče zanašati.
Druga stvar, ki me zadnje čase prav tako gloda, pa je YouTube. Odkar imamo televizor povezan z internetom, ga uporabljamo prav za iskanje otroških vsebin na YouTubu. Na tem kanalu je mogoče najti res prav vse. Tudi za otroke se marsikaj najde, česar ni na TV-sporedu ali kje drugje (na primer posnetki lutkovnih predstav, pravljice, pesmice). Šele ko sem s hčerko začela raziskovati otroške vsebine, sem zgrožena ugotovila, koliko je oddaj, v katerih nastopajo otroci, ki reklamirajo določene izdelke za otroke, igrače itd. Vse to očitno sponzorirajo proizvajalci določenih igrač ali drugih izdelkov.
Nekateri otroci imajo lastne kanale na YouTubu,razvijajo prave »kariere« in med njimi so, kot pove Wikipedija, celo pravcate otroške zvezde. Take oddaje se mi zdijo sporne, ker gre po mojem mnenju za zlorabo otrok, ki v njih nastopajo. Pri petih letih (ali še manj) se otrok ni sposoben racionalno odločati, da bo na YouTubu reklamiral izdelke, tudi če so mu ti všeč. Poleg tega je seveda namen teh oddaj prodaja reklamiranih izdelkov, otroci pa so lahke tarče.
Če pa to povežem z nedavno odmevno odločitvijo1 Inšpektorata za delo, ki je oglobil neki slovenski vplivniški par zaradi posnetkov, iz katerih naj bi bilo razvidno, da so namenjeni promociji določenega izdelka, v njem pa naj bi sodelovali tudi otroci, se mi stališče, da je aktivnost otrok v takem primeru delo, v splošnem ne zdi očitno napačno ali arbitrarno (pri čemer se ne opredeljujem, ali je šlo tudi v slovenskem primeru za to, ker konkretnih okoliščin ne poznam).
Po mojem mnenju je uporaba otrok za dejavnosti, ki jih sicer lahko otroci sami dojemajo kot igro ali igranje, ta celotna aktivnost pa je na neki način plačana, lahko delo. Ker če ne bi bilo elementa takega ali drugačnega plačila, se taka aktivnost ne bi izvajala. Takim stranem se skušam izogibati, ampak na žalost so kot magnet, kar je seveda njihov namen.
Ko sem sedaj ponovno prebrala tole kolumno, me je spreletel strah, da bo pustila vtis, da pri nas po cele dneve zgolj gledamo filme in otroške vsebine. Čeprav res sanjam o enem takem dnevu, ko bi lahko mirno pogledala nekaj stvari, s katerimi sem v zaostanku, pa – brez skrbi – beremo tudi knjige in počnemo druge stvari.
Opomba:
1 STA, Delovna inšpekcija zaradi nezakonitega dela otrok oglobila vplivneža, Delo.si, 25. november 2022, <https://www.delo.si/novice/slovenija/delovna-inspekcija-zaradi-nezakonitega-dela-otrok-oglobila-vplivneza/>.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
